Diverzifikacija ribištva in akvakulture

Diverzifikacija ribištva in akvakulture pomeni znatno spremembo proizvodne dejavnosti, ki se odziva na spremembe v razpoložljivosti staležev rib (za ribištvo) in/ali spremembe v okoljskem stanju morskega sistema zaradi podnebnih in drugih izzivov. Strategije diverzifikacije vključujejo premik k alternativnim vrstam ali – v primeru akvakulture – novim genskim sevom ter k praksam upravljanja, ki so primernejše za spremenjene pogoje. Postopek prilagajanja lahko vključuje tudi (začasne ali stalne) pobude za diverzifikacijo podjetij zunaj sektorja. To vključuje razvoj novih z ribolovom povezanih dejavnosti (npr. ekoturizem z ribiškimi plovili), ki gospodarskim subjektom zagotavljajo dopolnilne vire dohodka, in pobud za podporo varstvu okolja (npr. soupravljanje zaščitenih morskih območij). Druge možnosti vključujejo prehod z ribištva na akvakulturo ali prehod z morske akvakulture na akvakulturo v celinskih vodah. Diverzifikacija je proces, ki ga izvajajo posamezni lokalni proizvajalci ali bolje mreže in združenja proizvajalcev, ki imajo večjo podjetniško sposobnost ter koristi od medsektorskega sodelovanja z drugimi povezanimi podjetji (npr. trgom, turizmom) in podpore javnih organov.

Za ribištvo ukrepi vključujejo prilagoditev orodij (nova trajnostna orodja ali prožna orodja, ki lahko lovijo različne vrste in so bolje prilagojena spremenjenim razmeram v različnih okoljih) in prilagoditev plovil, ki lahko lovijo ribolovne vire na različnih lokacijah, s čimer se povečuje mobilnost ribičev, saj se porazdelitev ribjih staležev spreminja glede na spreminjajoče se razmere v oceanih.

Kar zadeva akvakulturo, lahko spremembe kultiviranih vrst in/ali različnih genskih sevov prispevajo k zmanjšanju ranljivosti sektorja za podnebne spremembe s prehodom na organizme, ki so odpornejši na podnebne spremembe in bolje rastejo pod spremenjenimi pogoji. Na primer, vdori soli in nevihte bodo spodbujali gojenje vrst somornice in evrihalina, visoke temperature vode in motnost pa bi lahko spodbujali vrste, ki prenašajo nizke ravni raztopljenega kisika. Vse bolj se spodbujajo druge spremembe ribogojnih praks za izboljšanje okoljske učinkovitosti, produktivnosti in donosnosti ribogojne proizvodnje, kar pozitivno vpliva na blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, tudi kadar podnebne spremembe niso izrecno vključene med glavne dejavnike. Primeri vključujejo recirkulacijo sistemov akvakulture, integrirano večtrofično akvakulturo in akvakulturo na morju, ki zagotavljajo dodatne priložnosti za uporabo novih vrst ali sevov v akvakulturi. Določanje območij in lokacije akvakulture na podlagi tveganja, vključno s tveganji zaradi spremenljivosti podnebja in podnebnih sprememb, lahko podpira diverzifikacijo, kadar se preučujejo nova območja za proizvodnjo, s čimer se preprečijo gospodarske izgube zaradi odločitev, ki ne upoštevajo ustrezno vseh pomislekov in tveganj. Diverzifikacija akvakulture je bila predmet tehnične delavnice FAO, ki je potekala junija 2016 v Rimu in na kateri je bila poudarjena njena vloga pri zagotavljanju odpornosti na spreminjajoče se podnebje in druge zunanje dejavnike ter dodajanju gospodarskega, socialnega in ekološkega zavarovanja sistemom akvakulture.

Zelo pomembno je, da ukrepi diverzifikacije ne povečajo ribolovnega napora in so skladni s cilji skupne ribiške politike, ki si prizadeva za trajnostno ribištvo ter ohranjanje staležev rib in morskih virov. V vsakem primeru bi bilo treba pri diverzifikaciji ujetih ali gojenih vrst upoštevati znanstveno utemeljene ocene v zvezi z zdravjem ekosistemov, biološko varnostjo in biološko zaščito ter celovite ekonomske in socialne študije. Poleg tega diverzifikacija proizvodov in sistemov ne sme povzročiti večje ranljivosti sektorja v srednje- in dolgoročnem obdobju, da bi kratkoročno dosegli koristi. Netrajnostne prakse, kot je ribolov zunaj omejitev trajnostnosti ali na novi lokaciji brez zagotovil o trajnostnosti ali brez trajnostnega orodja, so primeri neprimernih odzivov na izzive, ki jih prinašajo podnebne in druge spremembe, z dolgoročnimi škodljivimi posledicami za staleže in morske ekosisteme.

Diverzifikacija proizvodov iz akvakulture in ribištva pomeni tudi diverzifikacijo trgov, ki bi se morali prilagoditi izzivom in priložnostim, ki jih prinašajo podnebne spremembe. V zvezi s tem ukrepi vključujejo ukrepe, katerih cilj je povečati dojemanje ribiških proizvodov s trajnostno blagovno znamko s strani potrošnikov in spremeniti njihovo vedenje. Spodbujati bi bilo treba povpraševanje potrošnikov po alternativnih vrstah in prodajo ulova nastajajočih vrst, kot izhaja tudi iz študij primerov, razvitih v okviru programa ClimeFish, ki se financira iz programa Obzorje 2020 (npr. ribištvo v Jadranskem morju, ribištvo zahodno od Škotske).

