Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje

Podnebne spremembe in gozdni ekosistemi so tesno povezani, pri čemer podnebje vpliva predvsem na hitrost, pogostost, intenzivnost in časovno razporeditev temperature zraka, sončnega sevanja in padavin. Podnebne spremembe bi lahko ogrozile gozdne ekosisteme in storitve, zlasti v sredozemskih regijah, kjer naj bi se zaradi višjih temperatur in sušnih razmer povečale stopnje umrljivosti dreves in gozdnih požarov (Evropska agencija za okolje, 2016a; 2016b). Spremenjene podnebne razmere so že povzročile negativne učinke, kot so spremembe: sestava gozdnih vrst in biotska raznovrstnost, stopnja rasti, odpornost proti škodljivcem in boleznim, širjenje invazivnih vrst, režim gozdnih požarov in dovzetnost gozdov za požare.

Gozdovi lahko delujejo kot ponori ogljika; lahko kopičijo atmosferski CO2 kot ogljik v vegetaciji in tleh. Vendar lahko človekove dejavnosti, ki vplivajo na značilnosti rabe zemljišč in gozdarstva, spremenijo ogljikov krog med ozračjem in kopenskimi ekosistemi, kar povzroči več emisij CO2. Ker lahko gozdovi delujejo kot ponori ogljika, so vključeni v mednarodne politike (Uredba (EU) 2018/841 o LULUCF) za obravnavanje podnebnih sprememb s postopki blažitve in prilagajanja; meni, da bi bilo treba dati prednost povezovanju teh dveh vidikov.

Projekti pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja imajo lahko to dvojno vlogo za gozdne ekosisteme. Pogozdovanje (tj. spreminjanje dolgoletnih negozdnih zemljišč v gozdove) se nanaša na vzpostavitev gozdov, kjer jih prej ni bilo ali kjer gozdovi že dolgo manjkajo (50 let po podatkih UNFCCC). Ponovno pogozdovanje se nanaša na ponovno zasaditev dreves na zemljiščih, kjer je bil gozd nedavno izkrčen (tj. spreminjanje zemljišč, ki pred kratkim niso bila pogozdena, v gozd). Če se ta dva pristopa obravnavata kot dopolnjujoča, lahko omogočita možnosti politike, ki koristijo vsem. Če pa se obe praksi ne upravljata trajnostno, sta lahko sporni, saj lahko povzročita uničenje prvotnih negozdnih ekosistemov (npr. naravnega travinja).

Na mednarodni ravni sta bila pogozdovanje in ponovno pogozdovanje prvotno priznana kot pristopa k blažitvi podnebnih sprememb in se spodbujata za cilje sekvestracije ogljika. Vendar lahko gozdovom pomagajo tudi pri prilagajanju podnebnim spremembam z zmanjšanjem človeških pritiskov (na primer z zmanjšanjem uničevanja ali degradacije habitatov) ter izboljšanjem povezljivosti krajine in zmanjšanjem razdrobljenosti (s čimer se olajša selitev vrst v razmerah podnebnih sprememb). Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje lahko prispevata tudi k ohranjanju žariščnih točk biotske raznovrstnosti, preprečevanju degradacije tal in varovanju drugih naravnih virov (npr. vode).

Trajnostno gospodarjenje s pogozdenimi ali ponovno pogozdenimi zemljišči pomaga pri prilagajanju, saj ohranja stanje gozdov in zagotavlja ekosistemske storitve, zlasti na lokalni ravni, z zmanjšanjem ranljivosti za podnebne spremembe in izgubo biotske raznovrstnosti. V primeru izpada pridelka zaradi podnebnih sprememb lahko gozdovi s svojimi proizvodi zagotovijo varnostne mreže za lokalne skupnosti (npr. z lesnimi ali nelesnimi proizvodi, kot so divjad, oreški, semena, jagode, gobe, zdravilne rastline). Gozdovi pomagajo tudi pri uravnavanju pretoka vode in vodnih virov s svojimi ekosistemskimi storitvami, povezanimi s hidrologijo (npr. ohranjanje baznega toka, uravnavanje toka neviht in nadzor erozije). Poleg tega lahko sajenje dreves ustvari nove habitate za bolj strpne vrste in poveča biotsko raznovrstnost, zlasti kadar imajo prednost večvrstni nasadi (izbira avtohtonih vrst in izogibanje invazivnim vrstam, ki so manj prilagojene habitatu). S pogozdovanjem in ponovnim pogozdovanjem se lahko nadzorujejo tudi degradacija tal, hidravlična tveganja in tveganja zemeljskih plazov ter spodbujajo lokalne skupnosti h kmetijsko-gozdarskim ali gozdno-pašnim sistemom, s čimer se ustvarjajo nove dohodkovne priložnosti. Prakse gospodarjenja z gozdovi, kot je sanitarna sečnja, lahko pripomorejo k zmanjšanju napadov škodljivcev in bolezni.

