Omejitve porabe vode in racionalizacija porabe vode

Za lažje sprejetje in izvajanje ukrepov za omejevanje in omejevanje porabe vode je potrebno sodelovanje različnih akterjev. Najpomembnejši prizadeti sektorji so oskrba z vodo v gospodinjstvih, kmetijstvo, industrija in turizem, pri čemer so deležniki posamezniki, organizacije, institucije, nosilci odločanja ali oblikovalci politik, ki določijo ali vplivajo na te ukrepe. Poleg možnosti neposrednega nadzora in izvrševanja s strani javnih organov je sodelovanje deležnikov ključnega pomena za široko in ustrezno izvajanje ter natančno prilagajanje takih ukrepov, da se doseže največja možna učinkovitost. 

Ukrepiza omejevanje in omejevanje porabe vode se pogosto izvajajo kot del načrtov ali strategij za obvladovanje suše. Pomembno je spodbujati dejavno sodelovanje vseh ustreznih deležnikov pri pripravi teh načrtov, da se pridobijo različna mnenja deležnikov in ublažijo spori med zainteresiranimi stranmi pred postopkom odločanja. Namenski opis zakonitih zainteresiranih strani, vključno z njihovimi interesi, vrednotami in pristopi k tveganju, je predpogoj za razvoj takih načrtov in strategij ter za zagotavljanje razumevanja njihove povezave z institucionalno politiko na področju suše. Lokalni deležniki najbolje poznajo različne sektorje rabe vode in sestavne dele hidrološkega cikla ter lahko zagotovijo, da so cilji skladni in se izvajajo tam, kjer so socialno-ekonomski stroški najnižji. Dejavna udeležba prispeva k doseganju optimalnega trajnostnega ravnovesja ob upoštevanju socialnih, gospodarskih in okoljskih vidikov ter omogoča dolgoročno nadaljevanje odločanja s soglasjem. 

Primer možnega vira konfliktov je porazdelitev vodnih virov med sektorjem pitne vode in kmetijskim sektorjem v sušnih razmerah. Običajno ima prednost sektor pitne vode, ki zadovoljuje 100 % potreb, medtem ko so količine, dodeljene namakanju v kmetijstvu, odvisne od preostale razpoložljivosti vode in redko ustrezajo potrebam. Da bi povečali sprejemljivost prednostnega razvrščanja rabe vode med sušami, kot je določeno v načrtih in strategijah za obvladovanje suše, je pomembno združiti deležnike iz sektorja pitne vode in kmetijskega sektorja ter omogočiti razprave o tem, kako določiti prednostne naloge in uravnotežiti različne interese. 

Omejitve in omejevanjeporabe vode so zelo učinkoviti ukrepi za zmanjšanje povpraševanja po vodi med pomanjkanjem vode in izrednimi sušnimi razmerami. Izvajajo se lahko zelo hitro in imajo hiter učinek na zmanjšanje povpraševanja po vodi. V nekaterih primerih so celo dolgoročno učinkoviti, ko omejitve zaradi učnih učinkov niso več uvedene. Vendar se oba ukrepa ne bi smela izvajati namerno, da bi se dolgoročno ublažile težave s pomanjkanjem vode. Pomemben dejavnik uspeha na splošno je zavestno vključevanje deležnikov in širše javnosti ter zakonska pristojnost za sprejemanje omejitev v zvezi z vodo za družbo. 

Omejevalni dejavnik je, da so ukrepi učinkoviti le, če se preverja skladnost, kar lahko povzroči visoke stroške spremljanja. Poleg tega je oblikovanje potrebnih načrtov, postopkov in zakonov za obvladovanje suše zelo dolgotrajen proces, povezan z upravnimi stroški. 

Obvezne omejitve porabe vode lahko v kratkem času prinesejo znatne prihranke vode, ki so primerljivi le z znatnim zvišanjem cen. Omejitve imajo običajno prednost pred ekonomskimi instrumenti v začasnih razmerah s kritično omejeno oskrbo z vodo. Vendar so taki ukrepi povezani z zmanjšanjem socialno-ekonomske blaginje in znatnim zmanjšanjem tokov javnofinančnih prihodkov, ki bi lahko bili potrebni za izvajanje ukrepov za učinkovitost sistema. Omejitve v zvezi z vodo povzročajo nevšečnosti, stroške alokacijske učinkovitosti in znatne stroške izvrševanja. 

Drugi ukrepi, kot so podrobni načrti za obvladovanje suše in uvedba zanesljivega sistema zgodnjega opozarjanja na sušo, ki omogoča previdnejšo uporabo preostalih vodnih virov, so pomembni z gospodarskega vidika, saj lahko pomagajo zmanjšati tveganje uvedbe strogih omejitev porabe vode ali ukrepov za omejevanje porabe. 

Okvirnadirektiva o vodah lahko pristojne uprave usmeri k varčevanju z vodo na splošno. Člen 9 (oblikovanje cen vode) okvirne direktive o vodah se lahko izvaja v kombinaciji zomejitvami vode. Načrti za obvladovanje suš, ki so lahko tudi predmetprograma ukrepov okvirne direktive o vodah, običajno vključujejo omejitve in metode za omejevanje porabe v primeru sušnih dogodkov. Praksa omejevanja porabe vode v času pomanjkanja vode ali suše je vključena v politike dodeljevanja vode številnih držav članic in vnekaterih državah članicah so omejitve določene glede na hierarhijo uporabnikov vode. Pravila za odvzem vode so včasih strožja na območjih s kroničnim pomanjkanjem vode. Leta 2020je bila objavljena novauredbaEU o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode za namakanje vkmetijstvu (Uredba (EU) 2020/741). Ponovna uporaba vode je pomemben vir v času pomanjkanja vode. 

Ukrepeomejevanja in omejevanja porabe vode je mogoče v primeru pomanjkanja vode in suše izvesti zelo hitro (v nekaj dneh do tednih). Jasni postopki, na primer opredeljeni v načrtu za obvladovanje suše, lahko pospešijo izvajanje teh ukrepov. Vendar je lahko dogovor o takih postopkih boljdolgotrajen proces, saj bi moral vključevati vse zadevne zainteresirane strani, in lahko imanasprotujoče si interese, na primer glede prednostnega razvrščanja oskrbe z vodo v različnih sektorjih. 

Življenjska doba ukrepov za odvodnjavanjein omejevanje porabe vode je običajnodaljša odenega leta, saj se uporabljajo kot nujni ukrepi v primerih pomanjkanja vode in suše. Učinkovitost teh ukrepovbi bilo treba stalnoocenjevati in postopke za izvajanje teh ukrepov ustrezno prilagoditi. V primeru trajnega pomanjkanja vodebi bilo treba dati prednost drugim ukrepom, ki se izvajajo in ohranjajo dolgoročno.