Zavarovanje kot orodje za obvladovanje tveganj

Tveganja in izgube zaradi nesreč so za družbo zelo zaskrbljujoča, saj so se v zadnjih letih povečala. Pričakuje se, da se bodo ti dogodki še okrepili zaradi dejavnikov, kot so demografski razvoj, spremembe rabe zemljišč, širitev stanovanjskih in gospodarskih dejavnosti na območjih, ki so izpostavljena nesrečam, ter predvidene podnebne spremembe. Dokazi kažejo, da so podnebne spremembe v več evropskih regijah že povečale pogostost in resnost nekaterih ekstremnih vremenskih in podnebnih dogodkov, kot so suše, vročinski valovi in močne padavine. Pričakuje se, da se bodo ti trendi nadaljevali, če ne bodo izvedeni učinkoviti ukrepi za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje (Poročilo EEA št. 15/2017). Poleg tega bodo tveganja, ki jih povzroča podnebje, vplivala tudi na zavarovalniški sektor in ga preoblikovala (EIOPA, 2022). Zato postaja izvajanje mehanizma za obvladovanje kompresijskih tveganj (kot so zavarovanja) vse pomembnejše.

Zavarovanje prenese tveganje z zavarovane osebe, predmeta ali organizacije na zavarovatelja. Nadomestilo je odvisno od ocene izgub, ki jih povzročijo določeni nevarni dogodki, npr. izguba pridelka v kmetijstvu, izgube v hišah zaradi poplav, izgube gozdov zaradi neviht ali gozdnih požarov. Za ekstremne vremenske razmere je zavarovanje dragoceno orodje, saj pomaga preprečiti, da se finančne izgube ne bi spremenile v dolgoročno gospodarsko škodo. Če je hiša ali podjetje poškodovano, lahko zavarovanje krije stroške obnove ali nadomestila, kar prizadetim posameznikom omogoča hitro okrevanje. Preden se lahko zagotovi zavarovanje za ekstremne vremenske dogodke, mora zavarovatelj opredeliti tveganje, količinsko opredeliti, koliko škode bi lahko povzročilo, in biti sposoben nositi stroške, če pride do ekstremnega dogodka. Nazadnje, da bi imeli zavarovanje za ekstremne vremenske razmere, mora biti nepredvidljivo.  Točnega časa in kraja dogodka ni mogoče vedeti vnaprej.

Zelena knjiga Evropske komisije iz leta 2013 o zavarovanju pred naravnimi nesrečami in nesrečami, ki jih povzroči človek, je del svežnja prilagoditvene strategije. Njegov cilj je izboljšati način, kako zavarovatelji obvladujejo tveganja podnebnih sprememb, razširiti dostop do zavarovanja pred nesrečami ter sprostiti celoten potencial oblikovanja cen zavarovanj in drugih finančnih produktov.

V poročilu Evropske komisije o zavarovanju tveganja nesreč, povezanih z vremenom in podnebjem, so analizirane različne zavarovalne sheme, vzpostavljene v več državah članicah. Na podlagi njihove ocene lahko zavarovalniške trge (med državami in sektorji) razdelimo v tri širše skupine:

• Trg prostovoljnega zavarovanja: Na tem trgu se imetniki polic odločijo, ali bodo kupili zavarovalno kritje, zavarovatelji pa, ali ga bodo zagotovili.
• Trg polprostovoljnega zavarovanja: Podoben je prostovoljnemu trgu, na katerem se lahko zavarovatelj in zavarovalec odločita za sodelovanje. Vendar lahko pride do posrednega pritiska, kot so zahteve hipotekarnih posojilodajalcev ali neformalni sporazumi, ki posameznike spodbujajo k sodelovanju na zavarovalniškem trgu.
• Obvezni trgi: Na tem trgu sta bodisi zavarovatelj bodisi imetnik police zakonsko obvezana sodelovati. Na primer, zavarovatelji so lahko zakonsko zavezani, da ponudijo kritje za ekstremne vremenske pojave, imetniki polic pa lahko po zakonu zahtevajo, da kupijo požarno zavarovanje, ki vključuje kritje za ekstremne vremenske pojave.

Nekatere države (npr. Francija, Švica) imajo državno ali kvazidržavno monopolno zavarovanje, medtem ko imajo druge države (npr. Nemčija, Italija, Združeno kraljestvo) komercialno strukturirane „rešitve prostega trga“, ki so sistematično povezane z ad hoc olajšavami, ki jih financira država. Druge države (npr. Avstrija, Danska) imajo javna sredstva za nesreče, ki se financirajo z denarjem davkoplačevalcev, druge pa imajo različne mešane rešitve zasebnih ponudnikov zavarovanj, dopolnjene z javnimi sredstvi za nesreče (npr. Belgija, Nizozemska, Norveška) (Schwarze et al., 2009). Španija ima shemo javno-zasebnega partnerstva, v okviru katere javni subjekt (Consorcio de Compensación de Seguros – CSS) krije izredna podnebna tveganja (in druga) in pobira svoje premije s sorazmerno dodatno dajatvijo, vključeno v račune zasebnih podjetij ( EEA, 2017).