Gozdovi niso pomembni le za biotsko raznovrstnost, temveč tudi za gospodarske dejavnosti, kot so trgovina z lesom in nelesnimi proizvodi ter ekološki turizem. Leta 2021 je bilo v gozdarstvu in sečnji v Evropi zaposlenih približno 473 100 ljudi. Skupna bruto dodana vrednost, ki jo je ustvarila gozdarska in gozdarska industrija v EU, je leta 2021 znašala 25 milijard EUR (Eurostat). Gozdovi pogosto veljajo za estetsko prijetne za turistični sektor: Ponujajo različne možnosti za pohodništvo in kolesarjenje. Novi ali obnovljeni gozdovi lahko ustvarijo osupljive pokrajine, ki privabljajo turiste, ki iščejo doživetja na prostem. Turiste še posebej privlačijo vidiki biotske raznovrstnosti, npr. zaradi možnosti opazovanja ptic. Zato se lahko pogozdovanje in ponovno pogozdovanje obravnavata kot priložnosti za prilagajanje tudi v turističnem sektorju. To se nanaša na primere, ko so del regionalnih ali nacionalnih strategij diverzifikacije in spodbujajo trajnostne oblike turizma, ki spoštujejo ohranjanje gozdov in celo prispevajo k njemu. S programom Agenda 2000 je bilo pogozdovanje mišljeno kot spremljevalni ukrep skupne kmetijske politike EU (SKP). Politike EU za pogozdovanje so podprle zasaditev približno 2 milijonov hektarjev dreves na kmetijskih zemljiščih v obdobju 1994–2015. Čeprav se pogozdovanje trenutno obravnava kot strategija za ublažitev s sekvestracijo CO2, se je raven pogozdovanja v zadnjih desetletjih zmanjšala. Z dodelitvijo sredstev v okviru programov EU za razvoj podeželja (2014–2020) je bila načrtovana zasaditev dodatnih 510 000 hektarjev.

Na voljo ni dovolj informacij za oceno deleža vrst iglavcev v primerjavi z vrstami listavcev v programih pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja. Kljub temu se delež gozdov listavcev in mešanih gozdov v Evropi v zadnjih desetletjih povečuje, čeprav v nekaterih državah še vedno prevladuje pogozdovanje z iglavci.

V prakse pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja so lahko vključeni različni deležniki, odvisno od obsega in lastništva zadevnih zemljišč. Vladam, nevladnim organizacijam in organizacijam civilne družbe, zasebnemu sektorju in raziskovalnim ustanovam je bolje, da sodelujejo pri zagotavljanju prilagajanja na večjih prostorskih in časovnih ravneh. Deležniki bi morali biti vključeni v fazo izvajanja praks pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja (npr. pri izbiri pogozdenega ali ponovno pogozdenega območja in opredelitvi značilnosti nasadov dreves). Vendar imajo deležniki ključno vlogo v fazi upravljanja pogozdenih in ponovno pogozdenih območij, saj lahko prispevajo k ukrepom, ki zagotavljajo njihovo rast, vzdrževanje in zaščito.

Večina evropskih gozdov je v zasebni lasti (približno 60 % gozdnih zemljišč) in ne v javni lasti (40 %) (informativni pregled EU). Zato prakse pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja pogosto vključujejo zasebne lastnike zemljišč, zato jih morajo ti deležniki, da bi bili uspešni, sprejeti s premagovanjem institucionalnih dejavnikov, kot so pravice in dostop do gozdov. Zlasti pogozdovanje poteka predvsem s sajenjem dreves na zasebnih zemljiščih, saj lahko lastniki zemljišč pričakujejo večje prihodke kot od kmetijskih praks. Poleg tega bo pogozdovanje uspešno, če bodo zasebni lastniki zemljišč privolili v dolgoročno sodelovanje v projektih pogozdovanja.

Prenos lastništva večjih območij skupnega gozda na lokalne skupnosti in s tem povezan dohodek, ki temelji na izboljšanem shranjevanju ogljika, bi lahko bila v veliki meri uspešen dejavnik pri prispevanju k blažitvi podnebnih sprememb (primarni), lahko pa tudi olajša ohranjanje ekosistemskih storitev, ki so pomembne za prilagajanje na lokalni ravni (npr. storitve regulacije vode, ohranjanje tal, gozdni proizvodi itd.).

