1.3 Ocena potrebnih človeških in finančnih virov ter opredelitev možnih virov dolgoročnega financiranja

1.3 Ocena potrebnih človeških in finančnih virov ter opredelitev možnih virov dolgoročnega financiranja

Za uspešno vzpostavitev, razvoj, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje politike prilagajanja so potrebni zadostno število osebja, delovni čas in finančna sredstva za usklajevanje, kar je treba dolgoročno zagotoviti.

Drug pomemben dejavnik je financiranje, bodisi na nacionalni ravni, iz instrumentov EU ali regionalnih in lokalnih skladov, pa tudi iz nekaterih mednarodnih finančnih institucij, kot sta Evropska investicijska banka (EIB) ali Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Ključnega pomena sta dostop do financiranja in njegovo združevanje, zlasti iz javnih in zasebnih virov pod ravnjo EU.

Programi EU, ki bodo najverjetneje zagotovili sofinanciranje v okviru deljenega upravljanja za prilagajanje (mnogi to že počnejo), vključujejo: mehanizem za okrevanje in odpornost, program LIFE, SKP (predvsem Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja); Kohezijski sklad; Evropski sklad za regionalni razvoj (zlasti prek programa INTERREG); Obzorje Evropa; Sklad za pravični prehod; Evropski socialni sklad; Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo ter drugi.

Pri izvajanju prilagoditvenih ukrepov bo ključnega pomena vključevanje, katerega cilj je ustvariti sinergije in preprečiti nepotrebne stroške. Prilagoditveni ukrepi se lahko z nizkimi stroški vključijo v obstoječe instrumente za sektorske politike, npr. z vključevanjem.

Ustrezne informacije o sredstvih EU za prilagajanje so na voljo tukaj.

.