Rastoča odpornost AgriculTure (GREAT LIFE)

Cilj projekta GREAT LIFE je izvajanje inovativnega in celostnega pristopa, od pridelkov do trga, da bi se spopadli z učinki podnebnih sprememb na kmetijske dejavnosti v Padski nižini in v Italiji kot celoti, s čimer bi pripomogli k ohranjanju dohodka kmetov, zmanjšanju porabe vode in proizvodnji kakovostne hrane za končni trg. VELIKI LIFE načrtuje ozaveščanje o vrednosti hrane za zaščito naravnih virov, okolja in zdravja, s ciljem spodbujanja ozaveščenosti o prispevku, ki ga lahko ima izbira hrane na okolje, zdravje in gospodarstvo. Projekt bo obravnaval celotno vrednost prehranske verige, da bi se spodbudila ponudba odporne hrane in povpraševanje po njej. Na ta način bo projekt prispeval k doseganju ciljev, določenih v podnebnem in energetskem svežnju 2020, ter podprl učinkovitejšo rabo naravnih virov. Zato se pričakuje tudi, da bo prispeval k uporabi okvirne direktive o vodah in evropske tematske strategije za tla (COM 2006), hkrati pa bo v celoti skladen s cilji skupne kmetijske politike.

V okviru projekta GREAT LIFE je bila v eni od nedavno objavljenih študij analizirana fenologija proso prosa, gojenega na dveh poskusnih lokacijah v regiji Emilija-Romanja (severna Italija), ki zagotavlja podroben opis primarnih in sekundarnih fenoloških faz, upravljanih in kodiranih v lestvici BBCH. Rezultati lahko zagotovijo izčrpne indikacije za prihodnje agronomske raziskave o pridelku.

V okviru projekta GREAT LIFE so bile pripravljene smernice za gojenje odpornih poljščin, da bi se spodbudilo poznavanje prosa in sirka ter dobrih kmetijskih praks za gojenje teh žit, ki so opredeljena kot „odporna“, ker se lahko z dobrimi donosi razvijajo na vročih in sušnih območjih. Izbira gojenja teh odpornih kmetijskih rastlin je lahko dobra strategija prilagajanja za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb na kmetijske dejavnosti na geografskih območjih s postopnim sušenjem podnebja. V teh okoliščinah proso in sirek dejansko zagotavljata znatne prednosti z agronomskega vidika in lahko v celoti zadovoljita potrebe kmeta. Kmetijske prakse, ki so bile sprejete in opisane v smernicah, so primeri konservativnega kmetijskega modela, ki spodbuja postopno zmanjšanje obdelave tal (najmanjša obdelava ali neobdelava), trajnost rastlinske odeje tal (prekrivne poljščine) in kolobarjenje. Sprejetje teh praks prispeva k povečanju odpornosti in prilagodljivosti kmetijskega ekosistema podnebnim spremembam.