Vse dejavnosti diverzifikacije, vključene v to možnost, bi morale prispevati k zmanjšanju pritiska na prekomerno izkoriščene staleže rib in podpirati prehod na nove poslovne priložnosti, ki temeljijo na manj ranljivih virih. V zvezi s tem rezultati projekta Muses, financiranega v okviru programa Obzorje 2020, katerega cilj je bil raziskati priložnosti za večnamensko uporabo v evropskih morjih, kažejo več primerov diverzifikacije ribištva v smeri dejavnosti, povezanih z ekološkim turizmom, kar prispeva k zmanjšanju ribolovnega pritiska, spodbujanju trajnostnih ribolovnih praks in zagotavljanju dopolnilnih virov dohodka za ribiče.

Ribiči in ribogojci, zlasti združeni v zadružna združenja, so glavni akterji diverzifikacije, ki imajo lahko koristi tudi od drugih komercialnih dejavnosti (predelovalna industrija, organizacije za trženje) in združenj potrošnikov za doseganje medsebojno dogovorjenih ciljev. Javni organi, kot so nosilci odločanja in regulativni organi, ki lokalno izvajajo evropske in nacionalne politike ter izdajajo dovoljenja za nove dejavnosti, imajo lahko pomembno vlogo, saj omogočajo in omogočajo prožnejši proces diverzifikacije.

Za sprejetje orodij in plovil, prilagojenih za ulov različnih vrst in/ali v različnih habitatih, bodo morda potrebna večja plovila za daljša potovanja in znatne naložbe v razvoj orodja. Daljša potovanja in daljši čas, preživet na morju, pomenijo tudi višje stroške za gorivo in plače posadke ter večjo izpostavljenost tveganjem. V zvezi s tem bi bilo treba vsako novo prakso razviti ob upoštevanju trajnostnih načel, določenih v skupni ribiški politiki, in ne bi smela povzročiti prekomernega izkoriščanja staležev rib.

Dostop do kapitala in stroški novih plovil so ključnega pomena, zlasti za manjša podjetja, pri visoko specializiranih plovilih, kot so plovila z vlečnimi mrežami z gredjo, pa menjava orodja sploh ni mogoča. Poleg tega lahko spremembe ribolovnih območij privedejo plovila v vode drugih držav, zaradi česar so za dodelitev kvot potrebni sporazumi o ribolovu in čezmejno upravljanje.

Za ribogojstvo so stroški razvoja tehnik za gojenje novih vrst in čas, potreben za dajanje teh vrst na trg, znatne omejitve, pa tudi zakonodajne in upravljavske omejitve, ki ovirajo spremembe in prožnost.

Na splošno lahko razvoj raziskav in tehnološke inovacije, ki jih spodbujajo tudi javne naložbe, pripomorejo k iskanju alternativnih vrst, sevov, prilagojenih podnebju, in novih sistemov kmetovanja ali spravila pridelka, ki zmanjšujejo dovzetnost za podnebne spremembe. Za diverzifikacijo ribogojstva, zlasti v nove proizvodne tehnologije in nova geografska območja, so ključni dejavniki uspeha ustrezni zakonodajni predpisi in morebitne spodbude, ki spodbujajo tehnološki razvoj in poslovne spremembe.

Informacijske kampanje in izobraževalne dejavnosti lahko pomagajo pri spreminjanju vedenja potrošnikov in odpiranju trgov novim vrstam. Pobude za usposabljanje ribičev in ribogojcev lahko prav tako spodbujajo proces diverzifikacije in nove poslovne priložnosti, vključno s tistimi, ki so povezane s turizmom.

Informacije o stroških na splošno manjkajo v obstoječih primerih prilagajanja, tudi glede na to, da je malo dokazov o pobudah za diverzifikacijo, ki se trenutno uporabljajo kot odziv na podnebne spremembe. Pričakuje se, da bodo stroški zelo spremenljivi glede na različne možnosti diverzifikacije, vključene v to možnost prilagajanja. O stroških naložb za spremembo proizvodov in sistemov se poroča kot o glavnih ovirah pri prilagajanju, zlasti za mala podjetja.

Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (ESPRA) v okviru skupne ribiške politike EU podpira evropski ribiški sektor in sektor akvakulture v smeri bolj trajnostnih ribolovnih praks ter obalne skupnosti pri diverzifikaciji njihovih gospodarstev. Čeprav ESPRA ni posebej povezan s podnebnimi spremembami, podpira (v skladu s prednostno nalogo 3 uredbe o ESPRA) strategije lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost in je usmerjen v diverzifikacijo lokalnih skupnosti (člen 30). V skladu z delovnim dokumentom služb Komisije o načelih in priporočilih za vključitev vidikov prilagajanja podnebnim spremembam v operativne programe ESPR (SWD(2013) 299 final) lahko to zmanjša pritisk na staleže rib in ustvari podjetja, odporna na sedanje in napovedane spremembe podnebnih razmer.

Pogosto manjkajo informacije o časovnih okvirih, povezanih s strategijami prilagajanja in ocenami uspešnosti v sektorjih ribištva in akvakulture. Za oceno časa prilagajanja je potrebnih več raziskav. Čas je odvisen tudi od različnih tipologij ukrepov in se razlikuje od načrtovanih prilagoditvenih ukrepov (ki vključujejo upravljanje, zakonodajne spremembe in spremembe politike) in reaktivnega prilagajanja, vključno z avtonomno nadgradnjo ribolovnih sistemov in sistemov akvakulture v odziv na spremenljivost podnebja.