Strategija EU za zeleno infrastrukturo

Strategija EU za zeleno infrastrukturo (2013) spodbuja zaščito, obnovo, vzpostavitev in izboljšanje zelene infrastrukture. Strategija kaže, kako lahko zelena infrastruktura in naravne rešitve zagotovijo ekološke, gospodarske in družbene koristi na različnih področjih politike EU. To med drugim vključuje politiko EU na področju podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, kot so skupna kmetijska politika, pomorske zadeve in ribiška politika EU, obvladovanje tveganja nesreč, mestna, vodna, zdravstvena, energetska ali prometna politika EU. Kadar zelena infrastruktura ponuja alternativo sivim ukrepom, bi bilo treba zeleno rešitev podpreti ali vzpostaviti kot dopolnilo.

Strategija za zeleno infrastrukturo določa štiri prednostna delovna področja:

1. spodbujanje zelene infrastrukture na glavnih področjih politike;
2. izboljšanje informacij, krepitev baze znanja in spodbujanje inovacij;
3. izboljšanje dostopa do financiranja;
4. prispevanje k razvoju projektov zelene infrastrukture na ravni EU.

Poleg tega je treba zeleno infrastrukturo in zelene koridorje podpreti z visoko prostorsko komponento in se ne bi smeli končati na teritorialnih mejah. Zato je razvoj vseevropskega omrežja za zeleno infrastrukturo v Evropi še en cilj strategije.

Strategija za geografske označbe je bila sprejeta leta 2013. Od takrat Komisija zagotavlja smernice za izvajanje ciljev strategij in pregleduje izvajanje.

Leta 2015 je bilo objavljeno poročilo Supporting the Implementation of Green Infrastructure (2015), ki vključuje splošno priporočilo o tem, kako spodbujati zeleno infrastrukturo, ter informativne preglede za posamezne države in sektorje (Priloga 1).

Komisija je leta 2019 objavila en dokument s smernicami in dve poročili o pregledu napredka pri izvajanju.

Smernice EU o strateškem okviru za nadaljnjo podporo uvajanju zelene in modre infrastrukture na ravni EU (2019) se osredotočajo na smernice za povečanje naložb v projekte zelene infrastrukture na ravni EU. Predstavljena in pojasnjena so podporna orodja in instrumenti, vključno z (i) finančnimi instrumenti za podporo strateškim naložbam v projekte zelene infrastrukture na ravni EU; (ii) prednostne okvire ukrepanja (ki so orodja za načrtovanje, ki določajo potrebe po financiranju za izvajanje Nature 2000 in zelene infrastrukture)); ter (iii) znanstvena ali tehnična orodja, kot je pobuda EU za kartiranje in ocenjevanje ekosistemov in njihovih storitev (MAES), ter orodja geografskega informacijskega sistema (GIS). Podrobnejše informacije o obstoječih virih financiranja EU, dodatnih koristih in več ustreznih študijah primerov so na voljo v Prilogi k smernicam.

Obe poročili o pregledu obravnavata napredek, dosežen pri razvoju zelene infrastrukture, in izzive, ki so se pojavili pri izvajanju štirih prednostnih delovnih tokov strategije EU za zeleno infrastrukturo (glej zgoraj).  V pregledu napredka pri izvajanju strategije EU za zeleno infrastrukturo (2019) so povzete splošne pridobljene izkušnje in podana priporočila za prihodnje ukrepanje. Poročilo Dodatne informacije o pregledu izvajanja strategije EU za zeleno infrastrukturo (2019) vsebuje dodatne podrobnosti o vključevanju zelene infrastrukture v druge politike EU in izvajanju v državah članicah EU.

V zvezi s prilagajanjem podnebnim spremembam in politiko EU za prilagajanje podnebnim spremembam je v poročilih o pregledu navedeno, da postajajo zelene infrastrukture in rešitve, ki temeljijo na ekosistemih, vse pomembnejše in sprejete. Oba koncepta sta posebej obravnavana v strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013) 216), zelena infrastruktura pa je navedena kot del več strateških ukrepov. Na mednarodni ravni Konvencija o biološki raznovrstnosti večkrat poudarja koristi zelene infrastrukture in ekosistemskih rešitev v okviru podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. Na splošno je strategija EU za zeleno infrastrukturo uspešno podpirala ozaveščanje in izvajanje zelene infrastrukture na številnih področjih. V poročilih je izpostavljenih več primerov dobre prakse vključevanja zelene infrastrukture v različne politike EU ter projektov in dejavnosti zelene infrastrukture v državah članicah EU.

V obeh poročilih o pregledu je bilo ugotovljeno, da se je v zadnjih nekaj letih zgodilo veliko, vendar je treba še veliko storiti. Priporoča se, da se večji poudarek nameni gospodarskim, socialnim in drugim vzporednim koristim, ki izhajajo iz zelene infrastrukture in ekosistemskih rešitev. Še vedno obstajajo možnosti za nadaljnji razvoj in okrepitev učinkovitega vključevanja zelene infrastrukture v ustrezne politike in zakonodajo EU.