1.4 Prepoznavanje in pridobivanje človeških in tehničnih virov

Ravni človeških in tehničnih virov, potrebnih za prilagajanje, so ključni dejavniki za tiste, ki želijo sprožiti prilagoditvene ukrepe v mestu. Jasno razumevanje teh zahtev je pomembno za zagotavljanje podpore nosilcev odločanja na visoki ravni.

Vsak postopek prilagajanja je edinstven, možne pa so tudi različne ureditve upravljanja in institucionalne ureditve, od katerih ima vsaka različne zahteve glede virov. Kar zadeva človeške vire, izbira zajema vse od poceni, enoosebnega vodilnega usklajevanja obstoječih sektorskih dejavnosti do vzpostavitve namenske enote za prilagajanje, ki nadzoruje in usklajuje postopke, ki vključujejo poglobljene ocene tveganja, sodelovanje in udeležbo deležnikov ter podrobno načrtovanje, izvajanje in spremljanje prilagoditvenih ukrepov.

Izbira bi morala temeljiti na stopnji izpostavljenosti in ranljivosti mestnega območja tveganjem podnebnih sprememb, velikosti njegovega prebivalstva in ogroženih sredstev, vrsti občutljivih sektorjev in obstoječi institucionalni ureditvi.

V okviru omejenih proračunov različni načini za zmanjšanje potreb po virih vključujejo:

• nadgrajevanje dejavnosti, ki se že izvajajo in so pomembne za prilagajanje, tj. vključevanje prilagajanja v obstoječe načrte in politike (glej korak 5.3);
• sodelovanje v podpornih mrežah in pobudah, kot je Konvencija županov (glej korak 1.8);
• dostop do različnih virov financiranja (glej korak 1.5);
• sodelovanje z zasebnim sektorjem (glej korak 1.6);
• sodelovanje z univerzami in raziskovalnimi projekti (glej korak 1.6);
• Uskladitev z drugimi procesi, kot je izvajanje trajnostne strategije (glej korak 2.6).

Izmenjava izkušenj in študij primerov iz drugih mestnih območij, ki so začela proces prilagajanja, je lahko koristna pri razumevanju potreb po virih. Za primere dobrih praks prilagajanja glej korak 3.2.