Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje kot priložnost za prilagajanje

V prakse pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja so lahko vključeni različni deležniki, odvisno od velikosti in lastništva zadevnega zemljišča. Zaželeno je, da vlade, nevladne organizacije in organizacije civilne družbe, zasebni sektor in raziskovalne ustanove sodelujejo pri zagotavljanju prilagajanja na večjih prostorskih in časovnih ravneh. Deležniki bi morali biti vključeni v fazi izvajanja praks pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja (npr. pri izbiri pogozdene ali ponovno pogozdene površine in opredelitvi značilnosti nasadov dreves). Vendar imajo deležniki ključno vlogo v fazi upravljanja pogozdenih in ponovno pogozdenih območij, saj lahko prispevajo k ukrepom za zagotavljanje njihove rasti, vzdrževanja in varstva.

Večina evropskih gozdov je v zasebni lasti (približno 60 % gozdnih zemljišč) in ne v javni (40 %) (informativnipregled EU). Zato prakse pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja pogosto vključujejo zasebne lastnike zemljišč, ti deležniki pa jih morajo sprejeti s premagovanjem institucionalnih dejavnikov, kot so pravice in dostop do gozdov, da bi bile uspešne. Zlasti pogozdovanje poteka predvsem s sajenjem dreves na zasebnih zemljiščih, saj lahko lastniki zemljišč pričakujejo večje prihodke kot od kmetijskih praks. Poleg tega bo pogozdovanje uspešno, če bodo zasebni lastniki zemljišč privolili v sodelovanje v projektih pogozdovanja v daljših obdobjih.

Prenos lastništva večjih območij skupnega gozda na lokalne skupnosti in s tem povezan dohodek, ki temelji na izboljšanem shranjevanju ogljika, bi lahko bila v veliki meri uspešen dejavnik pri prispevanju k blažitvi podnebnih sprememb (primarno), lahko pa tudi olajšata ohranjanje ekosistemskih storitev, ki so pomembne za prilagajanje na lokalni ravni (npr. storitve urejanja voda, ohranjanje tal, gozdni proizvodi itd.).

Družbeno-demografske značilnosti lastnikov zemljišč (tj. velikost in lastništvo kmetije), družbena sprejemljivost pogozdovanja s strani skupnosti (npr. da ni v nasprotju s kmetijskimi cilji) ter spretnosti, znanje in izkušnje lastnikov zemljišč, ki so pomembni za pogozdovanje in ponovno pogozdovanje, so lahko dejavniki uspeha/omejitve za sprejetje takih praks.

Izmenjava informacij o sinergijah med pristopi prilagajanja in blažitve bi prav tako lahko koristila uspehu praks pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja. Kmetje bi morali poznati priložnosti (vključno s tržnimi priložnostmi) in tveganje vzpostavitve pogozdovanja in/ali ponovnega pogozdovanja na svojih zemljiščih za namene blažitve in prilagajanja.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje lahko spremenita krajino in povezane ekosistemske storitve. Vendar lahko dobro upravljani ekosistemi pomagajo družbam pri prilagajanju podnebnim spremembam z ustvarjanjem številnih družbeno-ekoloških koristi in spodbujanjem dolgoročnih pristopov k prilagajanju podnebnim spremembam.

Sprejetje pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja kot prilagoditvenih praks z vključevanjem ciljev blažitve bi lahko pomagalo pri premagovanju finančnih ovir za prilagajanje, saj ima lahko koristi od financiranja ogljika (mehanizem čistega razvoja, REDD+, prostovoljni trgi ogljika). Kot prilagoditvene prakse lahko prispevajo tudi k povečanju lokalnih posrednih koristi blažitve podnebnih sprememb in lokalne zmogljivosti za spopadanje s podnebnimi spremembami.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje lahko zagotovita socialne, gospodarske in okoljske izboljšave, prispevata k trajnostnemu razvoju (npr. povečata produktivnost in odpornost zemljišč) ter zagotovita dodaten prihodek. Te prakse prispevajo tudi k zagotavljanju ekosistemskih storitev z zmanjšanjem ranljivosti za podnebne spremembe (tj. gozdovi pomagajo pri urejanju naravnih virov, nadzoru hidroloških procesov in degradacije tal, ohranjanju biotske raznovrstnosti vrst ter zmanjševanju napadov škodljivcev in bolezni).

