Ponovna uporaba vode

Dostop do ustrezne oskrbe z vodo je osrednjega pomena za trajnostno prihodnost, zlasti glede na to, da se pričakuje, da bodo podnebne spremembe zaostrile težave s pomanjkanjem vode v več evropskih regijah. Ponovna uporaba vode se šteje za prilagoditveni ukrep. Zmanjšuje pritisk na vodne vire, hkrati pa ohranja vodno varnost za človekove dejavnosti in delovanje ekosistemov.

Ponovna uporaba vode pomeni predelavo odpadne vode iz različnih virov in obdelavo po standardu, ki ustreza drugemu namenu. Vsaka vrsta odpadne vode (domača, komunalna ali industrijska) se lahko uporabi za ponovno uporabo in se lahko, odvisno od njene kakovosti, uporabi za več sekundarnih namenov v različnih sektorjih. Sekundarni nameni vključujejo na primer namakanje v kmetijstvu, obnavljanje podtalnice, industrijske procese, oskrbo s pitno (pitno) vodo in uporabo v mestih brez pitja (namakanje parkov, splakovanje stranišč itd.). Ponovna uporaba vode se vse pogosteje uporablja za namakanje v kmetijstvu, saj je zanesljiv vir tudi v času omejene razpoložljivosti vode. Uporaba s hranili bogate očiščene odpadne vode za kmetijstvo lahko poleg tega privede do zmanjšanja (ali odprave) uporabe gnojil ali povečane produktivnosti in lahko prispeva tudi k prehranski varnosti, če so izpolnjene zahteve posebnih predpisov o uporabi vode. Uporaba očiščene odpadne vode lahko pomaga tudi pri ohranjanju podtalnice, če se uporablja za namakanje. Enostavna uporaba je uporaba očiščene odpadne vode za hlajenje v industrijskih procesih (poslovnem in industrijskem sektorju), saj so potrebne nižje zahteve glede kakovosti vode. Ponovna uporaba pitne vode se nanaša na uporabo ustrezno očiščene odpadne vode za pitje; je dragocena možnost za oskrbo z vodo na območjih, kjer je voda še posebej omejena. Druga možna uporaba ponovno uporabljene vode je lahko v turističnem sektorju, da se podpre ublažitev turističnega pritiska na vodne vire. Turizem je neposredno ali posredno odvisen od znatnih vodnih virov za nastanitve, infrastrukturo in dejavnosti. Ponovna uporaba vode se lahko na primer obravnava v hotelih za bazene, stranišča na splakovanje, namakanje vrtov ali igrišč za golf, gašenje požarov in figiranje ter zasneževanje za smučanje. Ponovna uporaba vode je zlasti pomembna za turistične destinacije, ki so še posebej izpostavljene tveganju suše (npr. sredozemske države) ali ki nimajo velikih in dostopnih vodnih virov, na primer na otokih (npr. na otokih, krožnih vodnih rešitvah v južnem Gotlandu, ).

Obstajata dve vrsti ponovne uporabe pitne vode: neposredna in posredna. Neposredna ponovna uporaba pitne vode je očiščena odpadna voda, ki se dovaja v vodovodni sistem, ne da bi se prej razredčila v naravnem toku, jezeru ali podzemni vodi. Posredna ponovna uporaba vključuje mešanje predelane odpadne vode z drugo oskrbo z vodo pred čiščenjem in ponovno uporabo. V obeh primerih je potrebna skladnost z veljavnimi predpisi o pitni vodi.

Ponovna uporaba vode je lahko v nekaterih posebnih okoliščinah zanesljiv vodni vir, ki prispeva k bolj trajnostni uporabi virov in dobremu upravljanju oskrbe, zlasti v razmerah pomanjkanja vode. S tem ukrepom se lahko zmanjšata skupna poraba vode in potreba po čiščenju, kar lahko privede do prihrankov pri stroških. Ponovna uporaba vode lahko prispeva tudi k ohranjanju sladkovodnih sistemov in izboljša obnovo potokov, mokrišč in ribnikov.

Pobude za ponovno uporabo vode se lahko izvajajo na različnih prostorskih ravneh in vključujejo različne akterje. Ukrep je težko izvajati v državah, ki nimajo ustreznega institucionalnega in normativnega ozadja, da bi olajšale ponovno uporabo, ali kjer lahko družbeno-kulturno sprejemanje in konflikti ovirajo izvajanje te možnosti. Vključevanje deležnikov je ključni element njihovega izvajanja, saj lahko ta možnost prilagajanja sproži več vprašanj, ki so zaskrbljujoča za širšo javnost, zlasti v zvezi s kakovostjo ponovno uporabljene vode. Javnosti in deležnikom je treba zagotoviti dosledno komunikacijo in lahko razumljiva sporočila, ki pojasnjujejo koristi ponovne uporabe vode. Preučiti in obravnavati bi bilo treba morebitna tveganja, povezana z uporabo odpadne vode, da bi pridobili podporo vključenih deležnikov. Predstavitveni projekti in izmenjava uspešnih primerov so lahko del participativnih dejavnosti.