Zavarovanje pred tveganji, ki jih povzročajo podnebne spremembe, hitro postaja prednostna naloga posameznikov in podjetij. Praksa poslovnega upravljanja seveda vključuje strategije razpršitve tveganj. Glede na vse večji pomen podnebnih tveganj v smislu škode na fizičnih sredstvih in motenj poslovnih dejavnosti je priporočljivo, da podjetja razmislijo o sklenitvi zavarovalnih polic za naravne nesreče ali druge podnebne vplive, ki bi lahko vplivali na njihovo poslovanje.

Deležniki, kot so lastniki javnega premoženja, kmetje, lastniki zasebnih nepremičnin in nosilci dejavnosti, lahko vplivajo na obvladovanje tveganj v zavarovalniškem sektorju. Ustvarjajo spodbude ali zahteve, ki pomagajo zmanjšati vpliv ekstremnih vremenskih pojavov. Eden od primerov je signalizacija cen: če lastniki stanovanj okrepijo svoje strehe proti toči, lahko plačajo nižjo zavarovalno premijo ali imajo manjši odbitek. Drug primer je vključitev zahtev glede odpornosti v zavarovalne police; če imetnik police ne sprejme ukrepov za zmanjšanje tveganj, je lahko njegovo izplačilo nižje.

V različnih državah je vzpostavljen sistem „državnega jamstva“, v okviru katerega „sklad za nesreče“ pomaga kriti škodo nad določenim pragom. To zagotavlja, da zasebni zavarovatelji ostanejo finančno stabilni in lahko ponudijo cenovno dostopne premije. Vendar lahko to zmanjša spodbudo za sklenitev zavarovanja, zlasti zunaj območij z največjim tveganjem. V teh primerih morda ne bo deloval pravilno, premije pa lahko za večino ljudi postanejo predrage.

Uspešnost zavarovalne sheme določajo predvsem dolgoročni stroški in koristi zavarovanja, ki ostajajo ključni kazalnik. Pri podnebnih spremembah je treba te stroške in koristi obravnavati skupaj s širokim naborom orodij za obvladovanje tveganja (preprečevanje, zaščita, zgodnje opozarjanje). Cilji obvladovanja tveganj so odvisni od pričakovanj, ki jih imajo lahko vlade, zavarovanci ali zavarovatelji. Sistem zavarovanja, ki temelji na solidarnosti (z javno podporo in individualnimi prispevki na podlagi dohodka), bo dosegel maksimalno kritje, da bi se tveganje enakomerno porazdelilo. Zavarovanje za obvladovanje podnebnih tveganj bo povečalo ozaveščenost o tveganjih in zagotovilo spodbude za povečanje odpornosti s prilagoditvenimi ukrepi.

Vendar obstajajo tudi mnenja, da je zavarovanje neustrezno, saj sistemi zavarovanja povečujejo izpostavljenost in ranljivost, saj bi lahko dajali prednost ukrepom, ki ohranjajo sedanje stanje, namesto da bi omogočali prilagodljivo ravnanje, kot je preobrazbeno prilagajanje (npr. O’Hare idr., 2015). S tega vidika se zavarovanje obravnava kot del širšega pristopa k obvladovanju tveganj in prilagajanju nanje.

Zavarovalnice porazdelijo finančno tveganje med vse imetnike polic in z zaračunavanjem višjih premij za večja tveganja spodbujajo posameznike, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje lastnih tveganj. To pomaga zmanjšati stroške škode, če se zgodi dogodek. Vendar zavarovanje postane manj privlačno za gospodinjstva ali kmete z visokim tveganjem, če premije odražajo osnovno tveganje. Čeprav imajo imetniki polic z manjšim tveganjem šibkejšo spodbudo za zmanjšanje tveganja, je bolj verjetno, da bodo kupili zavarovanje, saj so premije cenovno dostopnejše.

Ta kompromis med cenovno dostopnostjo premij in spodbudami za zmanjšanje tveganja je pomemben, vendar ga je težko uravnotežiti, nanj pa pogosto vplivajo različni cilji obvladovanja tveganja posameznih držav in/ali skupin deležnikov.

Direktiva Solventnost II (2009/138/ES) kodificira in usklajuje uredbo EU o zavarovanju. To se nanaša predvsem na znesek kapitala, ki ga morajo imeti zavarovalnice v EU, da bi zmanjšale tveganje insolventnosti. Uredba Komisije (EU) št. 267/2010 z dne 24. marca 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za nekatere skupine sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj v zavarovalniškem sektorju določa izjemo od uporabe pravil o konkurenci za nekatere vrste sporazumov v zavarovalniškem sektorju.

Zavarovalne sheme običajno trajajo, dokler je med zavarovateljem in zavarovanim predmetom sklenjena pogodba. Večina pogodb traja eno leto in se vsako leto podaljša, vključno s spremembo pogodbe, kot je zavarovalna premija.