5.4 Usklajevanje na več ravneh in podporni okvir upravljanja

5.4 Usklajevanje na več ravneh in podporni okvir upravljanja

Podnebne spremembe vplivajo na vse ravni vladne, upravne in teritorialne organizacije, od ravni EU in nacionalne ravni do podnacionalne, regionalne in lokalne ravni/ravni mest. Zato morajo vse ravni v okviru svojih pristojnosti načrtovati in vnaprej sprejeti ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam. Zato je prilagajanje tipična naloga upravljanja na več ravneh. Za usklajeno in učinkovito izvajanje prilagajanja na vseh ravneh upravljanja so potrebni ustrezni mehanizmi in ureditve za usklajevanje in sodelovanje na več ravneh. Nacionalna raven ima osrednjo vlogo pri usklajevanju svojih politik prilagajanja z ravnjo EU in nadnacionalno ravnjo ter pri podpiranju procesov prilagajanja na nižjih ravneh, kar zajema vse faze cikla prilagajanja. Vertikalno upravljanje za spodbujanje prilagajanja na nižjih ravneh vključuje zagotavljanje jasnega strateškega in pravnega okvira, mehanizmov financiranja in financiranja ter okvira za olajševanje, omogočanje in opolnomočenje, vključno z zagotavljanjem informacij in drugih nedenarnih oblik podpore.

Podpora dejavnostim prilagajanja na nižjih ravneh z višjimi postaja vse pomembnejša, ko nacionalni proces politike prilagajanja prehaja v fazo izvajanja. Vplivi podnebnih sprememb so namreč najbolj neposredno prizadeti na bolj lokalni ravni, velik del konkretnih prilagoditvenih ukrepov pa je treba sprejeti predvsem na regionalni in lokalni ravni. Hkrati so organi na nižji ravni pogosto močno omejeni zaradi omejenih virov in zmogljivosti (proračun, osebje, strokovno znanje, stiki z ustreznimi mrežami akterjev itd.), zato potrebujejo „pomoč od zgoraj“. Climate-ADAPT ponuja orodje za podporo prilagajanju mest, ki mesta in druge lokalne organe vodi skozi postopek prilagajanja ter jim pomaga izpolnjevati zahteve Konvencije županov za podnebje in energijo. Regionalno orodje za podporo prilagajanju (RAST) je bilo razvito za pomoč lokalnim in regionalnim oblastem na zelo praktičen način pri oblikovanju in reviziji strategij in načrtov za prilagajanje podnebnim spremembam.

Višje (nacionalne ali podnacionalne) ravni lahko podprejo oblikovanje politike prilagajanja na nižjih ravneh z različnimi mehanizmi in prizadevanji, vključno s pravnimi zahtevami, vložki politike, financiranjem, ustvarjanjem in prenosom znanja, krepitvijo zmogljivosti in drugimi nedenarnimi podpornimi ukrepi. Pri tem je mogoče izkoristiti spodbujevalne dejavnike:

Podporni okvir upravljanja in nedenarni podporni ukrepi:

