RISES-AM

Čeprav je bil velik poudarek na blažitvi podnebnih sprememb na manj kot 2 °C, je zaradi pomanjkanja mednarodnih ukrepov in nenehne rasti koncentracij toplogrednih plinov pomembno analizirati posledice scenarijev višjega cenovnega razreda (povprečno globalno segrevanje > 2 °C glede na predindustrijsko raven) za ranljiva območja. To bo omogočilo boljšo količinsko opredelitev vplivov in ranljivosti, povezanih s takimi podnebnimi spremembami, kar kaže, da je prilagajanje mogoče ob sprejemljivih stroških (v primerjavi s tveganjem). Poleg tega bo obveščal oblikovalce politik in nosilce odločanja ter prispeval k ozaveščanju o več razsežnostih možnih prilagoditvenih poti.

Obalna območja so zaradi podnebnih sprememb (ki jih ogrožajo dvig morske gladine, odtekanje v obalne nižine in obalne nevihte) med najranljivejšimi regijami na svetu. Dobljeni rezultati temeljijo na nizu modelov, ki upoštevajo globalne projekcije, pripravljene posebej za obalne sisteme, da se omogoči ocena vplivov podnebnih sprememb za sedanje ravni prilagajanja.

Delovna hipoteza projekta RISES-AM je, da je trajnost obalnih območij mogoče izboljšati s sprejetjem prožne prilagoditvene poti, ki opredeljuje prelomne točke in uporablja možnosti zelenih posegov, ki so bolj trajnostne od tradicionalnih rešitev obalnega inženiringa. Za dosego tega splošnega cilja je bil cilj projekta:

a) razvoj niza prilagoditvenih poti za izbrane ranljive obalne sisteme z uvedbo strategij umika in nastanitve ter vključitvijo inovativnih rešitev, ki izhajajo iz lokalnega obsega;

b) oceni sinergije med temi možnostmi v okviru vrste prihodnjih scenarijev, pri čemer upošteva fizične in socialno-ekonomske elemente, ter

c) uvesti pristop tveganja v analizo podnebja, da se doseže višja raven objektivnosti pri ocenah ter upoštevajo negotovosti pri dejavnikih in odzivih. To bo omogočilo boljšo oceno združljivosti med lokalnimi, regionalnimi in svetovnimi ravnmi ter med kratkoročnimi in dolgoročnimi načrti.

RISES –AM – je temeljil na pristopu ugnezdene ocene na različnih ravneh, da bi se določili ranljivost in tveganje. Prvič, primerjale so se svetovne regije in glavne žariščne točke ranljivosti so bile določene kot funkcija obalne tipologije. Temu so sledile regionalne izpopolnjene analize in lokalne ocene, vključno z uspešnostjo novih vrst „zelenih“ intervencij.

Najučinkovitejši ukrepi so temeljili na analizi na regionalni ravni, pri kateri so bile razvite in razvrščene prilagoditvene poti glede na njihov prispevek k blažitvi podnebnih sprememb. To je bilo nato uporabljeno za ponovno oceno izboljšane analize na svetovni ravni.

Cilj tega pristopa je bilo okrepljeno naravno delovanje „zelenih“ obalnih posegov, ki bodo privedli do bolj trajnostnega obalnega sistema, ki bo deloval v okviru skrajnih podnebnih in socialno-ekonomskih scenarijev.

Rezultati projekta RISES-AM so bili izpeljani iz konceptualnih in numeričnih modelov, ki obravnavajo projekcije vplivov za obalne sisteme in omogočajo ocenjevanje podnebnih vplivov za sedanje ravni prilagajanja.  Primanjkljaj prilagajanja se je štel za funkcijo obalnega arhetipa. Analiza na lokalni ravni je obravnavala procese, ki se pogosto ne obravnavajo skupaj, kot sta poplavna erozija in zasoljevanje (npr. ravni slanosti v eni od naših študij primerov delte reke Ebro na španski sredozemski obali). Regionalne ranljivosti so bile ocenjene z opredelitvijo obalnih tipologij vzdolž izbranih obalnih odsekov, kjer so bili v prihodnosti projicirani povprečna morska gladina, valovi in valovne razmere ter združeni z razpoložljivostjo prostora, da bi se določili ravni prilagajanja ter možni posegi in poti. Na svetovni ravni je bila izvedena podobna ocena, ki je na kombiniran način obravnavala poplave in erozijo ter prvič uvedla umik kot možnost prilagajanja. Rezultati teh ocen kažejo pomen vnaprejšnjega načrtovanja v vseh kategorijah za zmanjšanje vplivov podnebnih sprememb in povratne informacije med fizičnimi in socialno-ekonomskimi podsistemi v obalnem območju. V ta namen so bile upoštevane intervencije, ki so kombinacija a) sivih intervencij, ki temeljijo na togih strukturah, b) zelenih intervencij, ki temeljijo na naravnih načelih, in c) mehkih intervencij, ki temeljijo na hranjenju peska in prostorskem načrtovanju. Neposredni gospodarski učinki so bili ocenjeni na podlagi razpoložljivosti zemljišč, medtem ko so bile izvedene številne analize za izračun posrednih učinkov (npr. prek pomorskega prometa, ki je odgovoren za več kot 80 % svetovne trgovine).

Koristi prilagajanja in potreba po prožnosti za povečanje trajnosti obalnih območij so bile obravnavane z analizo, ki temelji na procesu. Pokazalo se je, kako je mogoče povečati trajnost z zagotavljanjem dodatnih sedimentnih količin, podprtih z večjimi vodnimi tokovi. Upoštevana je bila tudi vloga naravnih habitatov in delovanja ekosistemov pri spodbujanju energetsko prijaznih vrst posegov, da bi se lahko mehanizmi naravnega prirastka, ki so dobro znani po mokriščih, prenesli v druge obalne sisteme.

Analizirana je bila tudi splošna primernost nekonvencionalnih posegov, kot je dvigovanje ravni zemljišč (npr. na Nizozemskem ali Maldivih), v primerjavi s pristopi, ki temeljijo na vegetaciji. To je omogočilo, da so se pojavila nova vprašanja, ki prej niso bila tako jasno opredeljena. Na primer koncept pogojev višjega cenovnega razreda in ali se to nanaša na pritiske, ki delujejo na obalni sistem, ali na kombinacijo pritiskov, stanja in odzivov. Opredeljeno je bilo tudi vprašanje, ali je treba združiti povprečne trende in skrajne dogodke, da bi našli najslabšo možno kombinacijo in ocenili ranljivost obalnih območij.