Dengue

Denga je virusna bolezen, ki jo prenašajo komarji in povzroči vsaj 390 milijonov okužb na leto ter tisočkrat več tveganja za okužbo (WHO, 2012). Ocenjena svetovna pojavnost denge se je v zadnjih 50 letih povečala 30-krat (Li in Wu, 2015) zaradi različnih dejavnikov, vključno z globalizacijo, potovanji, trgovino, socialno-ekonomskimi dejavniki, poselitvijo ljudi, virusnim razvojem in morebitnimi podnebnimi spremembami (Murray et al., 2013). Popotniki pogosto prenašajo virus denge (DENV) med državami (SZO, 2022), v Evropi pa je večina primerov (> 99 %) povezanih s potovanji. Podnebna primernost za prenos denge v Evropi se že povečuje, pričakovane višje temperature v prihodnosti pa bodo ustvarile še ugodnejše pogoje za dengo, ki prenaša komarje v več delih srednje Evrope.

Stopnja sporočenih primerov denge (zemljevid) ter skupni sporočeni primeri in primeri, povezani s potovanjem (graf), v Evropi
_{Vir: ECDC, 2023, Atlas spremljanja nalezljivih bolezni.}

_{Opombe: Zemljevid in graf prikazujeta podatke za države članice EGP. Meje in imena, prikazana na tem zemljevidu, ne pomenijo, da jih je Evropska unija uradno potrdila ali sprejela.
Bolezen je treba prijaviti na ravni EU, vendar se obdobje poročanja med državami razlikuje. Kadar države poročajo o ničnih primerih, je stopnja sporočenih primerov na zemljevidu prikazana kot „0“. Kadar države v določenem letu niso poročale o bolezni, stopnja ni vidna na zemljevidu in je označena kot „neprijavljena“ (nazadnje posodobljena julija 2024).}

Vir & ojačevalec; prenos

Denga se večinoma prenaša na ljudi prek okuženih komarjev Aedes. Ti komarji ugriznejo podnevi, čeprav so lahko vrhunci aktivnosti zgodaj zjutraj in pozno popoldne. Komar postane nalezljiv, ko se hrani z osebo z DENV. Okuženi komarji ostanejo nalezljivi in nevarni za druge ljudi do konca svojega življenja (SZO, 2022). Denge se lahko prenašajo tudi z nosečnice na dojenčka (Sinhabahu et al., 2014). Prenos s krvjo med darovanjem organov ali transfuzijo krvi je redek (Pozzetto et al., 2015).

Komar Aedes aegypti je glavni vektor denge na svetu. Dobro je prilagojena toplemu in vlažnemu podnebju (sub)tropov. Aegyptije bila prisotna v Evropi, zlasti v sredozemskem bazenu, do sredine 20.^stoletja, po katerem je vrsta postala redka zaradi spreminjajočih se higienskih razmer. Vendar so v zadnjem času v nekaterih delih Evrope pogosteje opazili ae. aegypti (Trájer, 2021). Sedež ima na Madeiri (Portugalska), v južni Rusiji in Gruziji, uveden pa je bil v Turčiji, na Kanarskih otokih (Španija) in Cipru (ECDC, 2021a; Miranda idr., 2022).

Aedes albopictus je sekundarni, manj kompetentni vektor denge. Vendar je ta vrsta komarjev zaradi tolerance na nižje temperature pomembnejša v Evropi, kjer je prisotna v 28 evropskih državah in na nadmorskih višinah do 1200 m nad morsko gladino (ECDC, 2021b). Albopictus je leta 2010 povzročil prvi lokalni prenos denge v Evropi (v Franciji in na Hrvaškem), nato pa več evropskih izbruhov, zlasti v Italiji in Franciji. Izbruhi se običajno spremljajo pri okuženih potnikih iz tropskih držav (Mercier idr., 2022).

Znani so štirje različni serotipi (tj. podtipi) DENV. Bolniki, ki okrevajo po okužbi z eno vrsto, so večinoma imuni proti tej vrsti do konca življenja, niso pa imuni proti drugim vrstam (Murugesan in Manoharan, 2020).

