3. Opredelitev možnosti prilagajanja

Podroben akcijski načrt, ki določa, kako, kdaj in kdo bi moral izvajati posebne prilagoditvene ukrepe, je ključnega pomena za doseganje prilagajanja na terenu. Za razvoj tega akcijskega načrta je pomembno opredeliti morebitne možnosti prilagajanja (v tem koraku) in jih zožiti (glej korak 4).

Ta korak nacionalnim in podnacionalnim organom pomaga opredeliti morebitne možnosti prilagajanja in zbrati ustrezne informacije za te možnosti v portfelju, ki bo olajšal nadaljnje prednostno razvrščanje možnosti.

Cilj možnosti prilagajanja je obravnavati predhodno ugotovljene pomisleke, ki izhajajo tudi iz ocen ranljivosti zaradi podnebnih sprememb in tveganj (glej korak 2), da bi se negativni ali škodljivi vplivi podnebnih sprememb dosegli na sprejemljivi ravni in bi se lahko zmanjšala tveganja. Poleg tega lahko prilagoditvene možnosti omogočijo izkoriščanje vseh pozitivnih priložnosti, ki izhajajo iz podnebnih sprememb. Možnosti prilagajanja lahko segajo od ukrepov, ki krepijo sposobnost prilagajanja (npr. ustvarjanje in izmenjava znanja, oblikovanje podpornih institucionalnih okvirov) ali vzpostavljajo sisteme upravljanja in podporne mehanizme (npr. boljše načrtovanje upravljanja zemljišč, mehanizmi zavarovanja), do ukrepov prilagajanja, ki se izvajajo na terenu, npr. fizični ali ekosistemski ukrepi. Ta korak olajšuje preučitev morebitnih možnosti prilagajanja in pomaga opredeliti ustrezne ukrepe.

Evropska agencija za okolje je za kategorizacijo različnih vrst prilagoditvenih možnosti razvila sklop ključnih vrst ukrepov. Poleg zagotavljanja pregleda nad vsemi vrstami ukrepov, saj so ti širši od zgolj fizičnih in tehnoloških posegov, je ena od glavnih pričakovanih prednosti ključnih ukrepov za prilagajanje izboljšanje kakovosti poročanja, tako v smislu izkušenj uporabnikov/poročevalcev kot tudi samih podatkov o izložkih poročanja. Po drugi strani se pričakuje, da bodo bolj usklajeno poročanje in jasnejši rezultati podprli izboljšanje načrtovanja in spremljanja prilagajanja na ravni EU in posledično na ravni držav članic.

Razpredelnica 1: KTM, pod-KTM in specifikacije

Možnosti prilagajanja so lahko usmerjene v:

• sprejemanje vplivov in prevzemanje izgub, ki so posledica tveganj (npr. obvladovanje umika z dviga morske gladine),
• izravnavo izgub z delitvijo ali porazdelitvijo tveganj ali izgub (npr. z zavarovanjem),
• izogibanje ali zmanjšanje izpostavljenosti podnebnim tveganjem (npr. gradnja novih protipoplavnih sistemov ali sprememba lokacije ali dejavnosti in vedenja),
• izkoriščanje novih priložnosti (npr. opravljanje nove dejavnosti ali spreminjanje praks, da se izkoristijo spreminjajoče se podnebne razmere).

Možnosti prilagajanja morajo zajemati širok nabor vprašanj, vključno s tehnološkimi, informacijskimi, organizacijskimi, vedenjskimi, ekosistemskimi in socialno-ekonomskimi vprašanji na različnih ravneh upravljanja, tako sektorskih kot medsektorskih. Za nekatere človeške in naravne sisteme obstajajo omejitve glede sposobnosti prilagajanja in prilagajanja pri globalnem segrevanju za 1,5 °C s povezanimi izgubami. Ko se ugotovijo glavni pomisleki, se zberejo možne prilagoditvene možnosti. Na spletišču Climate-ADAPT lahko uporabniki najdejo širok nabor možnosti prilagajanja, po katerih je mogoče iskati po učinku, (gospodarskem) sektorju in vrsti ukrepa.

Ta oddelek olajšuje preučitev morebitnih možnosti prilagajanja ter pomaga opredeliti ustrezne ukrepe in njihove morebitne dodatne koristi.

Poleg tega je v posebnem poročilu IPPC o globalnem segrevanju za 1,5 °C ugotovljeno, da so na voljo številne možnosti prilagajanja za zmanjšanje podnebnih tveganj.

Krepitev sposobnosti prilagajanja vključuje razvoj sposobnosti ljudi in sistemov za učinkovito odzivanje na podnebne spremembe. To vključuje zbiranje in izmenjavo informacij z naslednjih področij:

• dostopa do rezultatov raziskav ali sodelovanja v raziskovalnih projektih,
• podatke o spremljanju in ustrezne vire informacij ter
• ozaveščanje z izobraževanjem, izmenjavo izkušenj in pobudami za usposabljanje ter
• oblikovanje podpornega institucionalnega okvira, na primer z:
• spreminjajočih se standardov,
• spremembe zakonodaje,
• o vzpostavitvi mehanizmov financiranja
• zagotavljanje smernic za dobro prakso in
• razvoj ustreznih politik, načrtov in strategij.

Pri pripravi ukrepov je treba biti pozoren na:

• izbira prilagoditvenih možnosti, ki se odzivajo na ugotovljene ranljivosti,
• vključno z nekonvencionalnimi in inovativnimi rešitvami (običajno ravnanje pogosto ovira prilagajanje),
• oblikovanje dobre kombinacije različnih vrst možnosti (npr. organizacijskih, tehničnih in netehničnih);
• postaviti dolgoročne cilje nad kratkoročne politične interese.

Tukaj si oglejte možnosti za prilagoditev.