Omejitve vode in racionalizacija vode

V suhih regijah ali regijah, ki se soočajo s pomanjkanjem vode zaradi ponavljajočih se suš, se omejitve vode in racionalizacija vode običajno uporabljajo mehki ukrepi. Omejitve vode omejujejo nekatere uporabe vode, na primer namakanje trate, pranje avtomobilov, polnjenje bazenov ali hosing po pločnikih. Omejitve lahko omejijo razpoložljivost vode v smislu količine in/ali časa, ko jo je mogoče uporabiti. Racioniranje vode vključuje začasno prekinitev oskrbe z vodo ali zmanjšanje tlaka pod raven, ki je potrebna za ustrezno oskrbo v normalnih pogojih, kar vpliva na vse uporabnike vode. Razvrščanje zagotavlja, da se kritično omejene zaloge vode porazdelijo tako, da se zagotovi zadostna količina vode za ohranjanje javnega zdravja in varnosti.

Omejitve vode in v manjši meri racionalizacija vode se pogosto uporabljajo v primerih začasnega pomanjkanja vode, npr. med sušami. Lokalnim ali celo regionalnim in nacionalnim upravam omogočajo obvladovanje vodnih kriz z zmanjšanjem porabe. Čeprav ti začasni nizkocenovni ukrepi niso dopolnjeni z nobeno spremembo vedenja v smeri bolj zavestne rabe vode s strani ljudi, se pričakuje, da se bosta povpraševanje po vodi in njena uporaba ponovno povečala in se po odpravi omejitev vrnila na prejšnje ravni. 

Za lažje izvajanje omejitev in racionalizacije porabe vode kot nujnih ukrepov v dolgotrajnih sušnih razmerah so sistemi prednostnega razvrščanja za različne rabe vode koristno orodje. Te sheme je mogoče razviti v okviru načrtov za obvladovanje suše in različne rabe vode razvrstiti glede na njihovo lokalno prednostno nalogo. Za opredelitev sheme prednostnega razvrščanja se lahko uporabijo različni kazalniki za razumevanje vplivov dolgotrajnih suš na okoljsko in socialno-ekonomsko uporabo, kot so: 

• vplivi na oskrbo s pitno vodo; 
• Kazalniki vpliva na okolje: npr. smrtnost vrst rib, vplivi na rečne bregove in biotsko raznovrstnost (flora), izguba biotske raznovrstnosti na kopenskih območjih glede na vodni sistem, vplivi na mokrišča, povečano tveganje gozdnih požarov, ekološko stanje itd.; 
• Kazalniki učinka za socialno-ekonomsko uporabo (npr. industrijska uporaba, proizvodnja električne energije, kmetijstvo, turizem, vodne pravice, promet itd.).

Oskrba s pitno vodo je prednostna naloga v večini evropskih držav, sistemi prednostnega razvrščanja pa bi morali vedno zagotoviti zadostno količino, ki jo je treba zagotoviti prebivalstvu. 

Suše vsako leto prizadenejo precejšen del evropskega prebivalstva in pričakuje se, da se bodo zaradi vplivov podnebnih sprememb povečale pogostost in resnost. Pričakuje se, da bo najbolj prizadeta južna Evropa. Omejitev in racionalizacija vode lahko zagotovita začasen in nujen odziv na sušo in pomanjkanje vode. Zaradi pričakovanih učinkov podnebnih sprememb in v primeru trajnega ali ponavljajočega se pomanjkanja vode bi bilo treba dati prednost drugim ukrepom in jih dolgoročno ohraniti, na primer ukrepom za varčevanje z vodo za zmanjšanje povpraševanja po vodi in inovativnim strategijam za povečanje oskrbe z vodo s ponovno uporabo vode, kot so zbiranje deževnice, recikliranje sive vode in razsoljevanje. 

Za lažje sprejetje in izvajanje ukrepov za omejevanje in omejevanje porabe vode je potrebno sodelovanje različnih akterjev. Najpomembnejši prizadeti sektorji so oskrba z vodo v gospodinjstvih, kmetijstvo, industrija in turizem, pri čemer so deležniki posamezniki, organizacije, institucije, odločevalci ali oblikovalci politik, ki te ukrepe določajo ali nanje vplivajo. Poleg možnosti neposrednega nadzora in izvrševanja s strani javnih organov je vključevanje deležnikov ključno za široko in pravilno izvajanje ter natančno prilagoditev takih ukrepov, da se doseže največja možna učinkovitost. 

Ukrepi za omejevanje in omejevanje porabe vode se pogosto izvajajo kot del načrtov ali strategij za obvladovanje suše. Pomembno je spodbujati dejavno sodelovanje vseh ustreznih deležnikov pri pripravi teh načrtov, da bi pridobili različna mnenja deležnikov in ublažili spore med zainteresiranimi stranmi pred postopkom odločanja. Namenski opis zakonitih deležnikov, vključno z njihovimi interesi, vrednotami in pristopi k tveganju, je predpogoj za razvoj takih načrtov in strategij ter za zagotavljanje razumevanja njihove povezave z institucionalno politiko na področju suše. Lokalni deležniki najbolje poznajo različne sektorje rabe vode in sestavne dele hidrološkega cikla ter lahko zagotovijo, da so cilji skladni in se izvajajo tam, kjer so socialno-ekonomski stroški najnižji. Aktivno sodelovanje prispeva k doseganju optimalnega trajnostnega ravnovesja ob upoštevanju socialnih, gospodarskih in okoljskih vidikov ter omogoča dolgoročno nadaljevanje odločanja s soglasjem. 

