Shigellosis

Shigelloza je razmeroma redka bolezen v Evropi, ki povzroča prebavne težave, ki jih povzročajo bakterije Shigella. Vendar pa je to zdravstveno vprašanje za nekatere skupine prebivalstva in v nekaterih državah, tudi v razvitem svetu. V Evropi šestino do tretjino primerov uvozijo potniki (ECDC, 2014–2024). Okužbe se pojavijo po zaužitju fekalne kontaminacije. Bolezen prizadene zlasti majhne otroke v državah v razvoju, izbruhi pa so pogosti v razmerah s slabo oskrbo z vodo in sanitarnimi prostori, zaradi česar vsako leto po vsem svetu umre približno 160 000 ljudi (Chung The et al., 2021). Kljub temu je bolezen nezadostno prijavljena in pogosto napačno diagnosticirana. Posebej zaskrbljujoča je odpornost bakterije Shigella na več zdravil v različnih regijah (Lampel et al., 2018).

Skupno število sporočenih primerov Shigellosis in število sporočenih primerov na nacionalni ravni (zemljevid) ter sporočeni primeri (graf) v Evropi

_{Vir: ECDC, 2024, Atlas spremljanja nalezljivih bolezni}

_{Opombe: Zemljevid in graf prikazujeta podatke za države članice EGP. Meje in imena, prikazana na tem zemljevidu, ne pomenijo, da jih je Evropska unija uradno potrdila ali sprejela. Meje in imena, prikazana na tem zemljevidu, ne pomenijo, da jih je Evropska unija uradno potrdila ali sprejela. Bolezen je treba prijaviti na ravni EU, vendar se obdobje poročanja med državami razlikuje. Kadar države poročajo o ničnih primerih, je stopnja sporočenih primerov na zemljevidu prikazana kot „0“. Kadar države v določenem letu niso poročale o bolezni, stopnja ni vidna na zemljevidu in je označena kot „neprijavljena“ (nazadnje posodobljena julija 2024).}

Vir & ojačevalec; prenos

Shigelloza se prenaša predvsem s fekalno kontaminacijo iz okužene osebe v usta druge osebe. Okuženi ljudje, ki si po iztrebljanju ne umijejo rok temeljito, lahko povzročijo nove okužbe z neposrednim fizičnim stikom (vključno s spolnim stikom) ali posredno s kontaminacijo hrane ali vode. V Evropi je spolni prenos danes pogosta pot okužbe. Bolniki lahko prenašajo bolezen, dokler se bakterija Shigella izloča z blatom, kar je običajno med akutno okužbo, vendar lahko traja do 4 tedne ali občasno več mesecev.

Poleg okužb med osebami so kontaminirano surovo mleko in mlečni izdelki ali nekuhana zelenjava še druge poti prenosa (Gerba, 2009). Poleg tega lahko muhe prenašajo bakterije Shigella iz latrine v nepokrito hrano (Gerba, 2009). Zunaj človeškega telesa pa lahko Shigella preživi le kratek čas (Niyogi, 2005). Izjemno je, da se lahko bolezen manifestira že pri zelo nizkih odmerkih manj kot desetih bakterijskih celic, kar je več kot deset tisočkrat nižje kot pri večini drugih bakterijskih okužb (Chung The et al., 2016).

Izbruhi se večinoma pojavljajo v krajih, kjer je veliko ljudi skupaj (kot so zapori, ustanove za otroke, centri za dnevno varstvo ali psihiatrične bolnišnice), zlasti kadar je osebna higiena slaba, pa tudi med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi (Rebmann, 2009).

Učinki na zdravje

Okužbe s Shigello imajo lahko blage do hude simptome, pri čemer nekatere okužene osebe doživljajo celo brez simptomov. Če so simptomi simptomatični, simptomi običajno trajajo od 4 do 7 dni, večina bolnikov pa si opomore brez medicinskih posegov, razen ustrezne rehidracije. Simptomi se pojavijo hitro, približno en do tri dni po okužbi, in vključujejo drisko – pogosto s sluzjo in/ali krvjo, zvišano telesno temperaturo, slabostjo, želodčnimi krči in včasih bolečim uriniranjem ali iztrebljanjem. Bakterije Shigella lahko proizvajajo tudi toksine, ki krožijo v krvnem obtoku okužene osebe (toksemija). V hujših primerih je blato lahko krvavo in sluzasto (disenterija) in lahko sledijo zapleti, kot so oslabljene črevesne mišice (ki vodijo do rektalnega prolapsa), slepiča ali življenjsko nevarnega vnetja debelega črevesa. Shigelloza lahko povzroči tudi dehidracijo, nizko raven soli (hiponatriemija) ali sladkorja (hipoglikemija) v krvi, nevrološke okužbe (meningitis), vnetje kosti (osteomielitis), artritis, abscese v vranici ali vaginalne okužbe. Med najnevarnejšimi kliničnimi manifestacijami so epileptični napadi, nevrološke poškodbe ali povečanje števila belih krvnih celic, ki posnemajo levkemijo. Kot dolgoročni učinki se lahko pri bolnikih razvije sindrom razdražljivega črevesja, artritis ali hemolitični uremični sindrom, ki prizadene rdeče krvne celice, ledvice in živčni sistem (Pacheco & Sperandio, 2012).