Učinki na zdravje

Denga povzroča širok spekter simptomov. Medtem ko je večina primerov asimptomatskih ali blagih, se lahko denga kaže tudi kot huda gripi podobna bolezen, ki je lahko v redkih primerih celo usodna. Na splošno je dengo mogoče prepoznati, kadar visoko vročino (približno 40 ° C) spremljata vsaj še dva simptoma, kot so hud glavobol, bolečina za očmi, boleče mišice in bolečine v sklepih, slabost, bruhanje, otekle žleze ali izpuščaj. Simptomi običajno trajajo 2-7 dni, po inkubacijski dobi 4-10 dni. Čeprav je manj pogosta, se pri nekaterih ljudeh razvije huda denga, ki se kaže kot hude bolečine v trebuhu, vztrajno bruhanje, hitro dihanje, krvavitev dlesni ali nosu, utrujenost, nemir, povečanje jeter, kri v bruhanju ali blatu. Ta huda oblika denge lahko povzroči zaplete, vključno z resnimi krvavitvami, okvarami organov ali celo uhajanjem plazme (Umakanth in Suganthan, 2020; Svetovna zdravstvena organizacija, 2022). Denge mrzlica med nosečnostjo lahko povzroči nižjo porodno težo, večje tveganje za stisko ploda in prezgodnji porod (Sinhabahu et al., 2014).

Obolevnost v Evropi

V državah članicah EGP (razen Bolgarije, Cipra, Danske, Lihtenštajna, Švice in Turčije zaradi pomanjkanja podatkov) za obdobje 2008–2021:

• Poročali so o 22 164 okužbah z virusom denge, od katerih jih je bilo približno 90 % povezanih s potovanjem (ECDC, 2023).
• Stopnja sporočenih primerov v EU/EGP je leta 2020 znašala 0,5 primera na 100 000 prebivalcev.
• Od leta 2016 ni bilo mogoče zaznati jasnega trenda v številu zadev, medtem ko se je število zadev med letoma 2011 in 2016 stalno povečevalo.
• Število lokalno pridobljenih primerov se je od leta 2013 povečalo na 24 primerov v letu 2020, pri čemer je bila večina primerov odkritih v Franciji, Španiji in Italiji.

(ECDC, 2014–2022)

Porazdelitev po prebivalstvu

• Starostna skupina z najvišjo stopnjo bolezni v Evropi: 25–44 let, moški in ženske (ECDC, 2014–2022)
• Skupine, pri katerih obstaja tveganje za potek hude bolezni: dojenčki, starejši, ljudje s šibko imuniteto
• Skupine z večjim tveganjem za okužbo: delavci migranti in potniki
  
  

Podnebna občutljivost

Primernost za podnebne spremembe

Verjetnost prenosa DENV je odvisna od temperature, pri čemer se najvišja stopnja okužbe pojavi, ko je temperatura okolja 31 °C (Xiao et al., 2014).

Vektorji DENV, komarji Aedes, potrebujejo naravne ali umetne posode, napolnjene z vodo, za razmnoževanje, čeprav lahko jajca v suhih razmerah ostanejo sposobna preživeti več mesecev in se izležejo takoj, ko so v stiku z vodo (SZO, 2022). Številni nedavni lokalni prenosi potekajo na primestnih stanovanjskih območjih, ki imajo (pol)naravna območja, ki zagotavljajo habitat za komarje, hkrati pa imajo razmeroma visoko gostoto prebivalstva (Cochet idr., 2022). Čeprav je Ae. albopictus sekundarni, manj kompetentni vektor denge, bi lahko imel pomembno vlogo pri geografskem širjenju bolezni v Evropi. Ae. albopictus lahko preživi v najrazličnejših podnebnih razmerah in je bil najden na nadmorski višini do 1200 m. Njena jajca so zelo odporna na visoke in nizke temperature ter daljša sušna obdobja. Blage zime z minimalnimi temperaturami -5 °C omogočajo vzpostavitev stabilne populacije komarjev (Waldock et al., 2013). Ae. aegypti ima ožjo temperaturno toleranco kot Ae. albopictus, pri čemer so temperature pod 4 °C usodne za komarje (Brady et al., 2013).

Sezonskost

V Evropi se število primerov denge vsako leto spreminja. Najvišje številke so pogosto zabeležene v avgustu in novembru, v nekaterih letih pa tudi v januarju in marcu-aprilu. Opažene najvišje vrednosti odražajo sezonske vzorce prenosa v verjetnih državah okužbe, ki so povezani z ugodnimi podnebnimi razmerami, in sezonskost vhodnih potovanj (ECDC, 2014–2022).