Stroške bi bilo treba kriti za pripravo tal, pridobivanje in sajenje drevesnih vrst, gnojenje in ograditev zemljišč, nadzor vegetacije ter za vse prakse vzdrževanja in upravljanja, zlasti v prvih treh/petih letih. Stroški vzdrževanja se gibljejo od povprečno 300 EUR na hektar v prvem letu do približno 100 EUR na hektar v tretjem letu (Evropskiinštitut za gozdove, 2000). Vendar se sredstva pomoči zagotavljajo za podporo lokalnim posestnikom zemljišč pri vzpostavljanju praks ponovnega pogozdovanja in pogozdovanja. Pomoč za pogozdovanje je odvisna od drevesnih vrst in se giblje od največ 2400 EUR ha–1^za evkalipt do 4800 EUR ha–1 za mešane nasade listavcev. Poleg tega so lastnikom zemljišč zagotovljena nadomestila za kritje izgub dohodka zaradi pogozdovanja kmetijskih zemljišč. Najvišji znesek 725 EUR ha^-1 leto^-1 je dejansko ocenjen za kmete, ki v glavnem prejemajo dohodek iz kmetijskih dejavnosti, medtem ko je 180 EUR ha^-1 leto^-1 ocenjen za druge osebe zasebnega prava. Ti stroški so bili določeni z Uredbo Komisije (ES) št. 1054/94 za ureditev finančnega programa, ki je bila sprejeta 5. maja 1994.

Skupna kmetijska politika (SKP) je glavni vir sredstev EU za gozdove.  Približno 90 % sredstev EU za gozdove prihaja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). To vključuje prakse pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja. 27 % od 8,2 milijarde EUR, določenih za obdobje 2015–2020, je dodeljenih za ponovno pogozdovanje, 18 % za povečanje odpornosti gozdov in 18 % za preprečevanje škode. SKP zagotavlja finančno podporo podeželskim območjem, vendar se lahko države EU odločijo za financiranje gozdarskih ukrepov prek svojih nacionalnih programov za razvoj podeželja. Kot je navedeno v poglavju VIII Uredbe o razvoju podeželja1257/1999, se taka finančna podpora dodeli samo za gozdove in območja v lasti zasebnih lastnikov, njihovih združenj, občin ali njihovih združenj.

Vir financiranja za to prilagoditveno možnost so lahko tudi komercialni interesi (sečnja) ali prihodki iz turizma. Ponovno pogozdovanje in pogozdovanje lahko končno ustvarita nove možnosti ekološkega turizma. Prav tako lahko nadomestijo negativne posledice zimskega turizma, kot je sprememba gorske krajine zaradi npr. smučišč in z njimi povezane infrastrukture.

Dejavnosti pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja so upravičene v okviru mehanizma čistega razvoja (CDM), ki je glavni mednarodni instrument politike v okviru UNFCCC, ki povezuje blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. 2 % ogljične izravnave mehanizma čistega razvoja se naloži za financiranje Prilagoditvenega sklada (člen 12.8 Kjotskega protokola), čeprav se od projektov mehanizma čistega razvoja uradno ne zahteva, da vključujejo prilagoditvene dejavnosti.

Pobuda REDD (Zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov) je koristna tudi za financiranje ohranjanja gozdov, povečanje zalog ogljika v gozdnih ekosistemih in nedavno spodbujanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi s povezavo z obsegom prilagajanja.