Primer morebitnega vira konfliktov je porazdelitev vodnih virov med sektorjem pitne vode in kmetijskim sektorjem v sušnih razmerah. Prednost ima običajno sektor pitne vode, ki izpolnjuje 100 % potreb, medtem ko so količine, dodeljene za namakanje v kmetijstvu, odvisne od preostale razpoložljivosti vode in redko ustrezajo potrebam. Da bi povečali sprejemanje prednostnega razvrščanja rabe vode med sušami, kot je določeno v načrtih in strategijah za obvladovanje suše, je pomembno, da se deležniki iz sektorja pitne vode in kmetijskega sektorja povežejo ter omogočijo razprave o tem, kako določiti prednostne naloge in uravnotežiti različne interese. 

Omejitve in omejevanje porabe vode so zelo učinkoviti ukrepi za zmanjšanje povpraševanja po vodi v času pomanjkanja vode in izrednih sušnih razmer. Izvajajo se lahko zelo hitro in hitro vplivajo na zmanjšanje povpraševanja po vodi. V nekaterih primerih so celo dolgoročno učinkoviti, ko omejitve zaradi učnih učinkov niso več uvedene. Vendar se oba ukrepa ne bi smela izvajati namerno, da bi se dolgoročno ublažile težave s pomanjkanjem vode. Pomemben dejavnik uspeha na splošno je zavestno vključevanje zainteresiranih strani in splošne javnosti ter pravna moč za uvedbo vodnih omejitev za družbo. 

Omejevalni dejavnik je, da so ukrepi učinkoviti le, če se nadzoruje skladnost, kar lahko povzroči visoke stroške spremljanja. Poleg tega je priprava potrebnih načrtov, postopkov in zakonov za obvladovanje suše zelo dolgotrajen proces, povezan z upravnimi stroški. 

Obvezne omejitve vode lahko v kratkem času zagotovijo znatne prihranke vode, kar je primerljivo le z znatnimi zvišanji cen. Omejitve imajo običajno prednost pred ekonomskimi instrumenti v začasnih razmerah s kritično omejenimi zalogami vode. Vendar so taki ukrepi povezani z zmanjšanjem socialno-ekonomske blaginje in znatnim zmanjšanjem tokov javnofinančnih prihodkov, ki bi lahko bili potrebni za izvajanje ukrepov za učinkovitost sistema. Omejitve v zvezi z vodo povzročajo nevšečnosti, stroške alokacijske učinkovitosti in znatne stroške izvrševanja. 

Drugi ukrepi, kot so podrobni načrti za obvladovanje suše in uvedba zanesljivega sistema zgodnjega opozarjanja na sušo, ki omogoča previdnejšo uporabo preostalih vodnih virov, so pomembni z gospodarskega vidika, saj lahko pomagajo zmanjšati tveganje uvedbe strogih omejitev ali ukrepov omejevanja porabe vode. 

Okvirna direktiva o vodah lahko pristojne uprave usmeri k varčevanju z vodo na splošno. Člen 9 (oblikovanje cen vode) okvirne direktive o vodah se lahko izvaja v kombinaciji z omejitvami v zvezi z vodo. Načrti za obvladovanje suše, ki so lahko tudi predmet programa ukrepov iz okvirne direktive o vodah, običajno vključujejo omejitve in metode za omejevanje v primeru suš. Praksa omejevanja porabe vode v času pomanjkanja vode ali suše je vključena v politike dodeljevanja vode v številnih državah članicah, v nekaterih državah članicah pa so omejitve določene v skladu s hierarhijo uporabnikov vode. Pravila o odvzemu so včasih strožja na območjih s kroničnim pomanjkanjem vode. Leta 2020 je bila objavljena nova uredba EU o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode za namakanje v kmetijstvu (Uredba (EU) 2020/741). Ponovna uporaba vode je pomemben vir v času pomanjkanja vode. 

Ukrepi za omejevanje in omejevanje porabe vode se lahko v času pomanjkanja vode in suše (v nekaj dneh ali tednih) izvajajo zelo hitro. Jasni postopki, na primer opredeljeni v načrtu za obvladovanje suše, lahko pospešijo izvajanje teh ukrepov. Vendar je lahko dogovor o takih postopkih dolgotrajnejši, saj bi moral vključevati vse ustrezne deležnike, poleg tega pa bi lahko imel nasprotujoče si interese, na primer glede prednostnega razvrščanja oskrbe z vodo za različne sektorje. 

Življenjska doba počivalnikov in ukrepov za omejevanje porabe vode je običajno 1 leto, saj se uporabljajo kot nujni ukrepi v času pomanjkanja vode in suše. Učinkovitost teh ukrepov bi bilo treba stalno ocenjevati in ustrezno prilagajati postopke za izvajanje teh ukrepov. V primeru trajnega pomanjkanja vode bi bilo treba dati prednost drugim ukrepom, ki se izvajajo in ohranjajo dolgoročno.