Načela in dejavniki uspeha

Načela in dejavniki uspeha

Prilagajanje podnebnim spremembam se uporablja za politike, prakse in projekte, ki lahko zmanjšajo tveganja z zmanjšanjem ranljivosti in/ali izpostavljenosti in/ali uresničijo priložnosti, povezane s podnebnimi spremembami. Prilagajanje vpliva na vse ravni odločanja, vse regije in večino sektorjev. Prilagajanje mora biti strukturirano kot medsektorska dejavnost na več ravneh in medregionalna dejavnost, ki združuje akterje z različnim znanjem, interesi in vrednotami. Pri prilagajanju ne gre le za to, da storimo več, temveč za nove načine razmišljanja in ravnanja s tveganji in nevarnostmi, negotovostjo in kompleksnostjo. Za preučitev ustreznih prilagoditvenih poti za odpravo obstoječih ranljivosti in povečanje odpornosti bo potreben strukturiran proces učenja ljudi in organizacij. Čeprav mora biti vsak proces prilagajanja prilagojen okoliščinam, je za podporo dobremu prilagajanju splošno priznanih več ključnih načel, kot so predstavljena v nadaljevanju.

Več načel v procesu politike prilagajanja je splošno priznanih kot ključni dejavniki za dobro prilagajanje. Ta načela (na podlagi UKCIP, 2005; Adger et al. 2005; Prutsch et al. 2010; Brown et al. 2011, Southern Voices on Adaptation (Južni glasovi o prilagajanju), CARE 2015) so:

1. Prilagajanje mora biti trajnostno – prilagoditveni odzivi ne smejo prispevati k podnebnim spremembam ali omejevati prizadevanj za blažitev, zato bi bilo treba izkoristiti sinergije s cilji blažitve podnebnih sprememb in se izogibati konfliktom. Poleg tega ne bi smela zmanjšati sposobnosti drugih delov naravnega okolja, družbe ali podjetij, da se prilagajajo drugim delom okolja (npr. uporaba podtalnice za namakanje v suhih regijah, kar povzroča zmanjšanje gladine podzemne vode in omejuje razpoložljivo količino pitne vode). Kjer je mogoče, spodbujajo prizadevanja za prilagajanje, ki povečujejo zmogljivost naravnih sistemov za povečanje odpornosti (npr. ekosistemski pristopi in sonaravne rešitve) z blažitvijo podnebnih tveganj.
2. Partnersko sodelovanje – opredelitev prizadetih akterjev (npr. javnih organov, nevladnih organizacij, podjetij, lokalnih skupnosti in ljudi) na vseh ustreznih ravneh in sodelovanje z njimi ter zagotavljanje, da so dobro obveščeni in spodbujeni k delu na področju prilagajanja. Oblikovati, opredeliti možnosti in jih prednostno razvrstiti, izvajati in spremljati politike prilagajanja ter načrtovati na participativen in vključujoč način.
3. Prilagajanje mora temeljiti na dokazih, pri čemer je treba v celoti izkoristiti najnovejše raziskave, podatke in praktične izkušnje, da bo odločanje dobro podprto in informirano.
4. Obvladovanje podnebnih in nepodnebnih tveganj z uravnoteženim pristopom – podnebne spremembe so le eden od vidikov številnih pritiskov, ki vplivajo na družbeni, naravni in gospodarski razvoj. Zato mora prilagajanje temeljiti na celostnem pristopu, ki vključuje obvladovanje podnebnih in nepodnebnih tveganj.
5. Obravnavati tveganja, povezana s preteklo in sedanjo spremenljivostjo podnebja ter skrajnimi vremenskimi pojavi – to bi moralo biti izhodišče za vnaprejšnje ukrepe za obravnavo tveganj in priložnosti, povezanih z dolgoročnejšimi podnebnimi spremembami. Pomembno je zagotoviti usklajevanje in tesne sinergije z zmanjševanjem/obvladovanjem tveganja nesreč (npr. poročilo o prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjševanju tveganja nesreč v Evropi).
6. Pri odzivu na podnebne vplive bi bilo treba dati prednost – na primer tako, da se več pozornosti nameni sektorjem, ki so najbolj prizadeti zaradi vremena in podnebja, tistim, ki imajo dolgoročno življenjsko dobo ali posledice, kadar gre za znatne naložbe ali visoke vrednosti ali kadar gre za podporo kritični nacionalni infrastrukturi.
7. Prilagajanje mora biti prilagojeno obsegu, ki ga zahteva izziv podnebnih sprememb (npr. nacionalno/regionalno/lokalno/sektorsko/čezmejno)– rešitve je treba prilagoditi posameznim razmeram, pri čemer je treba obravnavati tudi odgovornosti in financiranje.
8. Prilagajanje bi moralo biti prožno – čeprav je prihodnja klima še vedno negotova, bi bilo treba zdaj na nekaterih področjih (npr. v sektorjih z dolgoročnim načrtovanjem) preučiti možnosti in sprejeti odločitve, ki jih je mogoče enostavno prilagoditi. Zato bi bilo treba priznati vrednost možnosti brez obžalovanja/majhnega obžalovanja in prilagajanja, ki koristijo vsem, v smislu stroškovne učinkovitosti in številnih koristi, pa tudi vrednost postopnega pristopa k prilagajanju.
9. Prilagajanje mora biti pregledno – v celoti je treba obveščati o kratkoročnih in dolgoročnih učinkih in stroških različnih možnosti prilagajanja ter zagotoviti čim več podrobnosti. Odločitve o prilagajanju imajo tudi veliko vrednost, npr. glede stopnje tveganja, ki jo je treba sprejeti. Zato je bistveno, da so odločitve in dodeljevanje sredstev pregledni, da bi se lahko dogovorili o pravičnih in uravnoteženih rešitvah.
10. Nenehno pregledovati uspešnost, učinkovitost, pravičnost in legitimnost odločitev o prilagajanju, da bi jih postopoma izboljševali v skladu z razvojem dokazov in znanja o vplivih podnebnih sprememb. To zahteva spremljanje in ponovno ocenjevanje tveganj ter politik/ukrepov prilagajanja.