6.2 Odločanje o tem, kdo bo sodeloval v postopku

Medsektorska narava prilagajanja pomeni, da je v njegovo izvajanje vključenih več akterjev iz različnih sektorjev in upravnih ravni, vključno z zasebnim sektorjem. Iz tega sledi, da je treba pri spremljanju napredka teh dejavnosti vključiti več akterjev in deležnikov, ki imajo informacije, podatke in znanje o dejavnostih izvajanja. Odločanje o tem, kdo prevzame splošno odgovornost za energijo iz obnovljivih virov, pojasnitev vlog različnih akterjev in vzpostavitev mehanizmov za vertikalno in horizontalno usklajevanje z različnimi akterji v različnih sektorjih in na upravnih ravneh so bistvenega pomena za učinkovito energijo iz obnovljivih virov.

Splošna odgovornost za MRE prilagajanja je običajno dodeljena eni organizaciji ali akterju, kot je ministrstvo za okolje, agencija za okolje ali delovna skupina, ki združuje več akterjev. To ne pomeni nujno, da odgovorni akter izvaja MRE sam, temveč da je odgovoren za usklajevanje postopka in poročanje o rezultatih. Glede na strukture upravljanja in upravne tradicije države je lahko organ, pristojen za spremljanje in prilagajanje, isti kot organ, ki splošneje usklajuje politike prilagajanja na nacionalni ravni, ali akter, neodvisen od tistih, ki so odgovorni za načrtovanje in izvajanje politik prilagajanja. Po eni strani lahko tesna povezava med MRE in razvojem politike na primer olajša učenje in uporabo ugotovitev MRE pri razvoju in reviziji politike. Po drugi strani pa je v nekaterih državah neodvisnost lahko zaželena, zlasti pri dejavnostih ocenjevanja.

Ključni del te odgovornosti je aktivno usklajevanje z ustreznimi zainteresiranimi stranmi, ki imajo koristne informacije za MRE. Prvi korak je razmislek o namenu direktive o hipotekarnih kreditih in razmislek o tem, čigav prispevek je potreben za odgovor na vprašanja, določena za direktivo o hipotekarnih kreditih. Široko sodelovanje sektorskih ministrstev in strokovnjakov v javnih agencijah in raziskovalnih skupnostih lahko na primer zagotovi zelo pomembne informacije o tem, kako različni sektorji napredujejo pri izvajanju politik prilagajanja. Če je cilj razumeti, kako izvajanje politik prilagajanja na terenu prispeva k zmanjšanju ranljivosti, večji sposobnosti prilagajanja in odpornosti, je morda pomembno širše vključiti lokalne akterje, ki sodelujejo pri dejavnostih izvajanja.

Potrebni so mehanizmi za vključevanje stališč akterjev iz različnih sektorjev in upravnih ravni, da se olajšajo usklajevanje, komunikacija, izmenjava informacij in znanja ter učenje v procesu spremljanja, poročanja in vrednotenja. Delovne skupine, usmerjevalni odbori, koordinacijski sveti in podobno lahko zagotovijo take platforme, vendar nikakor niso edini način za vključitev deležnikov. Oblike tesnejšega sodelovanja, kot so dejavno sodelovanje, partnerstva in opolnomočenje, v celotnem ciklu politike so običajno bolj vključujoče, kadar se izvajajo, in vključujejo deležnike iz različnih sektorjev. Potrebe in stopnje vključenosti deležnikov, ki so zaželene za pridobivanje iz obnovljivih virov energije, vplivajo tudi na izbiro metod pridobivanja iz obnovljivih virov energije.

Največje učenje za vse udeležene akterje poteka med samim ocenjevanjem z izmenjavo informacij in znanja, predstavitvami in delavnicami ter med razpravo o ugotovitvah.

Večji poudarek je treba nameniti zagotavljanju zgodnjih povratnih informacij zainteresiranih strani. Močno se priznava, da bo treba okvir za spoznanja, pridobljena pri vrednotenju, uporabiti v okviru interaktivnih oblik in oblik komuniciranja z različnimi deležniki v ciklu politike prilagajanja, da bi zagotovili, da bodo spoznanja, pridobljena pri vrednotenju, resnično postala „pridobljena spoznanja“.

Sorazvoj in soustvarjanje znanja ter različne oblike vključevanja deležnikov ter participativni elementi in pristopi so skupni in zelo pomembni elementi razvoja politike prilagajanja in njenega izvajanja.

Sodelovanje deležnikov je po eni strani ključnega pomena za pridobivanje ustreznih kvantitativnih in kvalitativnih informacij, podatkov in znanja za spremljanje procesa in napredka, po drugi strani pa tudi za razlago in pridobivanje ustreznih sporočil iz razpoložljivih podatkov. MRE prispeva k nadaljnji krepitvi odpornosti in povečanju sposobnosti prilagajanja.

Sodelovanje deležnikov in soustvarjanje politike prilagajanja v celotnem procesu strategije in načrtovanja lahko pomagata zagotoviti uporabo s strani različnih/več akterjev in močno podpreta izvajanje.

To se razlikuje med zakonskimi zahtevami (kot so podnebni akti) in prostovoljnimi pristopi, v okviru katerih je sodelovanje deležnikov še pomembnejše za izvajanje ukrepov, predvidenih v akcijskih načrtih za prilagajanje podnebnim spremembam.