Družbeno-demografske značilnosti imetnikov zemljišč (tj. velikost in lastništvo kmetije), družbena sprejemljivost pogozdovanja s strani skupnosti (npr. ni v nasprotju s kmetijskimi cilji) ter spretnosti, znanje in izkušnje imetnikov zemljišč, ki so pomembni za pogozdovanje in ponovno pogozdovanje, so lahko dejavniki uspeha/omejevanja pri sprejemanju takih praks.

Izmenjava informacij o sinergijah med pristopi prilagajanja in blažitve bi lahko koristila tudi uspehu praks pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja. Kmetje bi morali poznati priložnosti (vključno s tržnimi priložnostmi) in tveganje vzpostavitve pogozdovanja in/ali ponovnega pogozdovanja na svojih zemljiščih za namene blažitve in prilagajanja.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje lahko spremenita krajino in z njo povezane ekosistemske storitve. Vendar lahko dobro upravljani ekosistemi pomagajo družbam pri prilagajanju podnebnim spremembam z ustvarjanjem številnih socialno-ekoloških koristi in spodbujanjem dolgoročnih pristopov k prilagajanju podnebnim spremembam.

Sprejetje pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja kot praks prilagajanja z vključevanjem ciljev blažitve bi lahko pripomoglo k premagovanju finančnih ovir za prilagajanje, saj ima lahko koristi od financiranja ogljika (mehanizem čistega razvoja, REDD+, prostovoljni trgi ogljika). Kot prakse prilagajanja lahko prispevajo tudi k povečanju dodatnih koristi za blažitev podnebnih sprememb na lokalni ravni in lokalnih zmogljivosti za spopadanje s podnebnimi spremembami.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje lahko zagotovita socialne, gospodarske in okoljske izboljšave, prispevata k trajnostnemu razvoju (npr. povečata produktivnost in odpornost zemljišč) ter zagotovita dodatno ustvarjanje dohodka. Te prakse prispevajo tudi k zagotavljanju ekosistemskih storitev z zmanjšanjem ranljivosti za podnebne spremembe (tj. gozdovi pomagajo pri uravnavanju naravnih virov, nadzoru hidroloških procesov in degradacije tal, ohranjanju biotske raznovrstnosti vrst ter zmanjševanju napadov škodljivcev in bolezni).

Stroške je treba vzdrževati za pripravo tal, pridobivanje in saditev drevesnih vrst, gnojenje in ograjevanje zemljišč, nadzor vegetacije ter za vse prakse vzdrževanja in upravljanja, zlasti v prvih treh/petih letih. Stroški vzdrževanja se gibljejo od povprečno 300 EUR na hektar v prvem letu do približno 100 EUR na hektar v tretjem letu (Evropski inštitut za gozdove, 2000). Vendar se sredstva pomoči zagotavljajo za podporo lokalnim posestnikom zemljišč pri vzpostavljanju praks ponovnega pogozdovanja in pogozdovanja. Pomoč za pogozdovanje je odvisna od drevesnih vrst, in sicer od največ približno 2400 EUR ha-1 ^za evkaliptus do 4800 EUR ha-1 ^za mešane nasade listavcev. Poleg tega so lastnikom zemljišč zagotovljena nadomestila za kritje izgub dohodka zaradi pogozdovanja kmetijskih zemljišč. Najvišji znesek 725 EUR ha^{– 1} leto^{– 1} je dejansko ocenjen za kmete, katerih dohodek izvira predvsem iz kmetijskih dejavnosti, 180 EUR ha^{– 1} leto^{– 1} pa je ocenjenih za druge osebe zasebnega prava. Ti stroški so bili določeni z Uredbo Komisije (ES) št. 1054/94 za ureditev finančnega programa, ki je bila sprejeta 5. maja 1994.

Skupna kmetijska politika (SKP) je glavni vir sredstev EU za gozdove.  Približno 90 % sredstev EU za gozdove prihaja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). To vključuje prakse pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja. Od 8,2 milijarde EUR, določenih za obdobje 2015–2020, je skupno 27 % dodeljenih za ponovno pogozdovanje, 18 % za povečanje odpornosti gozdov in 18 % za preprečevanje škode. SKP zagotavlja finančno podporo podeželskim območjem, vendar se lahko države EU odločijo, da bodo gozdarske ukrepe financirale prek svojih nacionalnih programov za razvoj podeželja. Kot je navedeno v poglavju VIII Uredbe o razvoju podeželja1257/1999, se taka finančna podpora odobri samo za gozdove in površine v lasti zasebnih lastnikov, njihovih združenj, občin ali njihovih združenj.

Vir financiranja za to možnost prilagajanja so lahko tudi komercialni interesi (gostovanje) ali prihodki iz turizma. Ponovno pogozdovanje in pogozdovanje lahko končno ustvarita nove možnosti ekoturizma. Nadomestijo lahko tudi negativne posledice zimskega turizma, kot je sprememba gorske krajine zaradi npr. smučarskih prog in z njimi povezane infrastrukture.

