Vključitev prilagajanja podnebnim spremembam v načrte upravljanja obalnih območij

Vključevanje in sodelovanje deležnikov sta med ključnimi načeli in zahtevami procesa ICZM. Priporočilo EU o ICZM iz leta 2002 poudarja pomen vključevanja vseh strani in vseh zadevnih ravni (vključno z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi upravami, gospodarskimi subjekti, socialnimi akterji, nevladnimi organizacijami, organizacijami, ki zastopajo lokalne skupnosti, raziskovalnimi ustanovami itd.) v proces ICZM ter v pripravo s tem povezanih strategij in načrtov. Sodelovanje zainteresiranih strani se šteje za medsektorsko dejavnost, ki se nanaša na vse faze procesa ICZM; zato je bistvenega pomena, da se vzpostavi že v zgodnji fazi. Nekateri vidiki procesa ICZM so zlasti pomembni za sodelovanje zainteresiranih strani, tj. izmenjava podatkov in informacij, skupni dogovor o strateških ciljih in prihodnji viziji, doseganje soglasja o strategijah in načrtih ICZM ter njihovo sprejemanje v javnosti, pregledno komuniciranje, spremljanje in prilagajanje izvajanja ICZM. Obalne politike, strategije in načrti se lahko uspešno izvajajo le, če sta zagotovljena polno sodelovanje in podpora zainteresiranih strani.

Obstaja veliko različnih načinov sodelovanja javnosti v ICZM, vključno z:

• obveščanje javnosti o procesu ICZM, ciljih in rezultatih napredka;

• povečanje ozaveščenosti javnosti in razvoj možnosti usposabljanja o obalnih vprašanjih in načelih ICZM;
• vključevanje zainteresiranih strani v pripravo odločitev, ki sestavljajo strategijo in/ali načrt ICZM;
• Oblikovanje strateških zavezništev ali partnerstev med različnimi subjekti (npr. lokalnimi organi, strokovnjaki in lokalnimi skupnostmi) za spodbujanje in izvajanje ICZM.

Čezmejno sodelovanje je zelo priporočljivo ne le za zagotavljanje skladnosti in usklajevanja strategij in načrtov ICZM, ki so jih razvile sosednje države, temveč tudi za izmenjavo in združevanje virov in pristojnosti pri reševanju čezmejnih vprašanj, npr.: trajnostno upravljanje omejenih virov (npr. podmorskih peščenih usedlin, ki so strateški viri za prehranjevanje obal na nekaterih morskih območjih), ohranjanje staleža rib na ravni povodij ali porečij, povezovanje obalnih in morskih zavarovanih območij v mreže, razvoj skupne gospodarske vizije in strategij za spodbujanje naložb v trajnostni razvoj itd. Udeležba javnosti lahko pomeni več časa za sprejetje odločitve, vendar lahko spodbudi stroškovno učinkovitejši postopek in zagotovi sprejete odločitve.

Glavne dejavnike uspeha ICZM za prilagajanje obalnih območij podnebnim spremembam je mogoče opredeliti v nekaterih njegovih ključnih načelih in pristopih, in sicer: 

• (usklajevanje med upravami in povezovanje pristojnosti, ki presegajo sektorsko razdrobljenost;
• čezmejno sodelovanje pri skupnih čezmejnih vprašanjih;
• vključevanje zainteresiranih strani in sodelovanje javnosti, zlasti za zagotovitev, da javnost sprejme strategijo in načrt ICZM;

• dolgoročni pogled in pristop prilagodljivega upravljanja;
• Zagotovitev splošnega okvira, ki je lahko prilagojen lokalnim posebnostim in različnim obsegom (od nacionalnega do lokalnega). 

ICZM se lahko spodbuja s pobudami, ki olajšujejo izmenjavo dobrih praks med zainteresiranimi stranmi, oblikovalci politik in nosilci odločanja. Platforma ICZM, ki jo upravlja UNEP/MAP PAP RAC (zlasti za sredozemsko regijo), in platforma PPN (na evropski ravni) sta pomembni orodji, ki delujeta v tej smeri. V skladu s poročilom z naslovomThe way to a regional framework for ICZM in the Mediterranean 2017-2021 (Pot do regionalnega okvira za celostno upravljanje obalnih območij v Sredozemlju v obdobju 2017–2021)so elementi, ki lahko negativno vplivajo na proces celostnega upravljanja obalnih območij in ovirajo njegovo dejansko izvajanje, naslednji:

• Vidiki upravljanja, npr. pomanjkanje politične zavezanosti, pomanjkanje skupne vizije in prednostnih nalog, pomanjkanje priznanega vodstva, pomanjkanje usklajevanja.
• pravni in institucionalni vidiki; potreba po prilagoditvi nacionalne zakonodaje za racionalizacijo ICZM, pomanjkanje nacionalnih strategij, pomanjkanje skladnosti med nacionalnimi in podnacionalnimi zakoni;

• informacije in znanje; pomanjkanje skupnih podatkovnih zbirk, orodij in platform GIS, omejen dostop do obstoječih informacij in znanja;
• zmogljivosti ter znanja in spretnosti; potreba po usposabljanju deležnikov ICZM, pomanjkanje strokovnega znanja.

Boljše razumevanje in predstavitev konkretnih socialno-ekonomskih koristi (poleg okoljskih koristi, ki so na splošno bolje znane in lažje zaznavne), zlasti za lokalne obalne skupnosti, bi okrepilo dejansko izvajanje procesov ICZM ter široko sprejemanje strategij in načrtov ICZM.

