Prilagajanje v Karpatih

Ukrepi za prilagajanje

Ukrepi prilagajanja so namenjeni prilagajanju naravnih ali človeških sistemov dejanskim ali pričakovanim podnebnim dražljajem ali njihovim učinkom. Običajno obravnavajo specifičen vpliv na podnebje in/ali sektor prilagajanja podnebnim spremembam. Načrtovanje prilagoditvenih ukrepov poteka na Karpatih, ki so še posebej občutljivi na vplive podnebnih sprememb.

„Nepopolnaprihodnost: Podnebne spremembe in prilagajanje v Karpatih“so povzeti ključni prilagoditveni ukrepi v ranljivih sektorjih regije: vodni viri, gozdovi, mokrišča, travišča, kmetijstvo in turizem. Konferenca pogodbenic (COP) s sprejetjem strateške agende za prilagajanje podnebnim spremembam v karpatski regiji poziva pogodbenice, lokalne in regionalne organe ter druge deležnike, vključene v upravljanje in razvoj karpatske regije, naj oblikujejo politike in strategije za prilagajanje vplivom podnebnih sprememb in ublažitev njihovih škodljivih učinkov. Cilj agende je pomagati državam članicam karpatske konvencije, lokalnim in regionalnim organom ter drugim deležnikom, vključenim v upravljanje karpatske regije, pri oblikovanju odzivov na podnebne spremembe kot načina za zagotovitev trajnostnega razvoja v regiji. Agenda je bila obravnavana na srečanjih in delavnicah s predstavniki držav in opazovalci Karpatske konvencije ter drugimi zainteresiranimi stranmi. Potrjen je bil na četrtem zasedanju konference pogodbenic Karpatske konvencije (COP4), ki je potekalo od 23. do 26. septembra 2014. Strateška agenda vključuje priporočila za razvoj politik, institucionalne spremembe in ukrepe za prilagajanje, ki temeljijo na ekosistemih. Na podlagi tega sklepa, da bi lahko povezovanje različnih politik ohranjanja narave, upravljanja povodij in trajnostnega kmetovanja znatno okrepilo karpatsko regijo in njeno odpornost na podnebne spremembe. Dodana vrednost okrepljenega nadnacionalnega sodelovanja in skupnih dejavnosti je zlasti pomembna pri načrtovanju prilagajanja podnebnim spremembam, saj se bodo številni predvideni vplivi podnebnih sprememb, kot so sezonske spremembe temperature in padavin, pojavili na obsežnih geografskih območjih, kar bo vplivalo na več držav hkrati.

Vključevanje prilagajanja v druge sektorje politike

Prilagoditveni ukrepi za vodne vire

Eden najučinkovitejših prilagoditvenih ukrepov proti skupni nevarnosti suše in poplav v Karpatih je lokalno shranjevanje vode. Zmogljivost shranjevanja se lahko poveča z blokiranjem (starih) kanalizacijskih kanalov, ki so bili izkopani v preteklosti, vendar pogosto ne služijo več svojemu namenu. Odprava cestnih omrežij lahko prav tako spodbudi skladiščenje, zlasti v vzhodnih Karpatih. Vendar je za odpravo cest potrebna prilagoditev rabe zemljišč. Dejavnosti, ki zahtevajo pogoste prevoze (npr. pridelava sena), je treba nadomestiti z uporabami brez prevoza, kot sta paša ali ohranjanje narave. (Ponovno) ustvarjanje mokrišč in ribnikov povečuje zmogljivost skladiščenja in omogoča zbiranje deževnice. Pomagajo tudi strukturni ukrepi, kot so gradnja jezov, rezervoarjev za vodo in podzemnih rezervoarjev. Vendar je treba gradnjo jezov skrbno načrtovati, da se ne poškodujejo rečni ekosistemi.Podpovršinsko shranjevanje vode je mogoče izboljšati z zaščito in obnovo naravnih travišč, tako da se lahko več deževnice infiltrira v globlje plasti tal. Ta ukrep rabe zemljišč se priporoča zlasti za kraške sisteme v karpatski regiji, kjer so travišča glavni vir oskrbe z vodo za podpovršinske vodne vire.