Vpliv podnebnih sprememb

Poleg vse večjega števila primerov denge, povezanih s potovanjem, so naraščajoče temperature, vlažnost in intenzivnost padavin, povezane s podnebnimi spremembami, povezane z večjim številom primerov denge v Evropi (Stephenson idr., 2022). Podnebna primernost za prenos denge v Evropi se je v zadnjih desetletjih že povečala. Toplejše podnebje (s temperaturami do 31 °C) vodi do hitrejšega podvajanja virusa in večje virusne obremenitve pri komarjih, kar pomeni večje tveganje za okužbo ljudi (Xiao et al., 2014). Višje temperature ustvarjajo tudi ugodnejše pogoje za razmnoževanje komarjev in hitrejši razvoj ličink, kar ima za posledico večje populacije komarjev. Višja vlažnost lahko podaljša življenjsko dobo komarjev (Marini et al., 2020). Spremenjeni vzorci padavin lahko spodbujajo ali omejujejo razmnoževanje in aktivnost komarjev, odvisno od časa. V nekaterih delih Evrope, zlasti v Franciji in Italiji, se pričakuje, da se bodo populacije komarjev vrste Ae. albopictus vzpostavile po selitvi proti severu. Indeks podnebne primernosti tigrovega komarja in ustrezna dolžina sezone naj bi se v prihodnosti povečala v več regijah v Evropi. Kljub temu bo v nekaterih državah, ki imajo trenutno ustrezne pogoje za populacije komarjev, kot je severna Italija, pričakovano povečanje poletnih suš zmanjšalo primernost habitata za tigrastega komarja (Tjaden et al., 2017). V Evropi se pričakuje povečanje populacije komarjev vrste Ae. aegypti. Ta vrsta ima ožji prednostni temperaturni razpon in bo imela koristi predvsem od dviga temperature, zaradi katerega je evropsko podnebje primernejše za njeno preživetje (Medlock in Leach, 2015; Yadav idr., 2004).

Preprečevanje & Zdravljenje

Preprečevanje

• Osebna zaščita: oblačila z dolgimi rokavi, sredstva proti komarjem, mreže ali zasloni in izogibanje habitatom komarjev
• Nadzor nad komarji: ravnanje z okoljem, npr. zmanjšanje možnosti razmnoževanja v odprtih naravnih in umetnih vodah, biološki ali kemični ukrepi (glej npr. dejavnosti akcijske skupine za nadzor nad komarji v Nemčiji)
• Ozaveščanje o simptomih bolezni, prenosu bolezni in tveganjih za ugriz komarjev
• Aktivno spremljanje in nadzor komarjev, primerov bolezni in okolja za preprečevanje prenosa (glej npr. študije primerov pobude „Mückenatlas“, nadzor nad dengo v Franciji ali projekt EYWA)
• Trenutno obstoječe cepivo proti dengi je namenjeno le osebam, starim od 9 do 45 let, na endemičnih območjih z okužbo v preteklosti. Drugi kandidati za cepivo proti dengi so v postopku ocenjevanja, vendar še niso pripravljeni za uporabo (Chawla et al., 2014; Svetovna zdravstvena organizacija, 2022).

Zdravljenje

• Ni specifičnega in učinkovitega protivirusnega zdravljenja
• Rehidracija in počitek v postelji
• Zdravniški nasveti za preprečevanje zapletov
• V hujših primerih: zdravila proti bolečinam, zdravila za zniževanje zvišane telesne temperature ali zdravljenje artritisa

Sklici

Brady, O. J. in drugi, 2013, Modelling adult Aedes aegypti and Aedes albopictus survival at different temperatures in laboratory and field settings, Parasites & Vectors 6(351), 1–12. https://doi.org/10.1186/1756-3305-6-351.

Chawla, P. in drugi, 2014, Clinical implications and treatment of dengue (Klinične posledice in zdravljenje denge), Asian Pacific Journal of Tropical Medicine 7(3), 169–178. https://doi.org/10.1016/S1995-7645(14)60016-X.

Cochet, A., idr., 2022, Autochthonous dengue in celinska Francija, 2022: geografska razširitev in povečanje pojavnosti, Eurosurveillance 27(44), 2200818. https://doi.org/10.2807/1560-7917.ES.2022.27.44.2200818

ECDC, 2021a, Aedes aegypti – trenutna znana porazdelitev: marec 2021 . Na voljo na https://www.ecdc.europa.eu/en/publications-data/aedes-aegypti-current-known-distribution-march-2021. Nazadnje obiskano decembra 2022.

ECDC, 2021b, Aedes albopictus – trenutna znana porazdelitev: marec 2021 . Na voljo na https://www.ecdc.europa.eu/en/publications-data/aedes-albopictus-current-known-distribution-march-2021. Nazadnje obiskano decembra 2022.

ECDC, 2014–2022, Letna epidemiološka poročila za obdobje 2012–2020 – mrzlica denge. Na voljo na https://www.ecdc.europa.eu/en/dengue-fever/surveillance-and-disease-data/annual-epidemiological-reports. Nazadnje obiskano aprila 2023.

ECDC, 2023, Surveillance Atlas of Infectious Diseases (Atlas spremljanja nalezljivih bolezni). Na voljo na https://atlas.ecdc.europa.eu/public/index.aspx. Nazadnje obiskano aprila 2023.

Li, Y. in Wu, S., 2015, Dengue: Kaj je in zakaj je še več, Science Bulletin 60(7), 661–664. https://doi.org/10.1007/s11434-015-0756-5.