Stroški priprave in izvajanja strategij in načrtov ICZM so zelo odvisni od lokacije, odvisno od področja uporabe, sprejetega pristopa, upoštevanega prostorskega obsega, izvedenih korakov v okviru procesa ICZM itd. Od leta 1985 RAC v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP/MAP PAP) usklajuje program upravljanja obalnih območij (CAMP),katerega cilj je izvajanje praktičnih projektov upravljanja obalnih območij na izbranih sredozemskih obalnih območjih, pri čemer uporablja ICZM kot glavni okvir in tako olajšuje izvajanje Protokola o integriranem upravljanju obalnih območij v sredozemskih državah. Povprečni proračun projektov je 300 000 EUR, ki jih zagotavljajo skrbniški sklad za Sredozemlje ter nacionalna, regionalna in lokalna sredstva. 

Glavna pričakovana korist je trajnostno upravljanje obalnega prostora ter z njim povezanih kopenskih in morskih virov. To pomeni ravnovesje med različnimi cilji in potrebami, kot so: gospodarski razvoj, vključno s koristmi za lokalne skupnosti, družbenimi koristmi, ki zagotavljajo, da je obala privlačen in varen kraj, kjer ljudje živijo in delajo, varstvom kakovosti obalnega okolja ter ohranjanjem obalnih habitatov in biotske raznovrstnosti. Dejansko se pričakuje, da bo ICZM presegel razdrobljenost pristojnosti in dejavno spodbujal povezovanje med sektorji in različnimi upravami. Tudi na podlagi publikacije projekta Ourcoast „Socio-economicbenefits from ICZM practices around Europe“ (Socio-ekonomske koristi praks ICZM po Evropi)je mogoče opredeliti naslednje koristi ICZM v zvezi z upravljanjem in socialno-ekonomskimi koristmi:

• boljša izmenjava podatkov in informacij z morebitnim zmanjšanjem stroškov zbiranja in pridobivanja podatkov;
• zmanjšanje stroškov, povezanih s pomanjkanjem usklajevanja med različnimi organi;
• boljše odločanje in skladnejše obalno prostorsko načrtovanje, ki lahko tudi pospešita birokratske postopke in izboljšata naložbeno okolje;

• zmanjšanje konfliktov in s tem povezanih stroškov prehoda med človekovimi dejavnostmi (vključno z varstvom narave), ki potekajo ob obali, in morebitna kapitalizacija sinergije pri uporabi istega obalnega prostora;
• boljše ohranjanje kakovosti okolja, ohranjanje narave ter ohranjanje obalnih in morskih virov, ki so temeljna podlaga za nekatere obalne gospodarske dejavnosti (npr. ribištvo in ribogojstvo ali kopališki in naturalistični turizem);
• socialno-ekonomska trajnost obalnih skupnosti;
• Boljša priprava na podnebne spremembe in s tem zmanjšanje stroškov prilagajanja.

Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/413/ES opredeljuje splošna načela pristopa ICZM. Spodbuja razvoj nacionalnih strategij ICZM in čezmejno sodelovanje pri načrtovanju in upravljanju obalnih območij. Komisija je marca 2013 začela pobudo za direktivo o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje in celostno upravljanje obalnih območij (COM(2013)133),katere cilj je spodbujati trajnostno rast pomorskih in obalnih gospodarstev ter trajnostno rabo morskih in obalnih virov. Končno sprejeta direktiva o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje v Evropi se osredotoča na pomorsko prostorsko načrtovanje, namesto da bi izrecno obravnavala celostno upravljanje obalnih območij. Kljub temu je v direktivi poudarjeno, da je treba upoštevati medsebojno vplivanje kopnega in morja. Člen 7 določa: „Da bi se upoštevalo medsebojno vplivanje kopnega in morja v skladu s členom 4(2), če to ni del postopka pomorskega prostorskega načrtovanja kot takega, lahko države članice uporabijo druge formalne ali neformalne postopke, kot je celostno upravljanje obalnih območij. Države članice rezultate upoštevajo v svojih pomorskih prostorskih načrtih.“

Protokol o integriranem upravljanju obalnih območij k Barcelonski konvenciji, ki ga je 24. marca 2011 ratificiralo šest držav (vključno z Evropsko unijo), je začel veljati. Ta korak je pomenil, da je protokol postal del zakonodaje EU in pravno zavezujoč za sredozemske države. Skupniregionalni okvir za ICZM(2019) je strateški instrument za lažje izvajanje protokola ICZM v skladu s skupnimi načeli. CRF uvaja pomorsko prostorsko načrtovanje kot glavno orodje in postopek za izvajanje ICZM v morskem delu obalnega območja, zlasti za njegovo trajnostno načrtovanje in upravljanje.

Typically, izdelavastrategije in načrta IC ZM lahkozahteva 2-4 leta. 

NačrtiICZM temeljijo na dolgoročni viziji, zlasti kadar se izrecno upoštevajo podnebne spremembe. Načrti običajno predlagajo ukrepe za obdobje 10–15 let,vključno s kratkoročnimi (1–2 leti), srednjeročnimi (2–5 let) in dolgoročnimi ukrepi. Predvidene rešitve se morajo prilagajati negotovostim, načrt pa je trebaredno revidirati v skladu z najnovejšim znanjem o obalni dinamiki in scenarijihsprememb apna.