Opredelitev potreb po prilagajanju, štetje financiranja prilagajanja in omogočitveni ukrepi na nacionalni in evropski ravni

V poročilu je podrobno analizirano, kako se proračuni za prilagajanje spremljajo na ravni EU in v nacionalnih dokumentih politike. Posebna pozornost je namenjena temu, kako Evropska komisija uporablja podnebne koeficiente za količinsko opredelitev podnebne usmerjenosti proračunskih postavk. Čeprav ta metoda poskuša pokazati ustreznost porabe glede na podnebne cilje, je naletela na kritike, saj pogosto ne ločuje jasno posebnih razlik med cilji prilagajanja in blažitve. Razlike v pripravi proračuna in izzivi jasnega dodeljevanja sredstev za prilagoditvene ukrepe v primerjavi z blažilnimi ukrepi so podrobno obravnavani in kritično pregledani.

Poročilo podrobneje obravnava omogočitvene dejavnosti, ki veljajo za bistvene za doseganje ciljev prilagajanja podnebnim spremembam. Te dejavnosti bi morale neposredno podpirati druge ukrepe in tako znatno prispevati k njihovemu izvajanju. V poročilu so obravnavane različne opredelitve in razlage omogočitvenih dejavnosti ter njihova ocena v okviru taksonomije EU.

V zadnjem delu poročila so obravnavana morebitna tveganja dvojnega štetja v sistemih za evidentiranje stroškov prilagajanja. Pojasnjuje, kako je mogoče ta tveganja ublažiti z izboljšanimi metodami zbiranja in obdelave podatkov. V poročilu je obravnavano tudi vprašanje neprimernega prilagajanja, pri katerem lahko prilagoditveni ukrepi paradoksalno povečajo ranljivost za podnebne vplive. V poročilu so predstavljene strategije za preprečevanje neustreznega prilagajanja in spodbujanje resnične odpornosti na podnebne spremembe s prožnimi in prilagoditvenimi ukrepi.

Poročilo na splošno vsebuje kritično in poglobljeno analizo sedanjih praks financiranja in izvajanja ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam v Evropi ter ponuja strateška priporočila za optimizacijo teh procesov.