4.1 Izbira ocenjevalnega okvira za prilagoditvene možnosti

Da bi omogočili dobro primerjavo različnih možnosti prilagajanja ter dobro komunikacijo z nosilci odločanja in med njimi, je treba vsako možnost prilagajanja (glej korak 3.2)oceniti na podlagi dogovorjenih meril. Za oceno primernosti možnosti je mogoče uporabiti številna merila, na primer učinkovitost pri zmanjševanju ranljivosti, vpliv na trajnost ali stroške. Priporočljivo je, da se ocena prilagoditvenih možnosti uskladi med številnimi političnimi, pravnimi in institucionalnimi akterji, da se povečajo sinergije in prepreči medsektorska neprilagojenost. Informativni listi so uporabna metoda za predstavitev rezultatov.

Nosilci odločanja bi si morali prizadevati za ukrepe, ki koristijo vsem (prilagoditveni ukrepi, ki zagotavljajo želeni rezultat v smislu zmanjšanja podnebnih tveganj ali izkoriščanja potencialnih priložnosti, vendar tudi znatno prispevajo k drugemu socialnemu, okoljskemu ali gospodarskemu cilju) ali vsaj „brez obžalovanja“ (ne glede na obseg prihodnjih podnebnih sprememb) prilagoditvene možnosti. Vsako možnost je treba oceniti na dva načina: a) v kolikšni meri bo ta možnost pomagala doseči cilj prilagajanja in b) kakšni so učinki na širše socialne in okoljske vidike. Ocena bi se morala osredotočiti na naslednje:

• nujnost podnebnega tveganja ali tveganja, ki naj bi ga ta možnost ublažila. Nekateri prilagoditveni ukrepi bodo primerni za kratkoročno izvajanje, da se obravnavajo nujna tveganja ali priložnosti; Za druge bosta potrebna dolgotrajna priprava in načrtovanje.
• Uspešnost glede na splošne in širše cilje ter preprečevanje neprilagojenosti. Maladaptacija se nanaša na situacijo, ko dejanja ne dosežejo svojih ciljev ali povzročijo stranske učinke, ki ovirajo prilagajanje drugje ali v prihodnosti. Na primer, gradnja nasipa na eni lokaciji lahko povzroči več poplav na drugi lokaciji in se lahko izkaže za nezadostno zaščito pred poplavami v prihodnosti.
• Izvedljivost in izvedljivost. Možnosti, ki so visoko ocenjene z drugih vidikov, vendar jih je težko uresničiti, niso vedno prednostne.
• posledice ukrepa za upravljanje. Na primer uskladitev z obstoječimi strukturami upravljanja in njihove spremembe, potreba po vzpostavitvi novih struktur ali postopkov upravljanja.
• socialni vidiki, tj. enaka zaščita pred podnebnimi nevarnostmi, ki so posledica dane možnosti prilagajanja, ter njeni učinki na socialno vključenost in kohezijo. Neenake možnosti prilagajanja neenakomerno porazdelijo koristi prilagajanja v družbi in povečujejo obstoječe socialne neenakosti. Na primer, zvišanje cene vode za spodbujanje učinkovitosti kot rešitve za sušo bi lahko nesorazmerno vplivalo na stanovanja z nizkimi dohodki, kar bi še povečalo neenakost v regiji. Kjer je mogoče, bi bilo treba uvesti popravne ukrepe za zmanjšanje negativnih socialnih učinkov. Možnosti, ki zagotavljajo dodatne socialne koristi (kot pogosto velja za zelene površine), bi bilo treba oceniti pozitivno.
• Zainteresirane strani lahko sofinancirajo ali uredijo financiranje prek obstoječih tokov financiranja. Druga možnost je, da so za kritje stroškov izvajanja na voljo naložbe EU, nacionalne vlade ali zasebne naložbe (glej korak 1.5).
• Stroški in koristi. V idealnem primeru bi bilo treba izvesti celovito analizo stroškov in koristi. Vendar glede na negotovost in dolgotrajne prilagoditve tradicionalna analiza stroškov in koristi ni vedno mogoča ali uporabna. Če je treba v oceno vključiti nedenarne koristi in različne preference, lahko analiza na podlagi več meril zagotovi celovitejše rezultate ocene (glej korak 4.3).
• Okoljski vidiki. Možnosti bi bilo treba oceniti glede na njihov vpliv na okolje, vključno z njihovim prispevkom k izboljšanju ali poslabšanju emisij toplogrednih plinov, kakovosti vode, kakovosti tal in biotske raznovrstnosti. Direktiva o presoji vplivov na okolje (Direktiva 2014/52/EU) zagotavlja okvir za izvedbo take presoje.

Prilagajanje podnebnim spremembam je medsektorsko vprašanje, ki lahko, če se izvaja neusklajeno znotraj ločenih sektorjev in področij politike, privede do negativnih medsebojnih kompromisov, se medsebojno izniči ali zamudi priložnosti za uporabo morebitnih sinergij. Da bi izboljšali usklajevanje in povečali učinkovitost načrtovanja prilagajanja ter čim bolj povečali medsektorske sinergije, bi bilo treba v idealnem primeru v določanje meril, ocenjevanje možnosti prilagajanja in poznejše prednostno razvrščanje vključiti širok nabor institucionalnih in civilnih deležnikov (glej korak 4.3).

Rezultate ocene je mogoče opisati v jedrnatih informativnih pregledih možnosti, ki so se začeli z oblikovanjem kataloga (glej korak 3.1),ki ne vsebuje preveč tehničnih podrobnosti, temveč zagotavlja hiter pregled, ki ga nestrokovnjaki zlahka razumejo. Ti informativni pregledi so lahko zelo koristni pozneje pri določanju prednostnih nalog (glej korak 4.3). Informacije v informativnih listih je treba zagotoviti vsaj o naslednjih točkah:

• Opis možnosti prilagoditve
• Katere vplive podnebnih sprememb obravnava ta možnost?
• Potencial za zmanjšanje ranljivosti za ugotovljene vplive podnebnih sprememb, učinkovitost, prožnost, ki jo je treba po potrebi nadgraditi ali znižati
• Prostorski obseg, vizualno kartiranje
• Informacije o tem, ali je sodelovanje deležnikov potrebno ali priporočeno in katere vrste deležnikov bi bilo treba vključiti
• Dejavniki uspeha in omejitve (na podlagi lastnih izkušenj ali drugih primerov)
• Stroški (izvedbeni in operativni) ter gospodarske koristi, izražene v denarju
• Socialne in okoljske dodatne koristi ali neugodnosti, potrebni sanacijski ukrepi
• Potrebni finančni viri, časovni okvir naložb in viri financiranja
• Časovni okvir za načrtovanje in izvajanje do popolnoma delujoče življenjske dobe
• Odgovornost za izvajanje in vzdrževanje v občinskih službah ali drugih institucijah
• Medsebojne povezave z drugimi predlaganimi možnostmi prilagajanja, zamenljivost, združljivost
• Referenčni podatki