V poročilu Skupnega raziskovalnega središča „Ponovna uporaba vode v Evropi“(2014) so navedene naslednje glavne ovire za izvajanje shem za ponovno uporabo vode: 

• Nedosledne in nezanesljive metode za opredelitev in optimizacijo ustreznih tehnologij čiščenja odpadnih voda za ponovno uporabo, ki lahko uravnotežijo konkurenčne zahteve trajnostnih procesov 
• Težave pri določanju in izbiri učinkovitih tehnik spremljanja, da se zagotovi skladnost kakovosti vode z zahtevami glede uporabe 
• Pomembni izzivi pri zanesljivem ocenjevanju tveganj/koristi ponovne uporabe vode za okolje in javno zdravje na različnih geografskih ravneh 
• Slabo razviti poslovni modeli za sheme ponovne uporabe vode in trgi za predelano vodo 
• Nizka stopnja javnega in vladnega navdušenja nad ponovno uporabo vode 

• Omejena institucionalna zmogljivost za oblikovanje in institucionalizacijo ukrepov za recikliranje in ponovno uporabo 
• Pomanjkanje finančnih spodbud za sheme ponovne uporabe. 

Eden od ključnih dejavnikov uspeha je podpora in sodelovanje deležnikov, da bi se izognili močnemu nasprotovanju načrtovanim shemam. Zainteresirane strani bi morale imeti zadostno znanje za razumevanje varnosti in uporabnosti ponovno uporabljene vode. 

Možne koristi ponovne uporabe očiščene vode za gospodarstvo, družbo in okolje so številne. Ti vključujejo zmanjšanje povpraševanja gospodinjstev po vodi in zmanjšanje pritiska na javno oskrbo z vodo, zmanjšanje stroškov energije in okoljskih stroškov na začetku dobavne verige. Stroški recikliranja vode lahko presegajo stroške neposredne uporabe sladke vode, vendar so upravičeni z več koristmi, ki jih zagotavlja recikliranje vode: prihrani visokokakovostno vodo za pitje, zmanjša količino onesnažene vode, izpuščene v okolje, in je lahko kakovostna, zaradi česar je primerna za posebne alternativne uporabe (npr. relativno visoka vsebnost hranil lahko zagotovi gnojila z uporabo za namakanje). Vendar je poleg ponovne uporabe vode pomembno tudi izvajanje strategij, katerih cilj je zmanjšati skupno povpraševanje po vodi, ki je eden od glavnih vzrokov za pomanjkanje vode. Oceniti bi bilo treba tudi alternativne tehnologije za ponovno uporabo vode in druge rešitve za varčevanje z vodo (glej na primer možnosti prilagajanja Zmanjšanje porabe vode za hlajenje termoelektrarn ter omejitve in racioniranje vode). Pri teh ocenah se lahko uporabijo celovite ocene življenjskega cikla ob upoštevanju stroškov in koristi za varčevanje z vodnimi viri in zmanjšanje emisij ogljika.

Pri cenah za ponovno uporabljeno vodo bi bilo treba upoštevati vse te dodatne koristi. Javne subvencije bi se lahko uporabile za podporo nadomestil za višje tarife za vodo.  Na splošno je porazdelitev stroškov politična odločitev, ki določa, kako bodo razdeljeni med splošno obdavčitev in pristojbine za tiste, ki jih zanimajo koristi ponovne uporabe vode.

V „Sporočilu o pomanjkanju vode in suši“ iz leta 2007 se ponovna uporaba vode obravnava kot možna rešitev za ublažitev vplivov podnebnih sprememb po vsej Evropi. V sporočilu z naslovom „Načrt za varovanje evropskih vodnih virov“je bilo to dodatno poudarjeno leta 2012, ko je bila kot poseben cilj določena čim večja ponovna uporaba vode. Leta 2016 so bile objavljene smernice EU o vključevanju ponovne uporabe vode v načrtovanje in upravljanje voda v okviru okvirne direktive o vodah za izvajanje okvirne direktive o vodah. 

Evropska komisija je leta 2020 objavila uredbo o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode za namakanje v kmetijstvu. Nova pravila se uporabljajo od 26. junija 2023 ter naj bi spodbudila in olajšala ponovno uporabo vode v EU. Uredba določa harmonizirane minimalne zahteve glede kakovosti vode za varno ponovno uporabo očiščenih komunalnih odpadnih voda pri namakanju v kmetijstvu, harmonizirane minimalne zahteve glede spremljanja, določbe o obvladovanju tveganja za oceno in obravnavo morebitnih dodatnih tveganj za zdravje in morebitnih okoljskih tveganj, zahteve za izdajo dovoljenj in določbe o preglednosti, pri čemer so ključne informacije o vsakem projektu ponovne uporabe vode na voljo javnosti. 

Čas izvajanja je močno odvisen od specifičnega področja uporabe in ukrepa, sprejetega za ponovno uporabo vode. Celovito izvajanje shem za ponovno uporabo vode lahko traja od 5 do 15 let. Nekatere pobude lahko trajajo dlje, če je raven sprejemanja lokalnih skupnosti nizka.

Življenjska doba sistemov za ponovno uporabo vode je strogo odvisna od družbene sprejemljivosti, ustreznega vzdrževanja uporabljenih rešitev in dokazov o dejanskih koristih. Običajno je življenjska doba daljša od 25 let.