6.2 Odločanje o tem, koga vključiti v proces

Medsektorska narava prilagajanja pomeni, da je v njegovo izvajanje vključenih več akterjev iz različnih sektorjev in upravnih ravni, vključno z zasebnim sektorjem. Spremljanje napredka teh dejavnosti mora vključevati več akterjev in deležnikov, ki imajo informacije, podatke in znanje o dejavnostih izvajanja. Odločanje o tem, kdo prevzame splošno odgovornost za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, pojasnitev vlog različnih akterjev ter vzpostavitev mehanizmov za vertikalno in horizontalno usklajevanje z različnimi akterji v različnih sektorjih in na različnih upravnih ravneh so bistveni za učinkovito minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Splošno odgovornost za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti pri prilagajanju ima običajno ena organizacija ali akter, kot so ministrstvo za okolje, agencija za okolje ali delovna skupina, ki združuje več akterjev. To ne pomeni nujno, da odgovorni akter MRE izvaja sam, temveč da je odgovoren za usklajevanje postopka in poročanje o rezultatih. Glede na strukture upravljanja in upravne tradicije države je lahko organ, pristojen za MRE prilagajanja, isti kot organ, ki splošneje usklajuje politike prilagajanja na nacionalni ravni. Lahko je tudi akter, neodvisen od tistih, ki so odgovorni za načrtovanje in izvajanje politik prilagajanja. Po eni strani lahko tesna povezava med MRE in razvojem politike na primer olajša učenje in uporabo ugotovitev MRE pri razvoju in reviziji politike. Po drugi strani pa je v nekaterih državah zaželena neodvisnost, zlasti pri dejavnostih ocenjevanja.

Ključni del te odgovornosti je dejavno usklajevanje z ustreznimi deležniki, ki imajo koristne informacije za MRE. Prvi korak je razmislek o namenu minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti ter razmislek o tem, čigav prispevek je potreben za odgovor na vprašanja, določena za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti. Široko sodelovanje sektorskih ministrstev in strokovnjakov v javnih agencijah in raziskovalnih skupnostih lahko na primer zagotovi zelo pomembne informacije o tem, kako različni sektorji napredujejo pri izvajanju politik prilagajanja. Upoštevanje pravičnosti pri koristih in bremenih politike prilagajanja je bistven del razvoja sheme za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti. Če je cilj razumeti, kako izvajanje politik prilagajanja na terenu prispeva k zmanjšanju ranljivosti, večji sposobnosti prilagajanja in odpornosti, je morda pomembno širše vključiti lokalne akterje, ki sodelujejo pri dejavnostih izvajanja.

Potrebni so mehanizmi za vključevanje stališč akterjev iz različnih sektorjev, upravnih ravni in družbenih skupin, da se olajšajo usklajevanje, komunikacija, izmenjava informacij in znanja ter učenje v procesu MRE. Delovne skupine, usmerjevalni odbori, koordinacijski sveti ali podobno lahko zagotovijo take platforme, vendar nikakor niso edini način za vključevanje deležnikov. Oblike tesnejšega sodelovanja, kot so dejavno sodelovanje, partnerstva in opolnomočenje, v celotnem ciklu politike so običajno bolj vključujoče, kadar vključujejo deležnike iz različnih sektorjev. Na izbiro metod za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti vplivajo tudi potrebe in ravni sodelovanja deležnikov, ki so zaželene za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Največ se naučijo vsi akterji, ki sodelujejo med samim ocenjevanjem. Izmenjava informacij in znanja, predstavitve in delavnice ter razprava o ugotovitvah prispevajo k učenju.

Večji poudarek je treba nameniti zagotavljanju zgodnjih povratnih informacij zainteresiranih strani. Izkušnje, pridobljene pri ocenjevanju prizadevanj za prilagajanje, je treba dejavno deliti in o njih razpravljati z vsemi zainteresiranimi stranmi v celotnem političnem procesu. To interaktivno komuniciranje zagotavlja, da ugotovitve vrednotenja resnično postanejo „pridobljene izkušnje“, ki so podlaga za prihodnje ukrepe, ne pa zgolj poročila.

Sorazvoj in koprodukcija znanja ter različne oblike vključevanja deležnikov ter participativni elementi in pristopi so skupni in zelo pomembni elementi razvoja in izvajanja politike prilagajanja.

Sodelovanje deležnikov je ključno za to, da se na eni strani prejmejo ustrezne kvantitativne in kvalitativne informacije, vključno z učinki na ranljive skupine, podatki in znanjem za spremljanje postopka in napredka, na drugi strani pa tudi za razlago in izpeljavo ustreznih sporočil iz razpoložljivih podatkov. MRE prispeva k nadaljnji krepitvi odpornosti in povečanju sposobnosti prilagajanja.

Sodelovanje deležnikov in soustvarjanje politike prilagajanja v celotnem postopku strategije in načrtovanja lahko pomagata zagotoviti uporabo s strani različnih/več akterjev in močno podpreta izvajanje.

To se razlikuje med zakonskimi zahtevami (kot so podnebni akti) in prostovoljnimi pristopi, v okviru katerih se sodelovanje deležnikov še bolj upošteva pri izvajanju ukrepov, predvidenih v akcijskih načrtih za prilagajanje podnebnim spremembam.