Načela in dejavniki uspeha

Prilagajanje podnebnim spremembam je razmeroma novo področje dejavnosti lokalnih oblasti. Vendar izkušnje mest v Evropi in zunaj nje v zadnjih dveh desetletjih omogočajo sklepanje o načelih (tj. kako ukrepati) in dejavnikih uspeha (tj. kaj deluje), ki jih je treba upoštevati pri prilagajanju. Načela izhajajo iz usklajevanja prilagajanja z drugimi trajnostnimi cilji, vključno z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov; ter oblikovanje prilagoditvenih ukrepov na podlagi zanesljivih podatkov in informacij. Ključna dejavnika uspeha sta močno prvenstvo in politično vodstvo za prilagajanje; sodelovanje v partnerstvu z drugimi v mestu in zunaj njega, tudi na višjih ravneh upravljanja; in se učiti iz izkušenj drugih.

Priznava se, da več načel v procesu politike prilagajanja prispeva k doseganju ciljev prilagajanja in zmanjševanju kompromisov z drugimi agendami. Ti so naslednji:

• Trajnost prilagajanja. Prvič, prilagoditveni odzivi ne bi smeli ogroziti blažitve podnebnih sprememb s povečanjem emisij, npr. s prekomerno uporabo klimatskih naprav (glej korak 5.4, kako se lahko prilagajanje in blažitev skupaj načrtujeta in izvajata). Drugič, prilagoditvena prizadevanja na eni lokaciji ne bi smela negativno vplivati na sposobnost prilagajanja na drugih lokacijah (npr. z usmerjanjem poplavnih voda navzdol); zato je pomembno upoštevati vlogo območij, ki obdajajo mesto, pri prilagajanju (glej korak 2.5). Tretjič, prilagajanje bi moralo v idealnem primeru prispevati k drugim programom za trajnostnost, kot sta prehod na učinkovito rabo virov ali socialna pravičnost.
• Načrtovanje in ukrepi, ki temeljijo na dokazih – uporaba najnovejših raziskav, lokalno dostopnih podatkov (glej korak 1.2)in sodelovanje z znanstveniki za odpravo vrzeli v znanju (glej korak 1.6)omogočajo dobro informirano odločanje.
• Obravnavanje pretekle/sedanje podnebne spremenljivosti in ekstremnih vremenskih pojavov ter napovedanih prihodnjih sprememb. Obravnavanje pretekle in sedanje podnebne spremenljivosti ter skrajnih vremenskih pojavov (glej korak 2.1)je dobro izhodišče. Vendar so lahko prihodnji vplivi na podnebje različni, zato bi bilo treba upoštevati negotovost, povezano z njihovo pogostostjo in obsegom (glej korak 2.2). Neobžalovanje ali majhno obžalovanje in možnosti prilagajanja, ki koristijo vsem, v smislu stroškovne učinkovitosti (glej korak 4.2)in številne koristi lahko pomagajo pri ukrepanju kljub negotovostim, povezanim s prihodnjimi podnebnimi projekcijami.
• Prilagojeni odgovori. Odzive prilagajanja bi bilo treba prilagoditi posamezni lokaciji – z oceno lokalnih in predvidenih podnebnih tveganj in ranljivosti (glej korak 2),pa tudi ob upoštevanju posebne organizacijske ureditve (glej korak 1.3)ali razpoložljivih virov (glej koraka 1.4 in 1.5). Odgovorom je treba dati prednost (glej korak 4.3),na primer glede na glavne sektorje ali družbene skupine, na katere vplivajo (glej korak 2.3).
• Spremljanje delovanja prilagoditvenih odzivov – njihove uspešnosti, učinkovitosti, pravičnosti in legitimnosti – je potrebno za njihovo postopno izboljšanje v skladu z razvojem dokazov (glej korak 6).

Primeri dejavnikov uspeha pri prilagajanju, ki se pojavljajo, vključujejo naslednje:

• Močno vodstvo in prvenstvo prilagajanja. Politična podpora in sodelovanje lokalnega voditelja sta ključna za povečanje položaja prilagajanja na seznamu lokalnih prednostnih nalog. Zagotavljanje politične zavezanosti se lahko na primer doseže s pridružitvijo Konvenciji županov za podnebne spremembe in energijo ali drugim pobudam za prilagajanje podnebnim spremembam (glej korak 1.1).
• sodelovanje. Medresorsko sodelovanje znotraj lokalnih organov, sodelovanje z deležniki, kot so lokalna podjetja, nevladne organizacije in raziskovalni inštituti (glej korak 1.6),ter vključevanje državljanov z ustreznim komuniciranjem (glej korak 1.7)prispevajo k ozaveščanju o prilagajanju in sprejemanju načrtovanih odzivov, zagotavljanju podpore med pomembnimi interesnimi skupinami, mobilizaciji virov ter dostopu do ustreznih podatkov in informacij.
• Učenje od drugih. Izmenjava izkušenj z drugimi mesti prek mreženja ali sodelovanja v projektih, ki jih financira EU (npr. prek programa Interreg), omogoča učenje od drugih, kaj deluje in kaj ne pri prilagajanju. Poleg tega strani Climate-ADAPT vključujejo številne študije primerov prilagajanja mest in knjižnico virov Konvencije županov (iskanje po vrsti vira – študija primera).