Obolevnost & ambulanta; umrljivost

V državah članicah EGP (razen Švice in Turčije zaradi pomanjkanja podatkov) v obdobju 2007–2023:

• 80 014 okužb (ECDC, 2024)

• 18 smrtnih primerov (ECDC,2024) in skupna stopnja umrljivosti 0,025%. Vendar se stopnje umrljivosti razlikujejo glede na bakterijski sev in stanje pacienta ter se lahko pri hospitaliziranih pacientih povečajo na 20 % (Bagamian idr., 2020; Ranjbar idr., 2010).

• Trend naraščanja pojavnosti med letoma 2015 in 2019, potem ko se je število prijavljenih primerov med letoma 2007 in 2014 zmanjšalo. Leta 2020 se je število prijavljenih primerov drastično zmanjšalo, kar je bilo morda posledica nezadostnega prijavljanja in manjše izpostavljenosti po omejitvah potovanj in socialnih omejitvah ter higienskih ukrepih, povezanih s pandemijo COVID-19.

• Do leta 2019 je bila približno polovica primerov povezana s potovanji. Prenos se večinoma izvaja s hrano, manj pogosto pa s spolnim stikom in stikom med osebami.

(ECDC, 2014–2024)

Porazdelitev po prebivalstvu

• Starostna skupina z najvišjo stopnjo bolezni v Evropi: otroci, mlajši od 5 let, in moški, stari od 25 do 44 let (ECDC, 2014–2024)
• Skupine, pri katerih obstaja tveganje za potek hude bolezni: otroci, mlajši od 10 let, osebe, ki so prikrajšane za dobro zdravstveno varstvo ali se soočajo z neustrezno prehransko varnostjo, starejši in osebe z oslabljenim imunskim sistemom (Kotloff et al., 2018; Niyogi, 2005; Launay idr., 2017)

Podnebna občutljivost

Podnebna primernost

Bakterije Shigella najbolje rastejo pri sobni temperaturi med 21 in 38 °C. Optimalno območje pH je med 5,8 in 6,4 (Ghosh et al., 2007).

Sezonskost

V Evropi se večina okužb pojavi pozno poleti/jeseni (ECDC, 2014–2024).

Vpliv podnebnih sprememb

Povečane temperature, količine padavin in vlažnost zraka pospešujejo razmnoževanje bakterij in povečujejo tveganje kontaminirane (pitne) vode, kar lahko poveča tveganje okužbe s šigelozo. Študije v Aziji kažejo, da lahko spremembe podnebnih razmer spremenijo vzorec geografske porazdelitve bakterije Shigella in povečajo tveganje okužbe s šigelozo (Song et al., 2018; Chen idr., 2019). To lahko posredno vpliva na evropsko prebivalstvo, saj so okužbe s šigelozo v Evropi povezane s potovanji.

Preprečevanje & Zdravljenje

Preprečevanje

• Ozaveščanje o učinkovitosti umivanja rok in splošni higieni, zlasti med potovanjem po regijah s slabimi higienskimi razmerami ali pri ravnanju s hrano
• Identifikacija in zapiranje onesnaženih vodnih virov
• Izolacija pacientov v ustanovah za oskrbo za preprečevanje izbruhov bolezni
• Sistemi spremljanja omogočajo odkrivanje bolezni in poznejše ukrepe za odzivanje, da se omejijo izbruhi in zmanjša število primerov.
• Cepiva so v poskusni fazi

(Nacionalne akademije znanosti, inženirstva in medicine, 2020; Sciuto idr., 2021)

Zdravljenje

• Rehidracija, zdravila proti driski ali zdravila za zniževanje zvišane telesne temperature
• Antibiotiki lahko skrajšajo trajanje morebitnega prenosa in bolezni. Sevi, odporni na več zdravil in obširno odporni na zdravila, so vse bolj problematični za skupine z visokim tveganjem.

