Sistemi zgodnjega opozarjanja na vektorske bolezni

Podnebne spremembe lahko vplivajo na prenos bolezni, ki se prenašajo z vektorji (VBD), saj podnebne razmere vplivajo na življenjski cikel vektorjev bolezni (npr. komarjev, klopov itd.) ter hitrost razmnoževanja virusov in parazitov znotraj vektorjev. Zvišane temperature lahko skrajšajo cikle razmnoževanja vektorjev in inkubacijska obdobja za patogene, ki se prenašajo z vektorji, kar vodi do večjih populacij vektorjev in povečanih tveganj prenosa. Spremembe temperature, padavin in vlažnosti bi lahko vplivale na geografsko porazdelitev in sezonsko aktivnost vektorjev in gostiteljskih živali, pa tudi na vedenje ljudi in vzorce rabe zemljišč ter s tem na splošno razširjenost VBD. 

V zadnjih desetletjih so se v Evropi pojavili izbruhi VBD in podnebne spremembe bi lahko bile eden od vzrokov za te izbruhe. Poleti 2010 je bilo na primer pred neprimerljivim povečanjem števila okužb z virusom Zahodnega Nila pri ljudeh v jugovzhodni Evropi obdobje ekstremnega vročega vremena v tej regiji. V naslednjih letih so bile kot dejavniki, ki prispevajo k ponavljajočim se izbruhom, ugotovljene visokotemperaturne anomalije (EEA 2016).

Da bi preprečili morebitna zdravstvena tveganja za prebivalstvo, se lahko signali iz sistemov zgodnjega opozarjanja uporabijo za strukturiranje učinkovitih programov nadzora nad vektorji. Ukrepi po zgodnjem opozarjanju vključujejo analize širjenja patogenov, njihovo odkrivanje (na podlagi spremljanja prisotnosti in prostorske porazdelitve patogenov), napovedovanje morebitnega nadaljnjega širjenja okužb z uporabo napovednega modeliranja ter končno razširjanje opozoril, odločanje in izvajanje odzivov. Ti ukrepi vključujejo najrazličnejše akterje, kot so oblikovalci politik, nacionalni, regionalni in lokalni organi (npr. ministrstvo za zdravje, zdravstvene epidemiološke enote itd.), zdravstveno osebje (npr. zdravniki, klinični zdravniki in laboratorijsko osebje) ter raziskovalci.

Zasnova in izvajanje sistema zgodnjega opozarjanja na VBD vključujeta širok nabor znanj in spretnosti, zagotovljenih z vključevanjem strokovnjakov s področij, kot so tradicionalna okoljska epidemiologija in epidemiologija nalezljivih bolezni, javno zdravje in okoljske spremembe. Zato je običajno vključenih več uprav in institucij na različnih prostorskih ravneh, vključno z nacionalnimi ministrstvi za zdravje, nacionalnimi agencijami za javno zdravje, nacionalnimi medicinskimi entomološkimi enotami, nacionalnimi/regionalnimi/lokalnimi organi za varnost krvi, zdravniki, laboratorijskimi tehniki, veterinarji in drugimi.

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) na evropski ravni vzpostavlja vozlišče informacijskih virov, imenovano Evropska mreža za okolje in epidemiologijo (E3). Mreža E3 je sodelovalna mreža, prek katere si lahko uporabniki in partnerji mreže E3 izmenjujejo podatke in informacije o tej temi. Center ECDC si prek mreže E3 prizadeva spodbujati dejavnosti na tem področju z zbiranjem in razširjanjem podatkov o podnebnih, okoljskih, demografskih in nalezljivih boleznih, ki so jih pripravili najrazličnejši predvsem evropski raziskovalni projekti, inštituti in vladne agencije. Glavni cilj vzpostavitve mreže E3 je omogočiti vseevropske analize grozečega tveganja za širjenje nalezljivih bolezni zaradi okoljskih sprememb. Rezultati teh analiz se posredujejo oblikovalcem politik, strokovnjakom na področju javnega zdravja, agencijam Evropske unije in mednarodnim agencijam, drugim vladnim sektorjem in nevladnim organizacijam. Nacionalni in podnacionalni sistemi se lahko vključijo v širši sistem (kot je E3) za spremljanje in homogenizacijo vhodnih podatkov ter izhodnih podatkov (kot so zemljevidi) za spremljanje vektorjev.

