Smernice za soustvarjanje načrtov za prilagajanje podnebnim spremembam za ribištvo in akvakulturo

Podnebne spremembe pomembno vplivajo na biologijo in ekologijo ribjih staležev in ribogojnih vrst ter bodo v prihodnosti vplivale na produktivnost v dobavnih verigah morske hrane. Izzivi so še večji, če imajo akterji v sektorjih ribištva in akvakulture zelo različne zamisli in predpostavke o podnebnih spremembah ter tveganjih in priložnostih, ki jih prinašajo. Da bi se spoprijele z izzivi podnebnih sprememb, je več držav pripravilo nacionalne načrte za prilagajanje. Vendar sta ribištvo in akvakultura redko vključena v te načrte, zaradi česar v večini držav na splošno ni dokumentiranih strategij prilagajanja v teh sektorjih.

V dokumentu so predstavljene smernice, ki zagotavljajo praktičen postopen pristop k razvoju načrtov za prilagajanje podnebnim spremembam (SKP) za ribištvo in akvakulturo. V njem so navedene podrobnosti o teoretičnem ozadju in pristopu za vsak korak glede na druga obstoječa orodja za prilagajanje, pri čemer so poudarjene razlike med ribištvom in akvakulturo v procesu razvoja SKP.

Predlagani postopek je sestavljen iz treh glavnih nalog: (1) oceni tveganja in priložnosti; (2) opredelitev prilagoditvenih ukrepov; in (3) izvajanje prilagoditvenih ukrepov. Uporablja se pristop soustvarjanja, ki različnim deležnikom z različnimi ozadji in stališči omogoča, da skupaj opredelijo in načrtujejo svoja prizadevanja za prilagajanje. Smernice so bile preizkušene in prototipirane z njihovo uporabo v sedmih študijah primerov ribištva in akvakulture po vsej Evropi (Italija, Grčija, Madžarska, Škotska, Španija in dve v severovzhodnem Atlantiku).

S tem postopkom so deležniki zadevnih študij primerov potrdili njihovo praktično uporabnost. Smernice so prenosljive na različna geografska območja in obsege, od posameznih vrst do ravni ekosistemov. Ta pristop soustvarjanja zagotavlja realistične in vključujoče SKP, ki se v celoti uporabljajo za izbrani sektor in povečujejo verjetnost uspeha. 

Postopek v treh korakih je tudi del večjega cikla, vključno z izvajanjem, spremljanjem in ocenjevanjem, ki sčasoma spet ustvarja ponavljajoče se povratne zanke. Obravnavane so pridobljene izkušnje ter poudarjene prednosti in izzivi razvoja SKP. Čeprav so smernice zasnovane za sisteme ribištva in akvakulture ter se v njih preskušajo, je pristop SKP uporaben tudi za druge sisteme, ki temeljijo na naravnih virih.