Načela prilagajanja

Lokalne in regionalne oblasti v Evropi krepijo prizadevanja za prilagajanje podnebnim spremembam, da bi se spopadle z neizogibnimi posledicami podnebnih sprememb. Z leti so se pojavila nekatera načela dobrega prilagajanja. RAST je zasnovan tako, da vam kot lokalni ali regionalni organ pomaga vključiti ta načela v vaše strategije in načrte za prilagajanje podnebnim spremembam:

• Trajnostno: Prilagajanje bi moralo biti socialno, finančno in okoljsko trajnostno. Cilj je zmanjšati ranljivost in izboljšati sposobnost prilagajanja ter pravično okrepiti odpornost proti podnebnim spremembam, ne da bi pri tem zanemarili ranljive skupine, sektorje ali območja. Pomembno je, da se prizadevanja za prilagajanje uskladijo in ustvarijo sinergije s cilji blažitve podnebnih sprememb, s čimer se poveča skladnost politik v vaši organizaciji. Prilagoditveni ukrepi na enem mestu ne bi smeli ogroziti prizadevanj za prilagajanje ali blažitev na drugih mestih, kar bi povzročilo neustrezno prilagajanje. Prav tako ne bi smele škodovati drugim trajnostnim in okoljskim ciljem, temveč bi jih morale v idealnem primeru podpirati. Na primer cilji o odgovornem upravljanju vodnih in morskih virov, prehodu na krožno gospodarstvo, preprečevanju onesnaževanja ter ohranjanju/obnovi biotske raznovrstnosti in ekosistemov.

• Na dokazih temelječe: Načrtovanje in ukrepi prilagajanja bi morali temeljiti na najnovejših znanstvenih spoznanjih in podatkih, vključno s prihodnjimi tveganji. Prilagajanje bi se moralo začeti z obravnavanjem tveganj zaradi pretekle in sedanje spremenljivosti podnebja in skrajnih vremenskih pojavov.

• Lokalno: Za prilagajanje ni enotnega pristopa, ki bi ustrezal vsem. Odzivi bi morali biti prilagojeni edinstvenemu lokalnemu ali regionalnemu okviru ter obravnavati sedanja in prihodnja tveganja in ranljivosti na točno določeni lokaciji. Hkrati je pomembno, da se zavedamo tveganj in prilagoditvenih odzivov sosednjih organov. Pri prilagajanju bi bilo treba upoštevati tudi vašo organizacijsko strukturo ter razpoložljive kadrovske in finančne vire.

• Vključujoče in socialno pravično: Prilagajanje je učinkovitejše, če vključuje različne akterje (npr. javne uprave, civilno družbo in različne sektorje), ki se usklajujejo na različnih ravneh upravljanja. Udeležba državljanov, zlasti iz ranljivih skupin, je ključnega pomena za vključujoče in splošno sprejete načrte prilagajanja. Ta proces bi morala usmerjati pravična odpornost, pri čemer bi bilo treba obravnavati sistemsko nepravičnost in zagotoviti, da se pri prizadevanjih za prilagajanje upošteva socialna ranljivost in zagotovijo priložnosti za ranljive skupine.

• Spremljanje, ocenjevanje in nenehno izboljševanje: Uporaba jasnih kazalnikov je ključnega pomena za stalno spremljanje in ocenjevanje vašega napredka pri prilagajanju. Tekoče ocenjevanje uspešnosti, učinkovitosti, skladnosti in pravičnosti politik omogoča reden razmislek ter spodbuja učenje in izboljšave skozi čas.

• Prilagodljiv in ponavljajoč se: Načrtovanje prilagajanja bi moralo biti prožno zaradi negotovosti v zvezi s prihodnjimi podnebnimi in socialno-ekonomskimi razmerami. Omogočiti bi bilo treba enostavne prilagoditve in posodobitve na podlagi pridobljenih izkušenj, da se zagotovita odpornost in učinkovitost, če se okoliščine spremenijo.