5.3 Vključevanje: Vključevanje prilagajanja v instrumente in sektorske politike

Uvajanje in izvajanje ciljev in ukrepov prilagajanja v sektorskih politikah in njihovih instrumentih je bistvenega pomena, saj podnebne spremembe vplivajo na skoraj vse sektorje uprave in socialno-ekonomskih dejavnosti, zato so nacionalni ali podnacionalni akcijski načrti za prilagajanje večinoma večsektorski in medsektorski dokumenti politike. Zato prilagajanja ni mogoče izvesti ločeno od obstoječih politik (npr. zakonodaje, sistemov financiranja), instrumentov (npr. zakonodaje, strategij, načrtov, programov, projektov, financ, izobraževanja), upravljavskih struktur (npr. omrežij) in postopkov (npr. pri odločanju) drugih sektorjev, temveč ga je treba v veliki meri izvajati s sektorskimi področji ukrepanja. Izvajanje prilagajanja tako zahteva vključitev politik prilagajanja v sektorje. Pomemben del tega vključevanja prilagajanja je vključevanje v instrumente sektorske politike. Glavno sredstvo za doseganje povezovanja politik je horizontalno upravljanje, ki vključuje mehanizme, institucije in postopke za usklajevanje, sodelovanje in mreženje.

Vključevanje v bistvu pomeni vključevanje prilagajanja v vse ravni oblikovanja sektorskih politik, od programov politik, zakonodaje, strategij, instrumentov (kot so programi in načrti) do proračunov, projektov in vsakodnevnih delovnih postopkov. Glavni cilj je doseči skladnost javnih politik, tj. uskladitev in harmonizacijo različnih sektorskih politik s cilji prilagajanja podnebnim spremembam, da se čim bolj zmanjšajo konflikti, preprečijo kompromisi in spodbujajo vzajemne sinergije za doseganje skupnih splošnih rezultatov prilagajanja.

Načeloma je na voljo širok portfelj obstoječih instrumentov, ki se lahko uporabijo za izvajanje strategij prilagajanja in akcijskih načrtov v vseh sektorjih in na vseh ravneh, zaradi česar so glavni način za doseganje vključevanja in vertikalnega izvajanja. Vključitev prilagajanja v instrumente politike vključuje pregled in pregled ustreznih obstoječih instrumentov, opredelitev vstopnih točk za prilagajanje ter vključitev ciljev in pomislekov v zvezi s prilagajanjem. Če spremembe obstoječih instrumentov ne bi zadostovale, je treba razviti in vzpostaviti nove instrumente za izvajanje prilagajanja. Obsežna kombinacija instrumentov politike za uravnoteženje „mehkih“ in „trdih“ spodbud bo verjetno najučinkovitejša pri izvajanju širokega nabora prilagoditvenih ukrepov, ki so običajno določeni v akcijskih načrtih za prilagajanje.

Možni instrumenti lahko zajemajo naslednji spekter:

Pravni instrumenti (zakoni, uredbe, odloki, „mehko pravo“, kot so standardi)
Ekonomski instrumenti (financiranje, davki, pristojbine, javna naročila, nepovratna sredstva, posojila, tržno zasnovani)
Informacijski instrumenti (študije, podatkovne zbirke, informacijske kampanje, svetovanje, usposabljanja, smernice in delovni pripomočki, dogodki, spletišča)
Instrumenti partnerstva (sporazumi o javno-zasebnem partnerstvu, prostovoljni sporazumi, projekti sodelovanja)
Hibridni strateški/načrtovalni instrumenti (načrti, strategije, programi, instrumenti načrtovanja, sheme poročanja)

Primer za regulativno vključevanje je priprava sektorskih načrtov prilagajanja, ki lahko temeljijo na pravnih zahtevah ali jih spodbuja splošni strateški okvir za vključevanje. Obvezne obveznosti za pripravo sektorskih načrtov prilagajanja ali za vključevanje prilagajanja v obstoječe dokumente sektorske politike, kot veljajo v nekaterih evropskih državah, so zagotovo dejavnik spodbude za vključevanje politike prilagajanja. Vendar same po sebi ne zadostujejo za zagotovitev učinkovitega izvajanja v praksi, temveč bi jih bilo treba združiti z „mehkimi“ oblikami horizontalnega upravljanja. Ti lahko vključujejo zagotavljanje ustreznega manevrskega prostora predstavnikom sektorja za sooblikovanje njihovih ustreznih prilagoditvenih ukrepov, s čimer se jim omogoči, da razvijejo odgovornost za izvajanje, ali razvoj prilagoditvenih rešitev, ki so privlačne in prilagojene sektorjem ter prinašajo koristi v lastnem interesu.

Vključevanje prilagajanja podnebnim spremembam na ravni politik EU je pomembno gonilo vključevanja politike prilagajanja na nacionalni ravni. Primeri vključujejo politike EU za upravljanje voda (okvirnadirektiva o vodah),obvladovanje tveganja poplav (direktivao poplavah),zmanjševanje tveganja nesreč (mehanizemcivilne zaščite),urbanistično načrtovanje (agendaEU za mesta, Konvencija županov za podnebje in energijo)in zeleno infrastrukturo (strategijaza zeleno infrastrukturo)ter medsektorske politike, kot sta presoja vplivov na okolje in zavarovalna politika. Za prikaz dejanskega stanja vključevanja si oglejte sektorske strani Climate-ADAPT.

Poleg tega programi Interreg v regijah transnacionalnega sodelovanja, makroregionalne strategije in mednarodne konvencije podpirajo vključevanje prilagajanja v evropskih državah in regijah na programski in projektni ravni. Climate-ADAPT zagotavlja informacije o različnih politikah EU, v katerih poteka ali se preučuje vključevanje prilagajanja podnebnim spremembam.