Prilagoditveni ukrepi za gozdove in gozdarstvo

Karpatske države imajo omejene zmogljivosti za sprejemanje ukrepov za pomoč gozdovom in gozdarstvu pri prilagajanju na podnebne spremembe. Nobena od njih še ni neposredno obravnavala podnebnih sprememb v svoji gozdarski zakonodaji (čeprav je to vprašanje običajno vključeno v nacionalne strategije). Sposobnost prilagajanja je bistveno manjša v romunskem in srbskem delu karpatske regije v primerjavi z zahodnimi Karpati. Prilagoditev bi morala biti usmerjena v praktično gospodarjenje z gozdovi in zakonodajo ter zagotavljati, da se pri načrtovanju in gospodarjenju z gozdovi upošteva ocena tveganja. To postaja vse pomembnejše in spremeniti je treba tradicionalno upravljanje, usmerjeno v proizvodnjo lesa, v prilagodljivo upravljanje, ki se odziva na tveganja. Prilagodljivo gospodarjenje z gozdovi uporablja koncepte, kot sta gozdarstvo s stalno pokritostjo in sonaravno gozdarstvo, da bi se povečala sposobnost prilagajanja gozdov in zmanjšala pričakovana tveganja. Povečuje delež vrst, ki so odporne na sušo, predvsem hrastov, in zmanjšuje delež ranljivih iglavcev in bukev, ki potrebujejo vodo, na nižjih nadmorskih višinah. Spodbujati je treba spremembe v sestavi drevesnih vrst, ki podpirajo odpornost gozdov na sušo. Hkrati je treba znatno zmanjšati delež ranljivih smrekovih gozdov na Norveškem. Obstoječi gozdni sestoji lahko postanejo odpornejši s povečanjem števila vrst v sestoju, s čimer se poveča biotska raznovrstnost, in z uporabo avtohtonih vrst.Druga pomembna smer ukrepanja je utrditev in uskladitev sistemov za spremljanje gozdov, da se zagotovijo informacije v podporo prilagodljivemu gospodarjenju z gozdovi. To vključuje spremljanje invazivnih škodljivcev in bolezni, ki se pojavljajo prek nacionalnih meja. Ker bo povečana suša povečala tveganje gozdnih požarov, je preprečevanje gozdnih požarov pomemben prilagoditveni ukrep. Na ravni krajine je treba ustvariti zavest o nepogrešljivi vlogi gozdov pri celostnem upravljanju porečij, zlasti za biotsko raznovrstnost, uravnavanje voda in obvladovanje erozije. Potrebne so politike na ravni krajine, da se prepreči razdrobljenost gozdov in ohrani povezljivost večjih gozdnih območij za podporo naravni migraciji vrst in genskim tokovom.

Prilagoditveni ukrepi za mokrišča

Strategije prilagajanja mokrišč so tesno povezane z ukrepi za povečanje odpornosti hidroloških sistemov. To vključuje uporabo mokrišč na višjih nadmorskih višinah za zadrževanje vode in preprečevanje največjih izpustov, razširitev poplavnih ravnic, da lahko shranjujejo in odvajajo več vode, ter (ponovno) ustvarjanje mokrišč za obnavljanje podtalnice. Varstvo mokrišč je treba vključiti v prakse za obvladovanje poplav in podporne programe, namenjene obnovi mokrišč in šotišč, sanaciji poplavnih območij ter ustvarjanju novih mokrišč in jezer. Na mestih, kjer je obnova mokrišč težavna, je zelo priporočljivo zmanjšati zunanje nepodnebne pritiske, kot sta sprememba rabe zemljišč in onesnaževanje. Izboljšanje povezljivosti med mokrišči in vodnimi telesi lahko vrstam pomaga pri selitvi ter ohranjanju heterogenosti habitatov in biotske raznovrstnosti, kar lahko zagotovi gensko raznovrstnost za uspešno prilagajanje. Ker je informacij o mokriščih malo, je prednostni ukrep tudi spremljanje stanja voda in vodnih ekosistemov.

Prilagoditveni ukrepi za travišča

Namenjena je široka paleta upravljanih zelnatih habitatnih tipov, za vse pa je značilna kratka vegetacija trav in zelišč. Ekološka vrednost travišč je odvisna od kmetijstva z majhnimi vložki, kot sta pridelava sena in paša, zato prilagoditveni ukrepi temeljijo na podpori kmetom pri ohranjanju teh kmetijskih dejavnosti z majhnimi vložki. Podnebne spremembe povzročajo spremembe v razpoložljivosti vode, daljša ali krajša rastna doba pa povzroča spremembe v strukturi vegetacije in izgubo biotske raznovrstnosti. Na splošno je mogoče opredeliti naslednje prilagoditvene ukrepe: (Te ukrepe je treba obravnavati skupaj z ukrepi, predlaganimi za kmetijstvo)

• izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov in načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000;
• diverzificirati gospodarske priložnosti s proizvodnjo lokalnih, naravi prijaznih proizvodov;
• Prilagoditi upravljanje s pašo in košnjo ter se izogibati opuščanju, mulčenju in gnojenju.

