Diverzifikacija ribiških proizvodov in sistemov ter proizvodov in sistemov akvakulture

Diverzifikacija ribištva in ribogojstva pomeni bistveno spremembo proizvodne dejavnosti kot odziv na spremembe razpoložljivosti ribjih staležev (za ribištvo) in/ali spremembe okoljskega stanja morskega sistema, ki so posledica podnebnih in drugih izzivov. Strategije diverzifikacije vključujejo prehod na alternativne vrste ali – v primeru akvakulture – nove genske seve ter prakse upravljanja, ki so primernejše za spremenjene razmere. Proces prilagajanja lahko vključuje tudi pobude za diverzifikacijo podjetij (začasno ali stalno) zunaj sektorja, razvoj novih dejavnosti, povezanih z ribištvom (npr. ekoturizem z ribiškimi plovili), ki lahko gospodarskim subjektom zagotovijo dopolnilne vire dohodka. Diverzifikacija je proces, ki ga izvajajo posamezni lokalni proizvajalci ali bolje mreže in združenja proizvajalcev, ki imajo večjo poslovno zmogljivost ter koristijo medsektorsko sodelovanje z drugimi povezanimi podjetji (npr. trgom, turizmom) in podporo javnih organov.

Kar zadeva ribištvo, ukrepi vključujejo prilagoditev orodij (nova trajnostna orodja ali prilagodljiva orodja, s katerimi je mogoče loviti različne vrste, ki so bolje prilagojena spremenjenim razmeram v različnih okoljih) in prilagoditev plovil, ki lahko lovijo ribolovne vire na različnih lokacijah, s čimer se povečuje mobilnost ribičev, ko se zaradi spreminjajočih se razmer v oceanih spreminja distribucija ribjih staležev.

Kar zadeva akvakulturo, lahko spremembe gojenih vrst in/ali različnih genetskih sevov prispevajo k zmanjšanju ranljivosti sektorja za podnebne spremembe s prehodom na organizme, ki so odpornejši na podnebne spremembe in bolje rastejo v spremenjenih pogojih. Na primer, vdori slane vode in nevihtni sunki bodo spodbujali gojenje somornice in evrilinskih vrst, visoke temperature vode in motnost pa bi lahko dajale prednost vrstam, ki prenašajo nizke ravni raztopljenega kisika. Druge spremembe v akvakulturnih praksah se vse bolj spodbujajo za izboljšanje okoljske učinkovitosti, produktivnosti in donosnosti akvakulturne proizvodnje, kar pozitivno vpliva na blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, tudi kadar podnebne spremembe niso izrecno vključene med glavne dejavnike. Primeri vključujejo recirkulacijske sisteme akvakulture, integrirano multitrofično akvakulturo in akvakulturo na odprtem morju, ki zagotavljajo dodatne priložnosti za uporabo novih vrst ali sevov v akvakulturi. Določanje območij in lokacij akvakulture na podlagi tveganja, vključno s tveganji zaradi spremenljivosti podnebja in podnebnih sprememb, lahko podpira diverzifikacijo, kadar se preučujejo nova proizvodna območja, s čimer se preprečijo gospodarske izgube zaradi odločitev, ki ne upoštevajo ustrezno vseh pomislekov in tveganj. Diverzifikacija akvakulture je bila predmet tehnične delavnice FAO, ki je potekala junija 2016 v Rimu in na kateri je bila poudarjena njena vloga pri zagotavljanju odpornosti na spreminjajoče se podnebje in druge zunanje dejavnike, ki sistemom akvakulture dodajajo gospodarsko, socialno in ekološko zavarovanje.

Zelo pomembno je, da ukrepi diverzifikacije ne povečajo ribolovnega napora in so skladni s cilji skupne ribiške politike, ki si prizadeva za trajnostno ribištvo ter ohranjanje staležev rib in morskih virov. V vsakem primeru bi bilo treba pri diverzifikaciji ujetih ali gojenih vrst upoštevati znanstveno utemeljene ocene v zvezi z zdravjem ekosistemov, biološko varnostjo in biološko zaščito ter celovite ekonomske in družbene študije. Poleg tega diverzifikacija proizvodov in sistemov ne sme povzročiti večje srednje- in dolgoročne ranljivosti sektorja, da bi se kratkoročno dosegle koristi. Netrajnostne prakse, kot je ribolov prek meja trajnosti ali na novi lokaciji brez zagotovil trajnosti ali brez trajnostnega orodja, so primeri neprimernega odzivanja na izzive, ki jih prinašajo podnebne in druge spremembe, z dolgoročnimi škodljivimi posledicami za staleže in morske ekosisteme.

Diverzifikacija proizvodov iz akvakulture in ribištva pomeni tudi diverzifikacijo trgov, ki bi se morali prilagoditi izzivom in priložnostim, ki jih prinašajo podnebne spremembe. V zvezi s tem ukrepi vključujejo ukrepe za povečanje dojemanja ribiških proizvodov s trajnostno blagovno znamko s strani potrošnikov in spremembo vedenja potrošnikov. Spodbujati bi bilo treba povpraševanje potrošnikov po alternativnih vrstah in prodajo ulova nastajajočih vrst, kot izhaja tudi iz študij primerov, ki so bile pripravljene v okviru programa ClimeFish, financiranega iz programa Obzorje 2020 (npr. ribolov v Jadranskem morju, ribolov zahodno od Škotske).

Prehod z ribištva na trajnostno akvakulturo, prehod z morske proizvodnje na proizvodnjo v celinskih vodah ter razvoj dopolnilnih gospodarskih dejavnosti v ribištvu in akvakulturi (npr. pobude, povezane s turizmom, pri katerih se uporabljajo ribiška plovila) so drugi primeri diverzifikacije zunaj sektorja, ki zmanjšujejo pritisk na ribje staleže in ustvarjajo prehod na nove poslovne priložnosti, ki temeljijo na manj ranljivih virih. V zvezi s tem rezultati projekta Muses, financiranega v okviru programa Obzorje 2020, katerega cilj je bil raziskati možnosti za večnamensko uporabo v evropskih morjih, navajajo več primerov za diverzifikacijo ribištva v smeri dejavnosti, povezanih z ekološkim turizmom, prispevanje k zmanjšanju ribolovnega pritiska, spodbujanje trajnostnih ribolovnih praks in zagotavljanje dopolnilnih virov dohodka za ribiče.