Sistem zgodnjega opozarjanja na VBD dobro deluje le, če so mreža za spremljanje pojava bolezni ter klimatološki in okoljski dejavniki dobro uveljavljeni in ustrezno vzdrževani. Pri spremljanju in analizi VBD je morda treba upoštevati različne spremenljivke (npr. lokalno temperaturo, vlažnost, stanje vegetacije, indeks vode itd.), metodologije, ki so danes na voljo, pa morda ne bodo mogle spremljati vseh. Pri ugotavljanju zdravstvenih izidov z uporabo teh metod spremljanja prihaja do znatnih zamud zaradi zamud pri pridobivanju podatkov (kot so podnebni, ekološki ali epidemiološki, epidemiološki podatki) ter zamud pri ugotavljanju primerov, diagnosticiranju, poročanju ali drugih elementih, kar lahko privede do napačne razvrstitve izpostavljenosti.

Odsotnost ali pomanjkljivi sistemi zgodnjega opozarjanja za VBD bi lahko povzročili znatno povečanje vplivov na prizadeto prebivalstvo. Zato je ključnega pomena pravilno izvajanje in upravljanje sistema zgodnjega opozarjanja na VBD. Sisteme zgodnjega opozarjanja za VBD je treba nenehno posodabljati in izboljševati na podlagi nedavnih spoznanj iz raziskav o podnebnih spremembah ali epidemiologiji. Čeprav je do zdaj že vzpostavljenih več sistemov opozarjanja na VBD (npr. preprečevanje okužb z virusom West-Nile v Grčiji), je več izzivov težko premagati. Med njimi je najpomembnejša težava pri zbiranju podnebnih in epidemioloških podatkov (tj. vhodnih podatkov), pa tudi pri dokazovanju stroškovno učinkovitih nadzornih ukrepov. Prav tako je težko primerjati in ekstrapolirati analize.

Stroški sistemov zgodnjega opozarjanja za VBD so v absolutnem smislu nezanemarljivi. Vendar je razmeroma nizka v primerjavi s potencialnim zneskom izgub, ki jih ti sistemi omogočajo zmanjšati. Dejansko je mogoče s prestrezanjem pojava in širjenja bolezni, ki se prenašajo s prenašalci, omejiti človeške in finančne stroške morebitne epidemije. Sistemi zgodnjega opozarjanja o nalezljivih boleznih povzročajo stroške, povezane z več sestavnimi deli sistemov spremljanja, pa tudi stroške biocidov za obvladovanje vektorjev, ki so lahko povezani s človeškimi viri, ukrepi za varnost krvi (npr. postopki presejanja) ali testiranjem virusa pri ljudeh, živalih ali vektorjih. Poleg tega so potrebna sredstva za vzdrževanje sistema in njegovo nadaljnje izboljšanje.

Strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam poudarja pomen omejevanja pojavljanja in širjenja nalezljivih bolezni in alergenov, povezanih z geografskimi spremembami vektorjev in patogenov. Cilj strategije je „združevati in povezovati podatke, orodja in strokovno znanje za sporočanje, spremljanje, analiziranje in preprečevanje učinkov podnebnih sprememb na zdravje ljudi ter zdravje živali in okolje (tj. pristop „eno zdravje“). V zvezi s tem Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) – neodvisna evropska agencija, ki pripravlja znanstvena mnenja in nasvete o varnosti hrane, prehrani, zdravju/dobro počutje živali, varstvu rastlin in zdravju rastlin – v sodelovanju z Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) zbira podatke o vektorjih in boleznih, ki se prenašajo z vektorji, ter analizira njihovo širjenje v Evropski uniji.

Za zasnovo in izvajanje sistema zgodnjega opozarjanja za VBD je običajno potrebno eno do pet let, odvisno od specifičnega cilja in značilnosti sistema.

Dejavnosti preprečevanja in odzivanja, vključno s spremljanjem okužb z VBD pri ljudeh, se na splošno izvajajo vsako leto, sistemi spremljanja pa se stalno upravljajo.