5.4 Usklajevanje na več ravneh in podporni okvir upravljanja

Podnebne spremembe vplivajo na vse ravni vladne, upravne in teritorialne organizacije, od ravni EU in nacionalne ravni do podnacionalne, regionalne in lokalne ravni/ravni mest. Zato morajo vse ravni v okviru svojih pristojnosti načrtovati in sprejemati vnaprejšnje ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam. Prilagajanje je torej tipična naloga upravljanja na več ravneh. Za usklajeno in učinkovito izvajanje prilagajanja na vseh ravneh upravljanja so potrebni ustrezni mehanizmi in ureditve za usklajevanje in sodelovanje na več ravneh. Nacionalna raven ima osrednjo vlogo pri usklajevanju svojih politik prilagajanja z ravnjo EU in nadnacionalno ravnjo ter pri podpiranju procesov prilagajanja na nižjih ravneh, ki zajemajo vse korake prilagoditvenega cikla. Vertikalno upravljanje za spodbujanje prilagajanja na nižjih ravneh vključuje zagotavljanje jasnega strateškega in pravnega okvira, mehanizmov financiranja in financiranja ter okvira za spodbujanje, omogočanje in opolnomočenje, vključno z zagotavljanjem informacij in drugih nedenarnih oblik podpore.

Podpora na višji ravni za prilagoditvene dejavnosti na nižjih ravneh postaja vse pomembnejša, bolj ko se proces nacionalne politike prilagajanja približuje fazi izvajanja. Podnebne spremembe namreč najbolj neposredno vplivajo na lokalno raven, velik del konkretnih prilagoditvenih ukrepov pa je treba sprejeti predvsem na regionalni in lokalni ravni. Hkrati so organi na nižji ravni pogosto močno omejeni zaradi omejenih virov in zmogljivosti (proračun, osebje, strokovno znanje, stiki z ustreznimi mrežami akterjev itd.), zato potrebujejo „pomoč od zgoraj“. Climate-ADAPT ponuja orodje za podporo prilagajanju mest, ki mesta in druge lokalne organe usmerja skozi proces prilagajanja in jim pomaga izpolnjevati zahteve Konvencije županov za podnebne spremembe in energijo.

Višje (nacionalne ali podnacionalne) ravni lahko podprejo oblikovanje politike prilagajanja na nižjih ravneh z različnimi mehanizmi in prizadevanji, vključno s pravnimi zahtevami, prispevki politike, financiranjem, krepitvijo zmogljivosti in drugimi nedenarnimi podpornimi ukrepi. Pri tem je mogoče izkoristiti spodbujevalne dejavnike:

Podporni okvir upravljanja in nedenarni podporni ukrepi:

Pravne zahteve od zgoraj navzdol: Pravne obveznosti organov na nižjih ravneh, da pripravijo načrte prilagajanja, so lahko pomembno gonilo, vendar so do zdaj prisotne le v manjšini evropskih držav. Nekatere nacionalne strategije prilagajanja zahtevajo, da občine razvijejo svoje strategije na lokalni ravni, pravne obveznosti pa lahko izhajajo tudi iz sektorskih politik, tudi na ravni EU. Možna je tudi izrecna vključitev prilagoditve v zakonske naloge občin. V vsakem primeru morajo biti zahteve od zgoraj navzdol tesno povezane s podporo za izpolnjevanje te naloge, vključno z zagotavljanjem financiranja.
Prispevki politike z višjih ravni: Čeprav je večina nacionalnih strategij in akcijskih načrtov za prilagajanje mehkih politik brez pravno zavezujočih učinkov, zagotavljajo bazo znanja, referenčni okvir in model za nižje ravni. Opravljajo pomembne funkcije v smislu ozaveščanja, določanja agende, komuniciranja, motivacije in krepitve zmogljivosti ter dajejo legitimnost oblikovalcem politik, ki želijo pripraviti načrte prilagajanja na svojih ravneh. Podobno je bila v prilagoditveni strategiji EU poudarjena potreba po prilagoditvenih ukrepih na ravni držav članic.
Ustvarjanje in zagotavljanje znanja: Pomembna vloga organov za prilagajanje na višji ravni je v ustvarjanju baze znanja za prilagajanje ter zagotavljanju uporabnih virov znanja in informacijskih proizvodov akterjem prilagajanja na nižjih ravneh. Primeri vključujejo podnebne scenarije, vpliv na podnebje, ocene ranljivosti in tveganja ter orodja za podporo odločanju (priročniki, smernice, delovni pripomočki itd.). Ti viri bi morali biti pripravljeni po meri, prilagojeni in usmerjeni v ciljno skupino ter lahko razumljivi in privlačni, npr. z uporabo formatov za vizualizacijo. Vključevanje članov lokalnih ali regionalnih ciljnih skupin v sooblikovanje takih informacijskih izdelkov koristi njihovi uporabnosti.
Posredovanje znanja: Spletni portali za prilagajanje, kot so Climate-ADAPT, nadnacionalne platforme in nacionalni portali za prilagajanje, omogočajo širok dostop do znanja o prilagajanju na osrednje, združene, kakovostne in uporabniku prijazne načine. Zlasti za akterje na regionalni in lokalni ravni bi se lahko vzpostavila podobna osrednja informacijska vozlišča na podnacionalni ali regionalni ravni upravljanja, ki bi zagotavljala prilagojene informacije tem posebnim ciljnim skupinam in nudila dodatno osebno svetovanje.
Svetovalne storitve: Osebno posredovanje znanja v interaktivnih okoljih je učinkovitejše od enosmernega zagotavljanja informacij od zgoraj navzdol. Nekatere države občinam ponujajo svetovalne storitve za prilagajanje, tj. usposobljeno osebje, ki svetuje lokalnim prilagoditvenim dejavnostim med obiski na kraju samem.
Programi usposabljanja za regionalne in lokalne akterje: Organizacija tečajev usposabljanja in oblik vzajemnega učenja o prilagajanju, namenjenih lokalnim (npr. občinskim uradnikom za podnebje) in regionalnim akterjem (npr. regionalnim vodstvenim delavcem), ter – v skladu z načelom usposabljanja izvajalcev usposabljanj – osebju agencij za prenos (npr. Climate Alliance, regionalne agencije za energijo) so ključnega pomena za krepitev zmogljivosti.
Sodelovanje s transfernimi agencijami: Če so na voljo, bi bilo treba vključiti obstoječe agencije za transferje, posredniške organizacije in multiplikatorje, da bi obveščali o prilagajanju v regijah in občinah, spodbujali določanje programov, zagotavljali procesno podporo ter zagotavljali informacije in nasvete. Take organizacije in mreže, kot so Climate Alliance ali regionalne razvojne agencije, so navajene sodelovati z lokalnimi akterji na ravni oči in prilagajanje vse bolj vključujejo v svoje svetovalne dejavnosti.
Organizacija oblik dialoga: Višje upravne ravni sodelujejo pri organizaciji regionalnih dogodkov, konferenc, delavnic za izmenjavo, srečanj za mreženje in oblik vzajemnega učenja o prilagajanju. To so razmeroma poceni ukrepi za krepitev zmogljivosti in obveščanje, ki pa imajo lahko velik potencial finančnega vzvoda. Podobno bi bilo treba organizirati oblike dialoga na več ravneh, da bi spodbudili izmenjavo in učenje med akterji prilagajanja na različnih ravneh.
Uskladitev z obstoječimi strukturami in postopki: Obstoječe in dobro delujoče strukture in procesi, ki se na primer osredotočajo na vprašanja, povezana z blažitvijo, trajnostnim razvojem, zmanjševanjem tveganja nesreč ali ekosistemskimi storitvami na lokalni/regionalni ravni, ponujajo ustrezne vstopne točke za prilagajanje.

Javno financiranje in financiranje na višjih ravneh:

Financiranje prilagajanja na ravniEU: Financiranje prilagajanja v Evropi je na voljo prek široke palete instrumentov financiranja EU, od katerih mnogi nudijo tudi finančno podporo regijam in dejavnostim na lokalni ravni. Celoviti pregledi mehanizmov financiranja so na voljo na spletišču Climate-ADAPT v oddelku o financiranju EU, oddelku o regionalni politiki EU in orodju za podporo prilagajanju mest. Nacionalne vlade bi morale olajšati dostop podnacionalnih akterjev do teh virov financiranja in zagotoviti nacionalno sofinanciranje.
Namenska sredstva za izvajanje: Jasno je, da je prednost v tem, da nacionalni načrti prilagajanja vključujejo izrecne proračunske dodelitve ali da so sicer na voljo dosledna finančna sredstva za izvajanje prilagoditvenih ukrepov na različnih ravneh. Vendar v večini držav nacionalni koordinatorji za prilagajanje nimajo na voljo znatnih sredstev za razdeljevanje, temveč je treba izvajanje financirati s „standardnimi proračunskimi mehanizmi“, vključno z rednimi proračuni sektorskih državnih politik.
Vzpostavitev programov javnega financiranja za prilagajanje: Nacionalno javno financiranje prilagajanja je očiten dejavnik uspeha in močan sprožilec za uporabo politik prilagajanja na nižjih ravneh. Finančna podpora pomaga predvsem pri premagovanju omejitev zmogljivosti na regionalni in lokalni ravni. Zato bi bilo treba vzpostaviti instrumente financiranja za podporo prilagajanju na vseh ravneh, bodisi z ustvarjanjem novih spodbud bodisi z vključevanjem prilagajanja v druge obstoječe programe, na primer za blažitev, trajnostni razvoj ali zmanjševanje tveganja nesreč. Da bi bili učinkoviti pri doseganju lokalnih organov, bi morali organi financiranja upoštevati nekatere dodatne predpogoje: jasna in skladna struktura področja financiranja; izogibanje vzporednim ali konkurenčnim instrumentom financiranja; uskladitev mehanizmov financiranja na različnih ravneh (EU, nacionalna država, podnacionalne oblasti); dolgoročno kontinuiteto in tematsko stabilnost ponudb za financiranje, kar bo omogočilo podporo dolgoročnim procesom prilagajanja in preobrazbenim spremembam.
Nizkopražni dostop do financiranja: Zlasti manjše občine nimajo strokovnega znanja in upravnih zmogljivosti za dostop do številnih možnosti financiranja. Programi financiranja nacionalnih ali podnacionalnih vlad bi zato morali znižati svoj prag dostopa, zmanjšati upravna bremena ter zainteresiranim upravičencem ponuditi storitve usmerjanja in svetovanja.
Usmerjanje financiranja na najučinkovitejše teme: Načeloma je za podporo prilagajanju na nižji ravni na voljo širok spekter področij financiranja, ki med drugim vključujejo: zunanje strokovno znanje, analiza ranljivosti in tveganja, priprava konceptov prilagajanja, prilagoditveni procesi ali načrtovanje izvajanja. Vendar dokazi kažejo, da je najučinkovitejše zagotoviti finančno podporo za zmogljivosti usklajevanja (stroški osebja lokalnih uradnikov za prilagajanje/regionalnih upravljavcev prilagajanja), organizacijo medobčinskih ali medregionalnih mrež in krepitev zmogljivosti (usposabljanja) za lokalne/regionalne akterje. Razmisliti je treba o financiranju stroškov naložb za izvajanje konkretnih prilagoditvenih ukrepov na terenu, npr. v obliki pilotnih projektov prilagajanja, saj je izvajanje ukrepov s konkretnimi in vidnimi učinki lahko spodbudno izhodišče za trajen in celovit proces prilagajanja.
Združevanje financiranja z „mehko prisilo“: Priporoča se, da se dodeljevanje javnih sredstev poveže z zavezujočimi zahtevami, ki zagotavljajo skladnost z merili kakovosti "dobrega prilagajanja", dajejo prednost pristopom vnaprejšnjega prilagajanja in prispevajo k usklajevanju politik prilagajanja na več ravneh. Primeri takih zahtev vključujejo: obvezna analiza vpliva na podnebje, ranljivosti ali tveganja; pisni prilagoditveni načrt; razporeditev posebnih usklajevalnih funkcij (uradnik za prilagajanje/vodja itd.); upoštevanje načrtov prilagajanja na višji ravni in obveznih stikov z njihovimi koordinatorji; sodelovanje javnosti.
Vzorčna regija ali pilotni programi prilagajanja: Programi za financiranje strukturiranih prilagoditvenih dejavnosti v izbranih regijah ali občinah so se v nekaterih državah izkazali za posebej uspešne. Spodbujajo vodilne na področju prilagajanja ter ustvarjajo primere dobre prakse in usmerjevalne projekte, ki navdihujejo druge občine in regije. Olajševalne lastnosti tovrstnih programov so, da združujejo določbe od zgoraj navzdol z določanjem prednostnih nalog od spodaj navzgor, spodbujajo vzajemno učenje in regionalne mreže ter omogočajo eksperimentiranje z inovativnimi rešitvami brez strahu pred neuspehom.