Ponovna uporaba vode

Pobude za ponovno uporabo vode se lahko izvajajo na različnih prostorskih ravneh in vključujejo različne akterje. Ukrep je težko izvajati v državah, ki nimajo ustreznega institucionalnega in normativnega ozadja za olajšanje ponovne uporabe ali v katerih bi družbeno-kulturno sprejemanje in konflikti lahko ovirali izvajanje te možnosti. Vključenost deležnikov je ključni element njihovega izvajanja, saj lahko ta možnost prilagajanja sproži več vprašanj, ki vzbujajo zaskrbljenost splošne javnosti, zlasti v zvezi s kakovostjo ponovno uporabljene vode. Javnosti in deležnikom je treba zagotoviti dosledno komunikacijo in lahko razumljiva sporočila, ki pojasnjujejo koristi ponovne uporabe vode. Preučiti in obravnavati bi bilo treba morebitna tveganja, povezana z uporabo odpadnih voda, da bi pridobili podporo vključenih deležnikov. Predstavitveni projekti in izmenjava uspešnih primerov so lahko del participativnih dejavnosti.

V poročilu Skupnega raziskovalnega središča „Ponovnauporaba vode v Evropi“(2014) so navedene naslednje glavne ovire za izvajanje shem za ponovno uporabo vode: 

• Nedosledne in nezanesljive metode za opredelitev in optimizacijo ustreznih tehnologij čiščenja odpadnih voda za ponovno uporabo, ki lahko uravnotežijo konkurenčne zahteve trajnostnih procesov 
• Težave pri določanju in izbiri učinkovitih tehnik spremljanja za zagotovitev, da je kakovost vode skladna z zahtevami glede uporabe 
• Pomembni izzivi pri zanesljivem ocenjevanju tveganj/koristi ponovne uporabe vode za okolje in javno zdravje na različnih geografskih ravneh 
• Slabo razviti poslovni modeli za sheme ponovne uporabe vode in trgi za predelano vodo 
• Nizka raven javnega in vladnega navdušenja nad ponovno uporabo vode 

• Omejena institucionalna zmogljivost za oblikovanje in institucionalizacijo ukrepov recikliranja in ponovne uporabe 
• Pomanjkanje finančnih spodbud za sheme ponovne uporabe. 

Eden od ključnih dejavnikov uspeha je podpora in vključenost deležnikov, da bi se izognili močnemu nasprotovanju načrtovanim shemam. Zainteresirani deležniki bi morali imeti dovolj znanja za razumevanje varnosti in uporabnosti ponovno uporabljene vode. 

Možne koristi ponovne uporabe očiščene vode za gospodarstvo, družbo in okolje so številne. Ti vključujejo zmanjšanje povpraševanja gospodinjstev po vodi in zmanjšanje pritiska na javno oskrbo z vodo ter zmanjšanje stroškov energije in okoljskih stroškov na začetku dobavne verige. Stroški recikliranja vode lahko presegajo stroške neposredne uporabe sladke vode, vendar so utemeljeni z več koristmi, ki jih recikliranje vode zagotavlja: varčuje z visokokakovostno vodo za pitje, zmanjšuje količino onesnažene vode, izpuščene v okolje, in ima lahko kakovost, zaradi katere je primerna za posebne alternativne uporabe (npr. razmeroma visoka vsebnost hranil lahko zagotovi gnojila z uporabo za namakanje). Vendar je poleg ponovne uporabe vode pomembno tudi izvajanje strategij, katerih cilj je zmanjšati splošno povpraševanje po vodi, ki je eden glavnih vzrokov za pomanjkanje vode. Oceniti bi bilo treba tudi alternativne tehnologije za ponovno uporabo vode in druge rešitve za varčevanje z vodo (glej na primer možnosti prilagajanja Zmanjšanje porabevode za hlajenje termoelektrarn ter omejitve porabe vode in omejevanje porabe vode). V teh ocenah se lahko uporabijo celovite ocene življenjskega cikla, pri katerih se upoštevajo stroški in koristi za varčevanje z vodnimi viri in zmanjšanje emisij ogljika.

Pri cenah ponovno uporabljene vode bi bilo treba upoštevati vse te dodatne koristi. Javne subvencije se lahko uporabijo za podporo nadomestilu za višje tarife za vodo.  Na splošno je razporeditev stroškov politična odločitev, ki določa, kako bodo razdeljeni med splošno obdavčitev in pristojbine za tiste, ki jih zanimajo koristi ponovne uporabe vode.

Vsporočilu o pomanjkanju vode in suši iz leta 2007 je ponovnauporaba vode obravnavana kot možna rešitev za ublažitev posledic podnebnih sprememb po vsej Evropi. V sporočilu „Načrtza varovanje evropskih vodnih virov“ jebilo to dodatno poudarjeno leta 2012, ko je bil kot poseben cilj določen čim večji obseg ponovne uporabe vode. Leta 2016 so bile objavljene smernice EU ovključevanju ponovne uporabe vode v načrtovanje in upravljanje voda v okviru okvirne direktive o vodahza izvajanje okvirne direktive o vodah. 

Evropska komisija je leta 2020 objavilauredbo o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode za namakanje v kmetijstvu. Nova pravila se uporabljajo od 26. junija 2023 ter naj bi spodbudila in olajšala ponovno uporabo vode v EU. Uredba določa harmonizirane minimalne zahteve glede kakovosti vode za varno ponovno uporabo očiščenih komunalnih odpadnih voda za namakanje v kmetijstvu, harmonizirane minimalne zahteve za spremljanje, določbe o obvladovanju tveganja za oceno in obravnavo morebitnih dodatnih zdravstvenih tveganj in morebitnih okoljskih tveganj, zahteve za izdajo dovoljenj in določbe o preglednosti, pri čemer so ključne informacije o vseh projektih ponovne uporabe vode na voljo javnosti. 

Čas izvajanja je močno odvisen od posebnega področja uporabe in ukrepa, sprejetega za ponovno uporabo vode. Popolno izvajanje shem za ponovno uporabo vode bi lahko trajalo od 5 do 15 let. Nekatere pobude lahko trajajo dlje, če je raven sprejemanja v lokalnih skupnostih nizka.

Življenjska doba shem za ponovno uporabo vode je strogoodvisna od družbene sprejemljivosti, ustreznega vzdrževanja uporabljenih rešitev in dokazov odejanskih koristih. Običajno je življenjska doba daljša od 25 let.