(Kotloff idr., 2018; CDC, 2022)

Sklici

Bagamian, K. H., et al., 2020, Heterogenost pri enterotoksigenih okužbah z bakterijo Escherichia coli in shigella pri otrocih, mlajših od 5 let, iz 11 afriških držav: Podnacionalni pristop za količinsko opredelitev tveganja, umrljivosti, obolevnosti in zaostajanja v razvoju, The Lancet Global Health 8(1), e101–e112, https://doi.org/10.1016/S2214-109X(19)30456-5.

CDC, 2022, Centri za obvladovanje bolezni in vpliv podnebnih sprememb, https://www.cdc.gov. Nazadnje obiskano avgusta 2022.

Chen, C.-C., et al., 2019, Epidemiološke značilnosti shigelloze in z njo povezani podnebni dejavniki na Tajvanu, Medicine 98(34), e16928. https://doi.org/10.1097/MD.0000000000016928.

Chung The, H., et al., 2021, Evolutionary history and antimicrobial resistance in Shigella flexneri and Shigella sonnei in Southeast Asia (Evolucijska zgodovina in protimikrobna odpornost v regijah Shigella flexneri in Shigella sonnei v jugovzhodni Aziji), Communications Biology 4(1), 353. https://doi.org/10.1038/s42003-021-01905-9.

Chung The, H., et al., 2016, The genomic signatures of Shigella evolution, adaptation and geographical spread (Genomski podpisi evolucije, prilagoditve in geografske razširjenosti Shigelle), Nature Reviews Microbiology 14(4), 235–250. https://doi.org/10.1038/nrmicro.2016.10

ECDC, 2014–2022, Letna epidemiološka poročila za obdobje 2012–2020 – Shigellosis. Na voljo na https://www.ecdc.europa.eu/en/shigellosis/surveillance-and-disease-data. Nazadnje obiskano avgusta 2023.

ECDC, 2024, Surveillance Atlas of Infectious Diseases (Atlas spremljanja nalezljivih bolezni). Na voljo na https://atlas.ecdc.europa.eu/public/index.aspx. Nazadnje obiskano septembra 2024.

Gerba, C. P., 2009, Okoljsko prenosljivi patogeni. V okoljski mikrobiologiji, Academic Press, str. 445–484. https://doi.org/10.1016/B978-0-12-370519-8.00022-5.

Ghosh, M., et al., 2007, razširjenost enterotoksigenih bakterij Staphylococcus aureus in Shigella spp. V nekaterih surovih indijskih živilih, International Journal of Environmental Health Research 17(2), 151–156. https://doi.org/10.1080/096031207012

Kotloff, K. L., et al., 2018, Shigellosis The Lancet 391(10122), 801–812. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(17)33296-8.

Lampel, K. A., et al., 2018, A Brief History of Shigella, EcoSal Plus 8(1), 1–25, https://doi.org/10.1128/ecosalplus.ESP-0006-2017.

Launay, O., et al., 2017, Safety Profile and Immunologic Responses of a Novel Vaccine Against Shigella sonnei Administered Intramuscularly, Intradermally and Intranasally (Varnostni profil in imunski odziv novega cepiva proti Shigelli sonnei, uporabljenega intramuskularno, intradermalno in intranazalno): Rezultati dveh vzporednih randomiziranih kliničnih študij 1. faze pri zdravih prostovoljcih odraslih v Evropi, EBioMedicine, 22, 164–172. https://doi.org/10.1016/j.ebiom.2017.07.013

Niyogi, S. K., 2005, Shigellosis, The Journal of Microbiology 43(2), 133–143.

Pacheco, A. R., & Sperandio, V., 2012, toksin Šiga v enterohemoragični bakteriji E.coli: Regulacija in nove protivirusne strategije, Frontiers in Cellular and Infection Microbiology 2, 2235–2988. https://doi.org/10.3389/fcimb.2012.00081.

Ranjbar, R., et al., 2010, Fatality due to shigellosis with special reference to molecular analysis of Shigella sonnei sevov, izoliranih iz smrtnih primerov, Iranian Journal of Clinical Infectious Diseases 5(1) 36–39.

Rebmann, T., 2009, Spotlight on shigellosis, Nursing 39(9), 59–60. https://doi.org/10.1097/01.NURSE.0000360253.18446.0f

Song, Y. J., et al., 2018, The epidemiological influence of climate factors on shigellosis incidence rates in Korea (Edemiološki vpliv podnebnih dejavnikov na stopnje pojavnosti shigelloze v Koreji), International Journal of Environmental Research and Public Health 15(10), 2209. https://doi.org/10.3390/ijerph15102209.