Kako se sporočajo negotovosti?

Opisovanje in količinska opredelitev negotovosti imata lahko pomembno vlogo pri informiranju pri odločanju. Količinska opredelitev ne more odpraviti negotovosti, lahko pa pomaga razumeti ravni negotovosti, s katerimi se soočamo. Verjetnostne informacije so lahko koristen način za razlago verjetnosti možnih terminskih pogodb. Statistične metode in modeli imajo ključno vlogo pri interpretaciji in sintezi opazovanih podnebnih podatkov in projekcij iz numeričnih podnebnih modelov.

Vendar verjetnostne informacije niso vedno na voljo. V tem primeru lahko jasni opisi prihodnjih sprememb, tudi če so kvalitativne narave, zagotovijo dragocen vpogled v to, kaj lahko pričakujemo in kako se odločiti na podlagi teh informacij. Pristope, kot je uporaba scenarijev in poti, je mogoče uporabiti, kadar verjetnosti niso na voljo.

Vrsta in časovno obdobje okvira odločitve o prilagoditvi bosta določila najprimernejše informacije (verjetnejše ali ne), ki jih je treba uporabiti.

Kako so negotovosti količinsko opredeljene in opisane?

Obravnava negotovosti v IPCC

IPCC je razvil skupen pristop in umerjen jezik za ocenjevanje in sporočanje stopnje gotovosti svojih ugotovitev. Ta pristop je bil predlagan v smernicah IPCC o doslednem obravnavanju negotovosti (Mastrandrea idr., 2010) ter uporabljen v petem ocenjevalnem poročilu IPCC (IPCC AR5, 2013–2014) in nedavnem posebnem poročilu IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C (IPCC SR1.5, 2018).

Pristop temelji na dveh metrikah (zaupanje in verjetnost)za sporočanje stopnje gotovosti v ključnih ugotovitvah, ki temeljita na ocenah temeljnih znanstvenih spoznanj, ki so jih pripravile skupine avtorjev IPCC:

Zaupanje: Za izražanje ravni zaupanja v ključne ugotovitve se uporablja pet kvalifikatorjev, in sicer od zelo nizke, nizke, srednje, visoke do zelo visoke. Stopnja zaupanja povzema presoje o veljavnosti ugotovitev, kot so bile določene z vrednotenjem razpoložljivih dokazov (vrsta, kakovost, količina ali notranja doslednost), in stopnjo znanstvenega soglasja med različnimi dokaznimi linijami (glej sliko 1).

Verjetnost: Količinsko opredeljena merila negotovosti v ugotovitvi, izražena verjetnostno (na podlagi statistične analize opazovanj ali rezultatov modela ali strokovne presoje). Če je negotovosti mogoče verjetnostno količinsko opredeliti, se ugotovitev lahko opredeli z naslednjimi izrazi (tabela 1):

Ker je bil umerjeni jezik IPCC razvit v angleščini, je treba pri prevajanju tega pristopa v druge jezike uporabiti previdnostne ukrepe, saj lahko to povzroči izgubo natančnosti.

Scenariji in poti

Ker ni verjetnih dokazov ali kot sredstvo za podporo ocenam vpliva podnebnih sprememb in ranljivosti, se pogosto uporabljajo scenariji in drugi kvalitativni opisi prihodnjih sprememb. Previdnost je potrebna, saj se scenariji, poti in drugi izrazi včasih uporabljajo izmenično, s številnimi prekrivajočimi se opredelitvami (Rosenbloom, 2017). V petem ocenjevalnem poročilu IPCC (2014) in posebnem poročilu IPCC št. 1.5 (2018) je navedenih nekaj uporabnih opredelitev:

Scenariji kot verjetni opisi možnega razvoja prihodnosti na podlagi skladnega in notranje skladnega sklopa predpostavk o ključnih gonilnih silah (npr. stopnji tehnoloških sprememb, cenah) in odnosih. Upoštevajte, da scenariji niso niti napovedi niti napovedi, temveč so koristni za prikaz posledic razvoja dogodkov in ukrepov.

Poti opisujejo časovni razvoj naravnih in/ali človeških sistemov v prihodnje stanje. Koncepti poti segajo od sklopov kvantitativnih in kvalitativnih scenarijev (ali opisov) potencialnih prihodnosti do postopkov odločanja, usmerjenih v rešitve, ki so usmerjeni v želene družbene cilje. Pristopi poti se običajno osredotočajo na biofizikalne, tehnološko-ekonomske in/ali socialno-vedenjske začrtane poti ter vključujejo različne dinamike, cilje in akterje na različnih ravneh.

Različne vrste scenarijev in poti prihodnjih razmer, ki so koristne za odločanje o prilagajanju, so na voljo na svetovni in v nekaterih primerih na nacionalni ali lokalni ravni. Ti običajno vključujejo:

Scenariji emisij: Verjetne predstavitve prihodnjega razvoja emisij toplogrednih plinov in aerosolov, ki temeljijo na skladnem in notranje doslednem sklopu predpostavk o gonilnih silah (kot so demografski in socialno-ekonomski razvoj, tehnološke spremembe) in njihovih ključnih razmerjih. Scenariji koncentracije, izpeljani iz scenarijev emisij, se uporabljajo kot vhodni podatki za podnebne modele za izračun podnebnih projekcij na več ravneh.

Socialno-ekonomski scenariji: Scenariji, ki opisujejo možno prihodnost v smislu prebivalstva, bruto domačega proizvoda in drugih socialno-ekonomskih dejavnikov, pomembnih za razumevanje posledic podnebnih sprememb na nacionalni in lokalni ravni.

Podnebne projekcije (in projekcije vplivov na podnebje): Simuliran odziv podnebnega sistema (ali sistema, občutljivega na podnebje) na scenarij prihodnjih emisij ali koncentracije toplogrednih plinov in aerosolov, na splošno izpeljan z uporabo podnebnih modelov (ali modelov vpliva na podnebje). Podnebne projekcije se pogosto uporabljajo kot surovina za izdelavo podnebnih scenarijev (sprememb), vendar te običajno zahtevajo dodatne informacije, kot je opazovano trenutno podnebje.

Pri aplikacijah, ki so podlaga za pomembne politične odločitve ali večje naložbene odločitve, se priporoča, da nosilci odločanja uporabijo vse razpoložljive scenarije podnebnih sprememb (in njihovih vplivov) ter modelne informacije.

Druge glavne teme:

1. Kaj pomeni negotovost?

3. Kako se soočiti z negotovostjo?