Na mednarodni ravni si mednarodni sporazumi, kot sta Kjotski protokol in Pariški sporazum, prizadevajo za spodbujanje vključevanja prilagajanja in blažitve v gozdne ekosisteme, vendar ta potencial še ni v celoti izkoriščen.

Na evropski ravni sprejeta strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 v okviru evropskega zelenega dogovora vključuje obnovo degradiranih ekosistemov po vsej Evropi z zasaditvijo vsaj 3 milijard dodatnih dreves do leta 2030. Njegov cilj je tudi razviti smernice o pogozdovanju in ponovnem pogozdovanju, ki spodbujata biotsko raznovrstnost, z uporabo sonaravnejših gozdarskih praks.

Strategija EU za gozdove do leta 2030 je ena od vodilnih pobud evropskega zelenega dogovora in temelji na strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030. Strategija bo prispevala k doseganju različnih ciljev: ciljev EU na področju biotske raznovrstnosti in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030, ciljev prilagajanja podnebnim spremembam in podnebne nevtralnosti do leta 2050. Strategija posebno pozornost namenja tudi turizmu: navaja, da bo Komisija spodbujala sodelovanje med turističnim sektorjem, lastniki gozdov in naravovarstvenimi službami ter določila standarde in norme za dejavnosti ekološkega turizma. Turistična industrija bi morala tesno sodelovati z upravljavci gozdov pri razvoju trajnostnih turističnih proizvodov, ki pozitivno vplivajo na zdravje ljudi, ne da bi negativno vplivali na naravne vrednosti predvidenih destinacij, zlasti na zavarovanih območjih.

FOREST EUROPE (ministrska konferenca o varstvu gozdov v Evropi) je vseevropski prostovoljni proces gozdarske politike na visoki ravni. Od leta 1990 je njen cilj razviti skupne strategije za 46 podpisnic (45 evropskih držav in EU) o tem, kako zaščititi gozdove in trajnostno gospodariti z njimi.

Glavni mehanizem financiranja pogozdovanja je SKP. Pravila o podpori za strateške načrte pripravijo države EU v okviru skupne kmetijske politike (Uredba (EU) 2021/2115)(Delegirana uredba (EU) 2022/126). Pravila o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike so določena v Uredbi (EU) 2021/2116(Izvedbena uredba (EU) 2022/128). Z njim se bo financiralo skoraj 623 000 hektarjev za pogozdovanje ali obnovo kmetijsko-gozdarskih sistemov (pregledSKP 2023–2027 – 28 strateških načrtov SKP).

Poleg tega Uredba (EU) 2018/841 o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF) zagotavlja vključitev emisij in odvzemov zaradi LULUCF v okvir podnebne in energetske politike, države članice pa morajo zagotoviti, da se emisije zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč ali gozdarstva izravnajo z vsaj enakovrednim odvzemom CO2 v sektorju (pravilo o nedolževanju).

Poleg tega lahko nacionalne politike zagotovijo spodbude ali uvedejo predpise za spodbujanje praks s sinergijami med blažitvijo in prilagajanjem; vključitev prilagajanja v nacionalne smernice in postopke odobritve za projekte blažitve bi lahko spodbudila prilagajanje dejavnosti pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje zahtevata dolgo obdobje izvajanja, saj vključujeta širok nabor akterjev in se lahko srečujeta z institucionalno zapletenostjo na nacionalni in mednarodni ravni.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje kot prilagoditveni praksi sta del načel trajnostnega gospodarjenja z gozdovi. Prav tako morajo postati del lokalnih ali nacionalnih načrtov rabe zemljišč in imajo zato na splošno dolgo življenjsko dobo (desetletja). Poleg tega morajo lastniki, da bi prejeli sredstva, pomoč in nadomestila za kritje izgub zaradi pogozdovanja na kmetijskih zemljiščih, zagotoviti vzdrževanje pogozdenih zemljišč vsaj pet let.