Smernice na področju javnega zdravja za ocenjevanje in zmanjševanje tveganja lokalno pridobljenih virusnih bolezni, ki se prenašajo z Aedesom, v EU/EGP

Med letoma 2021 in 2024 se je število izbruhov in primerov avtohtone denge znatno povečalo. Intenzivna mednarodna potovanja so olajšala uvoz virusov, ki se prenašajo s komarji, z endemičnih, tropskih in subtropskih območij, sekundarni lokalni prenos virusov iz uvoženih primerov pa večinoma povzročajo invazivne vrste komarjev Aedes. O ustaljenih populacijah komarjev azijskih tigrov (Ae.albopictus)so poročali v 13 državah Evropske unije. V nekaterih delih Evropske unije (npr.na Cipru, Kanarskih otokih (Španija) in Madeiri (Portugalska)) so odkrili tudi komarje z rumeno mrzlico (Ae. aegypti). Poletne vremenske razmere v zadnjih letih so bile ugodne za invazivno širjenje komarjev Aedes v evropskih državah in za razmnoževanje virusov, ki se prenašajo z Aedesom,v vektorjih. Zaradi podnebnih sprememb se pričakuje, da se bodo obdobja z ugodnimi okoljskimi pogoji za geografsko širjenje in razmnoževanje invazivnih komarjev Aedes podaljšala. Toplejše vreme prav tako olajša lokalni prenos virusov s temi komarji. Zato je predvideno, da se bo tveganje avtohtonih izbruhov virusnih bolezni, ki se prenašajo z Aedesom,v Evropi povečalo. Medtem se raven pripravljenosti in izkušenj s preprečevanjem in obvladovanjem virusne bolezni, ki se prenaša z Aedesom,v evropskih državah razlikuje. Te smernice za javno zdravje zagotavljajo informacije v podporo oceni in zmanjšanju tveganja lokalno pridobljenih virusnih bolezni, ki se prenašajo z Aedesom,za strokovnjake za javno zdravje v Evropski uniji/Evropskem gospodarskem prostoru (EU/EGP).

Smernice so bile pripravljene po posvetovanju s strokovnjaki na tem področju. Opravljena so bila posvetovanja s strokovnjaki za javno zdravje iz držav, ki so jih prizadeli avtohtoni prenosi virusnih bolezni, ki se prenašajo z Aedesom(tj. Francija, Italija, Portugalska in Španija), in iz ogroženih držav z različnimi epidemiološkimi razmerami (tj. Belgija, Nemčija in Grčija). Poleg tega so bili v pripravo smernic vključeni laboratorijski strokovnjaki, medicinski entomologi in strokovnjaki ECDC za porajajoče se in vektorske bolezni, snovi človeškega izvora ter podporo pri pripravljenosti in odzivanju na izredne razmere. Aprila 2024 je bila organizirana delavnica, na kateri so bila razvita glavna načela smernic. Delavnici je sledilo pisno posvetovanje s sodelujočimi strokovnjaki. Napreden osnutek smernic je bil nato posredovan nacionalnim kontaktnim točkam mreže za porajajoče se bolezni in bolezni, ki se prenašajo z vektorji, ter mreže za snovi človeškega izvora – krvna mreža, da bi podale pripombe.

Smernice vsebujejo ključne informacije o virusih, ki se prenašajo z Aedesom(zlasti virusih dengue, chikungunya in Zika), načelih laboratorijske diagnoze teh virusov in epidemiologiji virusne bolezni, ki se prenaša z Aedesom,v Evropi. Območja v EU/EGP, na katerih obstaja tveganje avtohtonega prenosa s komarji, so razdeljena na štiri ravni tveganja (tj. raven 1 do raven 4 ter dve podravni za ravni 2 in 3). Območja brez uveljavljenih vektorjev virusov, ki se prenašajo z Aedesom,so razvrščena kot raven 1. Predisponirana območja, na katerih so vzpostavljeni vektorji virusov, ki se prenašajo z Aedesom(tj. obstajajo dokazi o prezimovanju in razmnoževanju populacij vektorjev Aedesa), vendar prenos zadevnega patogena, ki se prenaša z vektorji, v trenutni sezoni prenosa ni bil odkrit, se razvrstijo na raven 2. V okviru te ravni sta bili opredeljeni dve podravni, odvisno od sprejemljivosti in ranljivosti območja. Sprejemljivost je odvisna od prisotnosti in gostote vektorjev Aedes ter drugih ekoloških in podnebnih dejavnikov, ki spodbujajo prenos virusa, ki se prenaša z Aedesom. Ranljivost je opredeljena s pritokom okuženih potnikov in zmožnostjo zdravstvenega sistema, da pravočasno odkrije okužbe in uvede ukrepe za preprečevanje nadaljnjega prenosa. Predisponirana območja z nizko sprejemljivostjo in/ali ranljivostjo (npr. samo lokalno vzpostavljeni vektorji, nizka gostota vektorjev, neugodno podnebje, majhno število potnikov z območij stopnje 3 in 4) se štejejo za območja stopnje 2a, medtem ko se območja s srednjo do visoko sprejemljivostjo in ranljivostjo štejejo za območja stopnje 2b. Za območja, ki so se v preteklih letih soočala s sporadičnim, avtohtonim prenosom, se prav tako šteje, da so na tej stopnji tveganja. Območja tveganja, ki so prizadeta zaradi avtohtonega prenosa virusov, ki se prenašajo z Aedesom,v tekoči sezoni prenosa, so razvrščena v raven 3, z dvema podravnima, odvisno od števila izbruhov/grozdov in sledljivosti verig prenosa. Če je bil v tekočem letu vsaj en potrjen avtohton primer virusne bolezni, ki se prenaša z Aedesom,zaradi lokalnega in verjetnega prenosa s komarji na območju, vendar se šteje, da je število primerov/grozdov nizko in da so verige prenosa sledljive, se območje šteje za raven 3a. Če se šteje, da je število primerov/grozdov veliko, kar vključuje ogromno zmogljivost sledenja, se območje šteje za raven 3b. Endemoepidemična območja, kjer avtohtoni prenos virusnih bolezni, ki se prenašajo z Aedesom,ni odvisen od uvoza virusov, so razvrščena v stopnjo 4.

V javnozdravstvenih smernicah so za vsako stopnjo tveganja opisani sprožilci za ponovno oceno ter ustrezni ukrepi spremljanja, preprečevanja, pripravljenosti, odzivanja in nadzora (vključno s pripravljenostjo laboratorijev, ozaveščanjem in krepitvijo zmogljivosti, večsektorskim usklajevanjem in dejavnostmi upravljanja vektorjev). Na ravneh 1 in 2 so ukrepi na področju javnega zdravja osredotočeni na spremljanje in preprečevanje, na ravneh 3 in 4 pa je večji poudarek na ukrepih za odzivanje in nadzor. Ker so stopnje tveganja opredeljene z epidemiološkimi, entomološkimi in okoljskimi razmerami, so v dokumentu določeni tudi sprožilci za ponovno oceno kategorizacij. V smernicah so navedeni tudi jedrnati povzetki bolezni in entomološko spremljanje virusnih bolezni, ki se prenašajo z Aedesom,in njihovih vektorjev ter pojasnila predlaganih ukrepov za preprečevanje, pripravljenost, odzivanje in obvladovanje.