Marini, G. in drugi, 2020, Influence of Temperature on the Life-Cycle Dynamics of Aedes albopictus Population established at Temperate Latitudes: A Laboratory Experiment, Insects 11(11), 808. https://doi.org/10.3390/insects11110808

Medlock, J. M. in drugi, 2015, Effect of climate change on vector-borne disease risk in the UK (Učinek podnebnih sprememb na tveganje za vektorske bolezni v Združenem kraljestvu), The Lancet Infectious Diseases 15(6), 721–730. https://doi.org/10.1016/S1473-3099(15)70091-5.

Mercier, A. in drugi, 2022, Impact of temperature on dengue and chikungunya transmission by the komarto Aedes albopictus, Scientific Reports 12(6973), 1-13. https://doi.org/10.1038/s41598-022-10977-4.

Miranda, M. Á., idr., 2022, AIMSurv: Prvo vseevropsko usklajeno spremljanje invazivnih vrst komarjev vrste Aedes, pomembnih za bolezni, ki se prenašajo s človeškimi vektorji, Gigabyte 2022, 1–13. https://doi.org/10.46471/gigabyte.57

Murray, N. E. et al., 2013, Epidemiology of dengue: preteklost, sedanjost in obeti za prihodnost, klinična epidemiologija 20(5), 299–309. https://doi.org/10.2147/CLEP.S34440

Murugesan, A., in Manoharan, M., 2020, Dengue Virus. V: Ennaji, M. M. (Ed), Emerging and Reemerging Viral Pathogens 1(Nastajajoči in ponovno pojavljajoči se virusni patogeni 1), 281–359. Elsevier. https://doi.org/10.1016/B978-0-12-819400-3.00016-8

Pozzetto, B. in drugi, 2015, Is transfusion-transmited dengue fever a potential public health threat? (Ali je denga, ki se prenaša s transfuzijo, potencialna grožnja za javno zdravje?), World Journal of Virology 4(2), 113–123. https://doi.org/10.5501/wjv.v4.i2.113.

Sinhabahu, V. P. in drugi, 2014, Perinatal transmission of dengue: Poročilo o primeru, BMC Research notes 7(795), 1-3. https://doi.org/10.1186/1756-0500-7-795.

Stephenson, C. in drugi, 2022, Imported Dengue Case Numbers and Local Climatic Patterns Are Associated with Dengue Virus Transmission in Florida, ZDA, Insects 13(2), 163. https://doi.org/10.3390/insects13020163.

Tjaden, N. B. in drugi, 2017, Modelling the effects of global climate change on Chikungunya transmission in the 21st century (Modeliranje učinkov globalnih podnebnih sprememb na prenos virusa Chikungunya v 21. stoletju), znanstvena poročila 7(3813), 1–11. https://doi.org/10.1038/s41598-017-03566-3.

Trájer, A. J., 2021, Aedes aegypti in the Mediterranean container ports at the time of climate change (Aedes aegypti v sredozemskih kontejnerskih pristaniščih v času podnebnih sprememb: Časovna bomba na zemljevidu Evrope z vektorjem komarjev, Heliyon 7(9), e07981. https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2021.e07981

Umakanth, M., in Suganthan, N., 2020, Unusual Manifestations of Dengue Fever: A Review on Expanded Dengue Syndrome (Pregled sindroma razširjene denge), Cureus 12(9), e10678. https://doi.org/10.7759/cureus.10678

Waldock, J. in drugi, 2013, The role of environmental variables on Aedes albopictus biology and chikungunya epidemiology, Pathogens and Global Health 107(5), 224–241. https://doi.org/10.1179/2047773213Y.0000000100.

Svetovna zdravstvena organizacija, 2012, Globalna strategija za preprečevanje in obvladovanje denge za obdobje 2012–2020. Svetovna zdravstvena organizacija, Ženeva. Na voljo na https://apps.who.int/iris/handle/10665/75303.

SZO, 2022, Svetovna zdravstvena organizacija. https://www.who.int/, nazadnje obiskano avgusta 2022.

Xiao, F.-Z. et al., 2014, The effect of temperature on the extrinsic incubation period and infection rate of dengue virus serotype 2 infection in Aedes albopictus (Učinek temperature na ekstrinzično inkubacijsko dobo in stopnjo okužbe z virusom denge, serotip 2, pri okužbi z Aedes albopictusom). Arhiv Virology 159(11), 3053–3057. https://doi.org/10.1007/s00705-014-2051-1

Yadav, P. in drugi, 2004, Effect of Temperature Stress on Immature Staages and Susceptibility of Aedes Aegypti Mosquitos to Chikungunya Virus, The American Journal of Tropical Medicine and Hygiene 70(4), 346–350. https://doi.org/10.4269/ajtmh.2004.70.346