5.4 Obravnavanje podnebnih sprememb s prilagajanjem nanje in blažitvijo njihovih posledic

Ublažitev vplivov podnebnih sprememb z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov in prilagajanje na tveganja, ki jih predstavljajo podnebne spremembe, sta dopolnjujoča se pristopa k obravnavanju podnebnih sprememb. Ker blažitev in prilagajanje obravnavata isti vzrok vpliva, morata delovati celostno, da bi uspešno dosegla svoje cilje. Poleg tega lahko različni prilagoditveni ukrepi prispevajo k doseganju ciljev blažitve in obratno, s čimer se čim bolj povečajo morebitne dodatne koristi.

Odločitev za ublažitev ali prilagoditev se običajno sprejme na različnih ravneh upravljanja in v različnih skupinah nosilcev odločanja. Glavna razlika med tema dvema področjema politike je, da prizadevanja za blažitev prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, medtem ko prizadevanja za prilagajanje prispevajo k povečanju odpornosti na vplive podnebnih sprememb.  Za uskladitev obeh je zelo priporočljivo, da so deležniki, ki zastopajo načrtovanje in izvajanje blažitve, vključeni v cikel načrtovanja in izvajanja prilagajanja, da se zagotovijo stalne povratne informacije in navzkrižno preverjanje (glej tudi koraka 1.3 in 1.6).

Za določitev medsebojnega vpliva med blažitvijo in prilagajanjem so lahko koristni naslednji premisleki:

• Ali prilagoditveni ukrepi vplivajo na cilje blažitve? Nekateri prilagoditveni ukrepi lahko na primer zahtevajo večjo porabo energije; odločitev za uporabo energije iz obnovljivih virov bo omogočila manj negativnih kompromisov z blažitvijo.

• Ali blažilni ukrepi vplivajo na cilje prilagajanja? Pogozdovanje, katerega cilj je povečati sekvestracijo ogljika kot blažilni ukrep v sušni regiji, bi lahko na primer povzročilo večje povpraševanje po omejenih in vse manjših vodnih virih, s čimer bi se omejil potencial za prilagajanje. Konkurenca za zemeljske vire se lahko pojavi tudi med blažilnimi in prilagoditvenimi ukrepi. Integrirano načrtovanje je zato zelo priporočljivo za opredelitev najkoristnejše kombinacije blažilnih in prilagoditvenih ukrepov.

• Ali obstajajo drugi procesi, ki vplivajo na ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje? To so lahko postopki na različnih področjih politike in odločanja, ki lahko posredno vplivajo na blažitev in prilagajanje, npr. raba zemljišč in urbanistično prostorsko načrtovanje, načrtovanje vodnih virov, obvladovanje tveganja nesreč, strateško razvojno načrtovanje, proračunski vidiki, infrastrukturni projekti, zdravstvene in socialne politike itd. Vključevanje (glej korak 5.3)vidikov blažitve in prilagajanja na vsa ustrezna področja odločanja je bistveno za zagotovitev skladnosti med različnimi strateškimi cilji.

• Ali obstajajo odločitve, ki izboljšujejo vzporedne koristi ali povzročajo kompromise med prilagajanjem in blažitvijo? To so lahko odločitve, ki so neposredno povezane s prilagajanjem in blažitvijo, vendar izrecno ne upoštevajo vzporednih koristi in kompromisov, npr. v zvezi z dodeljevanjem vode med vodno energijo in potrošno rabo, dodeljenimi proračunskimi sredstvi za dejavnosti blažitve in prilagajanja, sistemi spremljanja, ki zajemajo prilagajanje in blažitev, odločitvami o medijskem poročanju, ki dajejo prednost blažitvi ali prilagajanju na neuravnotežen način. V vseh primerih, ko se sprejemajo odločitve z neposrednim vplivom na prilagajanje in blažitev, je zelo priporočljivo, da se vzpostavijo mehanizmi za izrecno obravnavo medsebojnih vplivov.

Glavni mestni sektorji z največjimi sinergijami med prilagajanjem in blažitvijo so prostorsko načrtovanje, energetika in gradbeništvo/stavbe (glej korak 2.3).

Za ustrezno obravnavo teh vidikov medsebojne povezanosti je treba vidike blažitve vključiti v celoten prilagoditveni cikel, zlasti pri opredeljevanju, ocenjevanju in izbiri prilagoditvenih možnosti (glej korak 3 in korak 4). Poleg tega bi morala razvita strategija in akcijski načrt za prilagajanje (glej korak 5.1)obravnavati interakcije in sinergije s prizadevanji za blažitev podnebnih sprememb.