4.2 Izvedba analize stroškov in koristi prilagoditvenih ukrepov

Analiza stroškov in koristi lahko nosilcem odločanja znatno pomaga pri oblikovanju najboljše strategije za uporabo omejenih gospodarskih virov za najučinkovitejši pristop k prilagajanju ter pomaga pri prednostnem razvrščanju in določanju časa za naložbe v odpornost. Ocene stroškov in koristi pogosto uporabljajo vlade in organizacije zasebnega sektorja, da ocenijo zaželenost določenega ukrepa ali naložbe. Analiza lahko pomaga napovedati, ali koristi ukrepa prevladajo nad njegovimi stroški in v primerjavi z drugimi alternativami (tj. omogoča razvrščanje alternativnih ukrepov glede na razmerje med stroški in koristmi).

Stroški prilagajanja so „stroški načrtovanja, priprave, olajševanja in izvajanja prilagoditvenih ukrepov, vključno s stroški prehoda“ (IPCC), koristi pa so „stroški preprečene škode ali pridobljene koristi po sprejetju in izvajanju prilagoditvenih ukrepov“ (IPCC). Ker skoraj noben prilagoditveni ukrep ne more v celoti odpraviti vpliva podnebnih sprememb in s tem povezanega tveganja, je treba upoštevati tudi stroške preostalega tveganja (preostali učinki po izvedbi prilagoditvenega ukrepa).

Stroške in koristi prilagoditvenih možnosti je mogoče oceniti ožje, če se upoštevajo le finančni proračunski stroški in koristi, ali celoviteje, če se upoštevajo širši stroški in koristi za lokalno gospodarstvo. Poleg tega se lahko v ocene stroškov in koristi vključijo tudi socialni in okoljski stroški in koristi. Zlasti je pomembno, da se v ocene možnosti prilagajanja vključijo netržni stroški in koristi, da se realno upošteva celoten obseg koristi in stroškov, čeprav jih je težje izraziti v denarnem smislu.

Obstaja vrsta pristopov za vrednotenje stroškov in koristi prilagoditvenih možnosti. Tri pogosto uporabljene metode so:

• Analiza stroškov in koristi (CBA)
• Analiza stroškovne učinkovitosti (CEA)
• Analiza z več merili (MCA)

Na splošno analiza stroškov in koristi vsebuje naslednje korake:

1. Opredelitev cilja prilagajanja in ustreznih možnosti prilagajanja, ki jih je treba oceniti
2. Opredelitev izhodišča, da se omogočijo ocene, ki primerjajo scenarije „z“ in „brez“ posebnega prilagoditvenega ukrepa
3. Opredelite vse stroške in koristi v določenem časovnem okviru, običajno v življenjski dobi prilagoditvenega ukrepa ali časovnem obdobju scenarijev podnebnih vplivov.
4. Dodelitev denarne vrednosti stroškom: stroški vključujejo stroške za potrebne fizične vire, stroške človeškega napora v vseh fazah projekta ter vse količinsko opredeljive socialne, okoljske ali gospodarske koristi. Stroški, ki nastanejo v prihodnosti, se diskontirajo na današnjo vrednost („sedanja vrednost“) z uporabo diskontne stopnje.
5. Dodelite denarno vrednost koristim: Količinska opredelitev koristi je lahko manj enostavna. Pogosto je težje natančno napovedati koristi, zlasti za nove inovativne možnosti. Drugič, skupaj s finančnimi koristmi pogosto obstajajo neopredmetene ali mehke koristi, povezane z ukrepom. Obstaja pa več metodologij, ki omogočajo količinsko opredelitev – glej dodatne smernice v virih, povezanih v nadaljevanju. Količinsko opredeljene koristi je treba prav tako diskontirati na današnje vrednosti.
6. Primerjava stroškov in koristi: nazadnje, primerjajte vrednost stroškov z vrednostjo koristi in s to analizo določite potek ukrepanja. V ta namen izračunajte skupne stroške in skupne koristi ter primerjajte obe vrednosti, da ugotovite, ali koristi odtehtajo stroške (določite "neto sedanjo vrednost" - NPV). Prav tako je pomembno upoštevati čas vračila - koliko časa bo trajalo, da se doseže prag dobička, na katerem so koristi povrnile stroške.

Omejitev analize stroškov in koristi je, da zahteva, da se vse koristi merijo in izrazijo v denarnem smislu, kar je pogosto težko doseči ali se šteje za moralno vprašljivo (npr. pripisovanje denarne vrednosti človeškim življenjem ali „diskontiranje“ prihodnjih koristi). Drugi dve metodi, CEA in MCA, se lahko uporabita za premagovanje nekaterih od teh vprašanj.

Analiza stroškovne učinkovitosti (CEA) se uporablja za določitev najcenejšega načina za doseganje posebnega cilja prilagajanja. Medtem ko je treba stroške ukrepov izračunati v denarnem smislu, se lahko koristi izrazijo v katerem koli drugem količinsko opredeljenem ukrepu, ki ga je mogoče primerjati s ciljno vrednostjo. Na primer, če je cilj zmanjšati število smrti, povezanih s toploto, bo vsaka možnost ocenjena glede na njen potencial za zmanjšanje umrljivosti, povezane s toploto (število preprečenih smrti in odstotek zmanjšanja v primerjavi z izhodiščem), ki se nato primerja z njenimi stroški. CEA običajno ne upošteva socialnih vidikov, izvedljivosti izvajanja ali vzporednih koristi, ki jih je treba oceniti vzporedno.

Viri in informacije o nadaljnjih metodah in orodjih so navedeni v nadaljevanju.

Analiza na podlagi več meril združuje različna ocenjevalna merila (finančna in nefinančna, denarno izražena ali izražena v drugih kvantitativnih izrazih) in prednostne naloge v zvezi z različnimi merili (saj imajo lahko različne zainteresirane strani različne preference glede rezultatov, koristi in učinkov projekta v enem skupnem okviru, da pridejo do točkovanja in relativne razvrstitve možnosti prilagajanja, pri čemer običajno vključujejo rezultate analize stroškov in koristi ali analize stroškov in koristi. Za več podrobnosti o MCA glej korak 4.3.