2.6 Opredelitev glavnih vprašanj v zvezi s prilagajanjem in opredelitev ciljev

2.6 Opredelitev glavnih vprašanj v zvezi s prilagajanjem in opredelitev ciljev

Cilj tega koraka je razviti strateško usmeritev za načrtovanje prilagajanja na podlagi ocene tveganj in ranljivosti, povezanih s podnebjem (glej korak 2.4). Opredelitev glavnih pomislekov glede prilagajanja (npr. kateri sektor ali vpliv na podnebje bi bilo treba obravnavati najprej) temelji na analizi neposrednosti in resnosti vplivov ter priložnostih za izkoriščanje obstoječih strategij za zmanjšanje tveganja nesreč ali sedanjih ureditev in načrtov za upravljanje virov in infrastrukture. Glede na široko naravo tveganj in priložnosti, povezanih s podnebnimi spremembami, je priporočljivo takšno prednostno razvrščanje izvesti ob polnem sodelovanju deležnikov (glej korak 1.6).

predloge za poročanje).

Za prednostno razvrščanje glavnih pomislekov glede prilagajanja so na voljo različne metode (glej smernice in orodja v nadaljevanju). Na splošno glavna vprašanja, ki jih je treba upoštevati pri prednostnem razvrščanju, katere podnebne vplive je treba obravnavati, vključujejo:

• že prisotni vplivi (glej korak 2.1),zlasti tisti, ki naj bi se v prihodnosti poslabšali (glej korak 2.2);
• verjetnost in resnost kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih učinkov;
• ali je tveganje v pristojnosti občine ali vključenih deležnikov in bi ga bilo zato mogoče obravnavati z obstoječimi upravnimi dogovori;
• resna tveganja, ki bi lahko nepopravljivo vplivala na mesto (npr. dvig morske gladine);
• Obstoječi mehanizmi, ki so usklajeni s prilagoditvenimi ukrepi (npr. obnova stanovanjskega fonda, prostorsko načrtovanje, izvajanje nove zakonodaje v skladu z direktivo EU o poplavah), ki bi lahko zagotovili koristne vstopne točke za ukrepanje. Vključevanje prilagajanja v obstoječe ali načrtovane pobude (glej korak 5.3)bi se lahko začelo s preučitvijo, kako se ranljivi sektorji (glej korak 2.3)trenutno odzivajo na nevarnosti, povezane s podnebjem in vremenom, ter z razpravami z različnimi oddelki v občini in ključnimi deležniki (glej korak 1.6). Ustrezne pobude, sektorji in strategije vključujejo:
  
  
  • Strategije trajnostnega razvoja
  • Upravljanje voda (npr. načrti upravljanja povodij)
  • Stanovanja (npr. prenova programov socialnih stanovanj)
  • Načrtovanje (npr. prostorski razvojni načrti, strategije oživljanja mest)
  • Zdravje (npr. načrti vročinskih valov, načrti za odzivanje na izbruh bolezni)
  • Službe za ukrepanje ob nesrečah (npr. načrti za odzivanje na poplave)
  • Socialne storitve (npr. opredelitev ranljivih skupin)
  • Zeleni prostor in strategije za varstvo narave
  • Promet (npr. novi infrastrukturni projekti)
  • Energija (npr. naložbe v energijo iz obnovljivih virov ali oskrbovalna omrežja)
  • Strategije za blažitev podnebnih sprememb (glej tudi korak 5.4)
  • Turizem
  • Regionalne gospodarske strategije

Ko so znana glavna vprašanja prilagajanja, se lahko opredelijo specifični in realistični cilji prilagajanja za mesto ali kraj. Biti morajo čim bolj merljivi in natančni, tudi zato, ker sta nadaljnje spremljanje in vrednotenje (glej korak 6)izvajanja strategije in/ali načrta prilagajanja (glej korak 5)neposredno povezana s cilji.

Za analizo tveganj in priložnosti, povezanih s prilagajanjem, je potrebno sodelovanje deležnikov. Čeprav je organizacija srečanj in delavnic za razpravo o tveganjih in njihovo prednostno razvrščanje proračunsko in časovno zahtevna, lahko določitev prednostnih nalog za prilagajanje v skupnem dogovoru pomeni, da je strategija prilagajanja (glej korak 5)bolje sprejeta in ima zato večje možnosti za uspeh.