Upravljanje travišč je mogoče prilagoditi na primer z zapoznelimi datumi košnje ali manjšo intenzivnostjo paše. Ker te spremembe vplivajo na dohodek kmetov, jih je treba nadomestiti s kmetijsko-okoljskimi ukrepi. To je mogoče doseči z določitvijo travniških habitatnih tipov kot zavarovanih območij v skladu z direktivo EU o habitatih ali s podporo kmetom prek kmetijsko-okoljskih programov. Prilagoditveni ukrepi, namenjeni preprečevanju izgube posebne krajine in biotske raznovrstnosti polnaravnih travišč v Karpatih, so neločljivo povezani s predlaganimi prilagoditvenimi ukrepi za kmetijstvo, saj je njihov obstoj odvisen od tradicionalnih kmetijskih praks. Določitev teh travišč kot zavarovanih območij je še en prilagoditveni ukrep, saj lahko pomaga zagotoviti upravljanje. Pomembni prilagoditveni ukrepi so tudi spremljanje razširjenosti vrst in boj proti invazivnim vrstam.

Prilagoditveni ukrepi za kmetijstvo

Za male kmete lahko morebitne prilagoditvene možnosti vključujejo spremembe datumov setve in sort poljščin, izboljšane sisteme upravljanja voda in namakanja, prilagojeno prehrano rastlin ter prakse varstva in obdelave tal. Da bi dosegli širši cilj trajnostnega kmetijstva in razvoja podeželja v spreminjajočem se podnebju, bi morale politike podpirati kmete, ki se želijo prilagoditi. Zaradi sedanjega gospodarskega tržnega modela so male tradicionalne kmetije, značilne za karpatsko regijo, v slabšem položaju. Kmetijske dejavnosti, kot je paša na visokogorskih traviščih, ekonomsko niso več izvedljive. Kmetje potrebujejo tehnično in finančno podporo, na primer s kmetijsko-okoljskimi ukrepi, da bi ohranili svoje dejavnosti in preprečili, da bi travišča postala gozdovi.Glede na razvoj dogodkov v karpatski regiji (vključno z opuščanjem zemljišč, prekomerno pašo, staranjem prebivalstva in omejenimi proračuni za vladne ukrepe) je treba spodbujati podeželje kot privlačen kraj za življenje, delo in poslovanje. Natančneje, naslednji ukrepi lahko kmetom in kmetijstvu pomagajo pri prilagajanju na vplive podnebnih sprememb; uvedba kmetijsko-okoljskih ukrepov (glej tudi za travinje); dodatni spodbujevalni ukrepi, izboljšanje znanj in spretnosti ter podjetništva, predelave in trženja na ravni kmetije ali lokalni ravni (za posebne lokalne proizvode) ter boljši dostop do trgov. Prilagoditveni ukrepi morajo biti usmerjeni v podnebne in nepodnebne dejavnike, saj imata oba pomembne medsebojno povezane učinke na travišča. Prilagoditveni ukrepi so lahko uspešni le, če krepijo socialno-ekonomsko odpornost skupnosti, ki živijo na podeželju, in si prizadevajo za gospodarsko uspešno podeželje.

Prilagoditveni ukrepi za turizem

Potencial za razvoj turističnega sektorja je v mnogih krajih premalo izkoriščen in ni dovolj odporen, da bi se spoprijel s spremembami ali izkoristil obstoječe priložnosti. Glede na prilagajanje podnebnim spremembam se priporoča, da razvoj turizma temelji na posebnih naravnih lepotah in kulturi Karpatov, hkrati pa se omeji razvoj množičnega turizma. To pomeni, da bi bilo treba razvoj turizma vključiti v širše načrtovanje, da bi še naprej diverzificirali letovišča in trge ter spodbujali trajnostni razvoj. Posebni ukrepi vključujejo promocijo celoletnih, odpornih destinacij z dobrimi nastanitvami (npr. wellness in konferenčni hoteli), podporo podnebju prijaznim projektom zimskega športa (npr. alternativna zasnova smučišč) ter razvoj ekoturizma, zdravstvenega turizma in aktivnega turizma (kot sta kolesarjenje in pohodništvo). Poleg tega so predlagani ukrepi za podporo razvoju turističnih informacijskih mrež v regiji, ki vključujejo nastanitve, dobavitelje in turistične organizacije. Ta omrežja bi zagotavljala najnovejše informacije in opozorila o razmerah, pomembnih za turizem (vreme, globina snega, nevarnosti, cestne in prometne razmere itd.).

	Evropska komisija	Evropska agencija za okolje