Določitev območij na podlagi tveganja in določitev lokacije za morsko akvakulturo

Prostorskemu načrtovanju za morsko akvakulturo, vključno z določanjem območij na podlagi tveganja in določanjem lokacije, se glede na vse večji razvoj ribogojne industrije namenja vse več pozornosti. Njen cilj je zagotoviti čim pravičnejšo uporabo morskega prostora za to dejavnost, podpirati proizvodnjo, čim bolj zmanjšati konflikte z drugimi uporabami in ohraniti okoljsko celovitost.

Organizacija FAO (FAO,2018, FAO,2017) kot pomemben prilagoditveni ukrep spodbuja določanje območij za morsko akvakulturo in njeno umestitev z ekosistemskim pristopom ter upoštevanje spremenljivosti podnebja in podnebnih sprememb. Ustrezna izbira območij, podprta s prožnim regulativnim okvirom, se predlaga tudi kot prilagoditvena strategija v študijah primerov projekta ClimeFish, financiranega v okviru programa Obzorje 2020, katerega cilj je zagotoviti, da se bo proizvodnja morske hrane povečala na območjih in za vrste, kjer obstaja potencial za trajnostno rast glede na pričakovane spremembe podnebja. Določitev območij na podlagi tveganja in določitev lokacije lahko pomagata preprečiti območja, ki so še posebej ranljiva za podnebna tveganja, in izbrati najprimernejša območja za kultivirane vrste, ob upoštevanju sedanjega stanja in izzivov, ki jih srednjeročno prinašajo podnebne spremembe. Celoten proces omogoča zmanjšanje morebitnih gospodarskih izgub, ki bi lahko izhajale iz odločitev, ki ne upoštevajo vseh tveganj in pomislekov.

Določanje območij na podlagi tveganja in izbira območij sta potrebna na območjih, kjer se ribogojstvo začenja razvijati in kjer se je ribogojstvo že razvilo, njegovo selitev pa omejujejo okoljska vprašanja in konflikti z drugimi uporabami. Obstajajo najrazličnejša prostorska orodja in modeli, kot je opisano v posebni publikaciji FAO (FAO,2017). Novo znanje je bilo pridobljeno s projektom Aquaspace (financiranim iz programa EU Obzorje 2020), katerega cilj je bil razumeti prostorske in socialno-ekonomske omejitve pri širitvi akvakulture in testna orodja za pomoč pri premagovanju teh omejitev. Natančneje, Aquaspace je zagotovil zbirko orodij, ki vsebuje informacije o orodjih, preizkušenih med projektom, da bi pomagal in podprl namen zagotavljanja več visokokakovostnega prostora za akvakulturo. S projektom TAPAS (Orodja za ocenjevanje in načrtovanje trajnosti v akvakulturi), financiranim v okviru programa Obzorje 2020, se razvijajo nove raziskave za spodbujanje in utrditev okoljske trajnosti evropske akvakulture, ki zagotavljajo tudi modele za izbiro lokacije akvakulture v bližnji okolici z uporabo vrste obstoječih, prilagojenih in na novo razvitih modelov.

V okviru postopka prostorskega načrtovanja je cilj določanja območij opredeliti širša območja, ki bi lahko bila primerna za akvakulturo, imenovana tudi dodeljena območja za akvakulturo (AZA), da se zagotovi vključitev akvakulture v območja, ki se že izkoriščajo za druge namene. Območje mora vključevati popolno analizo tveganja, v kateri so opredeljene glavne nevarnosti za uspešno proizvodnjo. Upoštevati je treba tudi tveganja, povezana s podnebjem, da se zagotovi uspeh dejavnosti akvakulture, saj je sektor občutljiv na številne potencialno katastrofalne podnebne motnje. Podnebna tveganja vključujejo neposredno škodo, ki jo povzročijo hudi valovi, plimovanje in neurja, ter počasne začetne učinke, ki so odgovorni za spreminjanje fizikalno-kemijskih pogojev morske vode (npr. naraščajoče temperature, zakisljevanje), in s tem povezane posredne vplive, kot so širjenje bolezni, škodljivo cvetenje alg in hipoksija. Podnebna tveganja so med drugimi nepodnebnimi tveganji, povezanimi na primer z okoljem (onesnaževanje), zdravjem (biološka varnost) in socialnimi konflikti.

Ko so opredeljena široka območja, primerna za morsko akvakulturo, se z izbiro lokacije zagotovi, da se ribogojnice nahajajo na določeni lokaciji z ustreznimi značilnostmi, ki omogočajo uspešno proizvodnjo. Z izbiro lokacije se biofizikalne lastnosti lokacije primerjajo s potrebami izbranih organizmov po kulturi in z zahtevami delovanja kmetij. Ta ocena bi morala vključevati pregled lokalnih podnebnih razmer (pretekli podatki), tveganj, ki jih predstavljajo spremenljivost podnebja (npr. nevihte), in dolgoročnih trendov (npr. naraščanje temperature in sprememba slanosti). Cilj celotnega procesa določanja območij in umeščanja v prostor je čim bolj zmanjšati konflikte z drugimi sektorji in škodljive vplive na družbo, blaginjo ljudi ter ekosistemske funkcije in storitve v skladu z ekosistemskim pristopom k razvoju akvakulture.