• Pravne zahteve od zgoraj navzdol: Pravne obveznosti za organe na nižjih ravneh, da pripravijo načrte prilagajanja, so lahko pomembno gonilo, vendar so do zdaj prisotne le v manjšini evropskih držav. Nekatere nacionalne strategije prilagajanja zahtevajo, da občine razvijejo svoje strategije na lokalni ravni, pravne obveznosti pa lahko izhajajo tudi iz sektorskih politik, tudi na ravni EU. Možna je tudi izrecna vključitev prilagajanja v zakonsko predpisane naloge občin. V vsakem primeru morajo biti zahteve od zgoraj navzdol tesno povezane s podporo za izpolnjevanje te naloge, vključno z zagotavljanjem financiranja.
• Vložki politike z višjih ravni: Čeprav je večina nacionalnih prilagoditvenih strategij in akcijskih načrtov mehkih politik brez pravno zavezujočih učinkov, zagotavljajo bazo znanja, referenčni okvir in model za nižje ravni. Opravljajo pomembne funkcije v smislu ozaveščanja, določanja programov, komuniciranja, motivacije in krepitve zmogljivosti ter dajejo legitimnost oblikovalcem politik, ki želijo pripraviti načrte prilagajanja na svojih ravneh. Podobno je bila v prilagoditveni strategiji EU poudarjena potreba po prilagoditvenih ukrepih na ravni držav članic.
• Ustvarjanje in zagotavljanje znanja: Pomembna vloga organov za prilagajanje na višji ravni je ustvarjanje baze znanja za prilagajanje ter zagotavljanje uporabnih virov znanja in informacijskih produktov akterjem prilagajanja na nižjih ravneh na izvedljiv način. Primeri vključujejo podnebne scenarije, vpliv na podnebje, ocene ranljivosti in tveganja ter orodja za podporo odločanju (priročniki, smernice, delovni pripomočki itd.). Ti viri bi morali biti pripravljeni po meri, prilagojeni in usmerjeni v ciljne skupine, lahko razumljivi in privlačni, npr. z uporabo vizualizacijskih formatov. Vključitev članov lokalnih ali regionalnih ciljnih skupin v sooblikovanje takih informacijskih produktov koristi njihovi uporabnosti.
• Posredovanje znanja: Spletni portali za prilagajanje, kot so Climate-ADAPT, nadnacionalne platforme in nacionalni portali za prilagajanje, omogočajo širok dostop do znanja o prilagajanju na osrednje, združene, kakovostne in uporabniku prijazne načine. Zlasti za akterje na regionalni in lokalni ravni bi se lahko vzpostavila podobna osrednja informacijska vozlišča na podnacionalni ali regionalni ravni upravljanja, ki bi zagotavljala prilagojene informacije za te posebne ciljne skupine in nudila dodatno osebno svetovanje.
• Svetovalne storitve: Osebno posredovanje znanja v interaktivnih okoljih je učinkovitejše od samo zagotavljanja enosmernih informacij od zgoraj navzdol. Nekatere države občinam nudijo svetovalne storitve za prilagajanje, tj. usposobljeno osebje, ki svetuje lokalnim prilagoditvenim dejavnostim med obiski na kraju samem.
• Programi usposabljanja za regionalne in lokalne akterje: Organizacija tečajev usposabljanja in oblik vzajemnega učenja o prilagajanju, namenjenih lokalnim (npr. občinskim uradnikom za podnebje) in regionalnim akterjem (npr. regionalnim vodstvenim delavcem) ter – v skladu z načelom „usposabljanja izvajalcev usposabljanj“ – osebju agencij za premestitev (npr. zavezništva Climate Alliance, regionalnih agencij za energijo), je ključnega pomena za krepitev zmogljivosti.
• Sodelovanje z agencijami za transferje: Obstoječe agencije za prenos, posredniške organizacije in multiplikatorji bi morali biti vključeni v obveščanje o prilagajanju v regijah in občinah, spodbujanje določanja programov, zagotavljanje procesne podpore ter zagotavljanje informacij in nasvetov, če so na voljo. Takšne organizacije in mreže, kot so zavezništvo Climate Alliance ali agencije za regionalni razvoj, so navajene sodelovati z lokalnimi akterji na ravni oči in prilagajanje vse bolj vključujejo v svoje svetovalne dejavnosti.
• Organizacija oblik dialoga: Višje upravne ravni imajo vlogo pri organizaciji regionalnih dogodkov, konferenc, delavnic za izmenjavo, srečanj za mreženje in oblik vzajemnega učenja o prilagajanju. To so razmeroma poceni ukrepi za krepitev zmogljivosti in komuniciranje, ki imajo še vedno velik potencial finančnega vzvoda. Podobno bi bilo treba organizirati oblike dialoga na več ravneh, da bi spodbudili izmenjavo in učenje med akterji prilagajanja na različnih ravneh ter pismenost na področju prilagajanja.
• Uskladitev z obstoječimi strukturami in postopki: Obstoječe in dobro delujoče strukture in postopki, usmerjeni na primer v vprašanja, povezana z blažitvijo, trajnostnim razvojem, zmanjševanjem tveganja nesreč ali ekosistemskimi storitvami na lokalni/regionalni ravni, ponujajo ustrezne vstopne točke za prilagajanje.

Javno financiranje in financiranje na višjih ravneh:

• Financiranje prilagajanja na ravni EU: Financiranje prilagajanja v Evropi je na voljo prek številnih instrumentov financiranja EU, od katerih številni nudijo tudi finančno podporo regijam in dejavnostim na lokalni ravni. Celoviti pregledi mehanizmov financiranja so na voljo na spletišču Climate-ADAPT v oddelku o financiranju EU , oddelku o regionalni politiki EU , vodniku za financiranje prilagajanja mest ter orodju za podporo prilagajanju mest in orodju za podporo regionalnemu prilagajanju (RAST). Nacionalne vlade bi morale prevzeti vlogo pri lajšanju dostopa podnacionalnih akterjev do teh virov financiranja in zagotavljanju nacionalnega sofinanciranja.
• Namensko financiranje za izvajanje: Jasno je, da je prednost, če nacionalni načrti prilagajanja vključujejo eksplicitne proračunske dodelitve ali če so drugače na voljo dosledni viri financiranja za izvajanje prilagoditvenih ukrepov na vseh ravneh. Vendar v večini držav nacionalni koordinatorji za prilagajanje nimajo na voljo znatnih sredstev za razdelitev, temveč je treba izvajanje financirati s „standardnimi proračunskimi mehanizmi“, vključno z rednimi proračuni sektorskih državnih politik.
• Vzpostavitev programov javnega financiranja za prilagajanje: Nacionalno javno financiranje prilagajanja je očiten dejavnik uspeha in močan sprožilec za uporabo politik prilagajanja na nižjih ravneh. Finančna podpora pomaga predvsem pri premagovanju omejitev zmogljivosti na regionalni in lokalni ravni upravljanja. Zato bi bilo treba vzpostaviti instrumente financiranja za podporo prilagajanju na vseh ravneh, bodisi z ustvarjanjem novih spodbud bodisi z vključevanjem prilagajanja v druge obstoječe programe, kot so programi za blažitev, trajnostni razvoj ali zmanjševanje tveganja nesreč. Da bi bili organi financiranja učinkoviti pri doseganju lokalnih organov, bi morali upoštevati nekatere dodatne predpogoje: jasna in skladna struktura financiranja; izogibanje vzporednim ali konkurenčnim instrumentom financiranja; uskladitev mehanizmov financiranja na različnih ravneh (EU, nacionalna država, podnacionalne oblasti); dolgoročno kontinuiteto in tematsko stabilnost ponudb financiranja, kar omogoča podporo dolgoročnim procesom prilagajanja in preobrazbenim spremembam.
• Nizkopražni dostop do financiranja: Zlasti manjše občine nimajo dovolj strokovnega znanja in upravnih zmogljivosti za dostop do številnih možnosti financiranja. Programi financiranja, ki jih izvajajo nacionalne ali podnacionalne vlade, bi zato morali znižati prag za dostop, zmanjšati upravna bremena ter zainteresiranim upravičencem ponuditi storitve usmerjanja in svetovanja.
• Usmerjanje financiranja na najučinkovitejše teme: Načeloma je za podporo prilagajanju na nižji ravni na voljo širok spekter področij financiranja, ki med drugim vključujejo: zunanje strokovno znanje, analiza ranljivosti in tveganja, priprava konceptov prilagajanja, postopki prilagajanja ali načrtovanje izvajanja. Vendar dokazi kažejo, da je najučinkoviteje zagotoviti finančno podporo za zmogljivosti usklajevanja (stroški osebja lokalnih uradnikov za prilagajanje/regionalnih upravljavcev prilagajanja), organizacijo medobčinskih ali medregionalnih mrež in krepitev zmogljivosti (usposabljanja) za lokalne/regionalne akterje. Razmisliti je treba o financiranju stroškov naložb za izvajanje konkretnih prilagoditvenih ukrepov na terenu, npr. v obliki pilotnih projektov prilagajanja. Uresničevanje ukrepov s konkretnimi in vidnimi učinki je namreč lahko spodbudno izhodišče za trajen in celovit proces prilagajanja.
• Združevanje financiranja z „mehko prisilo“: Priporoča se, da se dodeljevanje javnih sredstev poveže z zavezujočimi zahtevami, ki zagotavljajo skladnost z merili kakovosti „dobrega prilagajanja“, dajejo prednost vnaprejšnjim pristopom k prilagajanju in prispevajo k usklajevanju politik prilagajanja na več ravneh. Primeri takih zahtev vključujejo obvezno analizo vpliva na podnebje, ranljivosti ali tveganja; pisni načrt prilagajanja; razporeditev posebnih usklajevalnih funkcij (prilagoditveni uradnik/vodja itd.); upoštevanje načrtov prilagajanja na višji ravni in obvezni stiki z njihovimi koordinatorji; sodelovanje javnosti, vključno z ranljivimi skupinami.
• Model regije ali pilotni prilagoditveni programi: Programi, s katerimi se financirajo strukturirane prilagoditvene dejavnosti v izbranih regijah ali občinah, so se v nekaterih državah izkazali za posebno uspešne. Spodbujajo vodilne na področju prilagajanja, ustvarjajo primere dobre prakse in usmerjevalne projekte za navdih drugim občinam in regijam. Olajševalne lastnosti teh vrst programov so, da združujejo določbe od zgoraj navzdol z določanjem prednostnih nalog od spodaj navzgor, spodbujajo vzajemno učenje in regionalne mreže ter omogočajo eksperimentiranje z inovativnimi rešitvami brez strahu pred neuspehom. Opozoriti je treba, da taki pilotni projekti ne bi smeli zajemati le bogatih velikih skupnosti, temveč tudi manjše z manj sredstvi.

Dodatna sredstva

• Coutry Profiles
• kartiranje upravljanja prilagajanja podnebnim spremembam v alpskem prostoru