Dejavnosti pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja so upravičene v okviru mehanizma čistega razvoja, ki je glavni instrument mednarodne politike v okviru UNFCCC, ki povezuje blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. 2 % ogljične izravnave mehanizma čistega razvoja se naložita za financiranje sklada za prilagajanje (člen 12.8 Kjotskega protokola), čeprav se za projekte mehanizma čistega razvoja uradno ne zahteva, da vključujejo dejavnosti prilagajanja.

Pobuda REDD (Zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov) je koristna tudi za financiranje ohranjanja gozdov, povečanje zalog ogljika v gozdnih ekosistemih in nedavno spodbujanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi s povezavo z obsegom prilagajanja.

Na mednarodni ravni si mednarodni sporazumi, kot sta Kjotski protokol in Pariški sporazum, prizadevajo za spodbujanje vključevanja prilagajanja in blažitve v gozdne ekosisteme, vendar ta potencial še ni v celoti izkoriščen.

Na evropski ravni sprejeta strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 v okviru evropskega zelenega dogovora vključuje obnovo degradiranih ekosistemov po vsej Evropi z zasaditvijo vsaj 3 milijard dodatnih dreves do leta 2030. Njegov cilj je tudi razviti smernice za pogozdovanje in ponovno pogozdovanje, ki spodbujata biotsko raznovrstnost, z uporabo sonaravnejših gozdarskih praks.

Strategija EU za gozdove do leta 2030 je ena od vodilnih pobud evropskega zelenega dogovora in temelji na strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 .. Strategija bo prispevala k doseganju različnih ciljev: cilje EU na področju biotske raznovrstnosti in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030, cilje prilagajanja podnebnim spremembam in podnebno nevtralnost do leta 2050. V strategiji je poseben poudarek namenjen tudi turizmu: navaja, da bo Komisija spodbujala sodelovanje med turističnim sektorjem, lastniki gozdov in naravovarstvenimi službami ter določala standarde in norme za ekoturistične dejavnosti. Turistična industrija bi morala tesno sodelovati z upravljavci gozdov pri razvoju trajnostnih turističnih proizvodov, ki pozitivno vplivajo na zdravje ljudi, ne da bi negativno vplivali na naravne vrednosti predvidenih destinacij, zlasti na zavarovanih območjih.

FOREST EUROPE (Ministrska konferenca o varstvu gozdov v Evropi) je vseevropski prostovoljni proces gozdarske politike na visoki ravni. Od leta 1990 je njen cilj razviti skupne strategije za 46 podpisnic (45 evropskih držav in EU) o tem, kako zaščititi gozdove in trajnostno gospodariti z njimi.

Glavni mehanizem financiranja pogozdovanja je SKP. Pravila o podpori za strateške načrte pripravijo države EU v okviru skupne kmetijske politike (Uredba (EU) 2021/2115)(Delegirana uredba (EU) 2022/126). Pravila o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike so določena v Uredbi (EU) 2021/2116 (Izvedbena uredba (EU) 2022/128). Financiral bo skoraj 623 000 hektarjev za pogozdovanje ali obnovo kmetijsko-gozdarskih sistemov (SKP 2023–2027 – na kratko 28 strateških načrtov SKP).

Poleg tega Uredba (EU) 2018/841 o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF) zagotavlja vključitev emisij in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike, države članice pa morajo zagotoviti, da se emisije zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč ali gozdarstva izravnajo z vsaj enakovrednim odvzemom CO ₂ v sektorju („pravilo o nedolgu“).

Poleg tega lahko nacionalne politike zagotovijo spodbude ali uvedejo predpise za spodbujanje praks s sinergijami med blažitvijo in prilagajanjem; vključitev prilagajanja v nacionalne smernice in postopke odobritve za projekte blažitve bi lahko spodbudila prilagajanje dejavnosti pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje zahtevata dolgo obdobje izvajanja, saj vključujeta najrazličnejše akterje in se lahko srečujeta z institucionalno zapletenostjo na nacionalni in mednarodni ravni.

Pogozdovanje in ponovno pogozdovanje kot prakse prilagajanja sta del načel trajnostnega gospodarjenja z gozdovi. Prav tako bi morale postati del lokalnih ali nacionalnih načrtov rabe zemljišč in imeti zato na splošno dolgo življenjsko dobo (desetletja). Poleg tega morajo lastniki za pridobitev sredstev pomoči in nadomestil za kritje izgub zaradi pogozdovanja na kmetijskih zemljiščih zagotoviti, da se pogozdena zemljišča vzdržujejo vsaj pet let.