Načela in dejavniki uspeha

Načela in dejavniki uspeha

Prilagajanje podnebnim spremembam se nanaša na politike, prakse in projekte, ki lahko zmanjšajo tveganja z zmanjšanjem ranljivosti in/ali izpostavljenosti in/ali uresničijo priložnosti, povezane s podnebnimi spremembami. Prilagajanje vpliva na vse ravni odločanja, vse regije in večino sektorjev. Prilagajanje mora biti strukturirano kot medsektorska dejavnost na več ravneh in medregionalna dejavnost, ki združuje akterje z različnim znanjem, interesi in vrednotami. Pri prilagajanju ne gre le za to, da naredimo več, temveč za nove načine razmišljanja in obravnavanja tveganj in nevarnosti, negotovosti in kompleksnosti. Raziskovanje ustreznih prilagoditvenih poti za odpravo obstoječih ranljivosti in povečanje odpornosti bo zahtevalo strukturiran proces učenja s strani ljudi in organizacij. Čeprav mora biti vsak postopek prilagajanja prilagojen okoliščinam, je za podporo dobremu prilagajanju splošno priznanih več ključnih načel, predstavljenih v nadaljevanju.

Več načel v procesu politike prilagajanja je splošno priznanih kot ključni dejavniki za dobro prilagajanje. Ta načela (na podlagi UKCIP, 2005; Adger et al. 2005; Prutsch et al. 2010; Brown idr. 2011, Southern Voices on Adaptation (Južni glasovi o prilagajanju), CARE 2015) so:

1. Prilagajanje mora biti trajnostno – prilagoditveni odzivi ne bi smeli prispevati k podnebnim spremembam ali omejevati prizadevanj za blažitev, zato bi bilo treba izkoristiti sinergije s cilji blažitve podnebnih sprememb in preprečiti konflikte. Poleg tega ne bi smela zmanjšati zmožnosti drugih delov naravnega okolja, družbe ali podjetij za izvajanje prilagoditev drugje (npr. uporaba podzemne vode za namakanje na suhih območjih, kar povzroča zniževanje gladine podzemne vode in omejuje razpoložljivo količino pitne vode). po možnosti spodbujajo prizadevanja za prilagajanje, ki povečujejo zmogljivost naravnih sistemov za povečanje odpornosti (npr. ekosistemski pristopi in sonaravne rešitve) z blažitvijo podnebnih tveganj;
2. Partnersko  delo – opredeliti in sodelovati s prizadetimi akterji (npr. iz javnih organov, nevladnih organizacij, podjetij, lokalnih skupnosti in ljudi) na vseh ustreznih ravneh ter zagotoviti, da so dobro obveščeni in spodbujeni k delu na področju prilagajanja. oblikujejo, opredelijo možnosti in jih prednostno razvrstijo, izvajajo in spremljajo politike prilagajanja ter načrtujejo na participativen in vključujoč način;
3. Prilagajanje mora temeljiti na dokazih, pri čemer je treba v celoti izkoristiti najnovejše raziskave, podatke in praktične izkušnje, da bo odločanje dobro podprto in informirano.
4. Obvladovanje podnebnih in nepodnebnih tveganj z uravnoteženim pristopom – podnebne spremembe so le eden od vidikov številnih stresov, ki vplivajo na družbeni, naravni in gospodarski razvoj. Zato mora prilagajanje temeljiti na celostnem pristopu, ki vključuje obvladovanje podnebnih in nepodnebnih tveganj.
5. Obravnavanje tveganj, povezanih s preteklo in sedanjo spremenljivostjo podnebja in ekstremnimi vremenskimi pojavi – to bi moralo biti izhodišče za vnaprejšnje ukrepe za obravnavanje tveganj in priložnosti, povezanih z dolgoročnejšimi podnebnimi spremembami. Pomembno je zagotoviti usklajevanje in tesne sinergije z zmanjševanjem/obvladovanjem tveganja nesreč (npr. poročilo o prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjševanju tveganja nesreč v Evropi).
6. Prednost bi bilo treba dati odzivu na podnebne vplive, na primer z večjim poudarkom na sektorjih, ki sta jih vreme in podnebje najbolj prizadela, sektorjih z dolgoročno življenjsko dobo ali posledicami, kadar gre za znatne naložbe ali visoke vrednosti ali kadar gre za podporo kritični nacionalni infrastrukturi.
7. Prilagajanje mora biti prilagojeno obsegu, ki ga zahteva izziv podnebnih sprememb (npr. nacionalno/regionalno/lokalno/sektorsko/čezmejno) – rešitve je treba prilagoditi posameznim razmeram, pri čemer je treba obravnavati tudi odgovornosti in financiranje.
8. Prilagajanje bi moralo biti prožno – čeprav še vedno obstaja negotovost glede prihodnjega podnebja, bi bilo treba zdaj na nekaterih področjih (npr. v sektorjih z dolgoročnim načrtovanjem) razmisliti o možnostih in sprejemati odločitve, ki jih je mogoče enostavno prilagoditi. Zato bi bilo treba priznati vrednost možnosti prilagajanja brez obžalovanja ali z nizkim obžalovanjem ter obojestransko korist v smislu stroškovne učinkovitosti in številnih koristi, pa tudi vrednost postopnega pristopa k prilagajanju.
9. Prilagajanje mora biti pregledno – v celoti je treba sporočiti učinke in stroške različnih možnosti prilagajanja, tako kratkoročno kot dolgoročno, ter zagotoviti čim več podrobnosti. Odločitve o prilagoditvi so tudi obremenjene z vrednostjo, npr. glede stopnje tveganja, ki jo je treba sprejeti. Zato je bistveno, da so odločitve in dodeljevanje sredstev pregledni, da bi se lahko dogovorili o pravičnih in uravnoteženih rešitvah.
10. stalno pregledovati uspešnost, učinkovitost, pravičnost in legitimnost odločitev o prilagajanju, da bi jih postopno izboljševali v skladu z razvojem dokazov in znanja o vplivih podnebnih sprememb; To zahteva spremljanje in ponovno ocenjevanje tveganj ter ukrepov politike prilagajanja.