Izboljšana operativna varnost na morju

Ta možnost vključuje sprejetje sistemov in strategij za povečanje varnosti dejavnosti na morju (plovba, ribolovne dejavnosti) in dejavnosti na kopnem (pristanišča, predelovalne dejavnosti), s katerimi se je mogoče odzvati na izzive, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Ta možnost je zlasti pomembna za ribiški sektor, ki ga FAO šteje za posebej nevarno dejavnost na morju, vendar je pomembna tudi za druge pomorske dejavnosti, kot so plovba, pristaniške dejavnosti, akvakultura in dejavnosti, povezane s platformami na morju, saj neugodni vremenski dogodki in nevihte prispevajo k številnim pomorskim nesrečam.

Dvig morske gladine in naraščanje stopnje neurja, zlasti v severni Evropi (šesto ocenjevalno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, WGI, poglavje 12; vozlišče znanja EU o dvigu morske gladine) povzroča škodo na več pristaniških infrastrukturah in kopenskih objektih, vključno z poplavami, motnjami v oskrbi z električno energijo, zaustavitvami dela in zaprtjem pristanišč. Isti dogodki ogrožajo varnost posadke in potnikov na morju med plovbo ter bi lahko povzročili zmanjšanje uporabe in uspešnosti ribolovnih dejavnosti. Poleg tega naj bi hude in nevihtne zime prisilile ribiške čolne, da so dolgo obtičali v pristanišču, da bi se izognili tveganjem za ribiče z očitnimi gospodarskimi izgubami. Številni od teh vplivov so opisani kot pomembni na svetovni in evropski ravni (glej med drugim publikacijo FAO iz leta 2018 o vplivih podnebnih sprememb na ribištvo in akvakulturo, raziskavo pristaniške industrije UNCTAD o vplivih podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter poročilo Skupnega raziskovalnega središča o vplivih podnebnih sprememb na promet).

Ribiška industrija se že odziva na več vplivov podnebnih sprememb, da bi povečala operativno varnost in vlagala v zmanjšanje ranljivosti za tveganja nesreč. Primeri so navedeni v prvem pregledu prilagajanja podnebnim spremembam za industrijo morske hrane v Združenem kraljestvu in njegovih zaporednih poročilih o spremljanju, v katerih se postopoma posodabljajo informacije in zbirajo nove povratne informacije deležnikov iz industrije. Strategije prilagajanja, ki obravnavajo varnost na morju, so obravnavane tudi v smernicah IFAD za prilagajanje in blažitev (2015) ter v projektu ClimeFish, ki se financira iz programa Obzorje 2020 in katerega cilj je zagotoviti, da se bo proizvodnja morske hrane povečala na območjih in pri vrstah, kjer obstaja potencial za trajnostno rast glede na pričakovane spremembe podnebja.

Možni ukrepi za povečanje varnosti na morju med dejavnostmi na morju se nanašajo na: (i) sprejetje izboljšanih osebnih plavajočih naprav, (ii) vlaganje v stabilnost plovil in (iv) izvajanje posebnega usposabljanja za varnost na morju za upravljavce. Pri ribolovu bi lahko prilagoditev vključevala tudi dvigovanje krovov in premikanje opreme, delovanje črpalke in posadke na krmi plovila. Pri dejavnostih na kopnem prilagoditveni ukrepi za povečanje varnosti upravljavcev vključujejo (i) nasipe in nasipe za zaščito infrastrukture, (ii) vzpostavitev postopkov za izredne razmere v pristaniščih z namenskim in usposobljenim osebjem, (ii) različne ukrepe za povečanje odpornosti pristanišč in zaščito strateških komponent (npr. spremembe zasnove infrastrukture in uporabljenega materiala) ter (iii) premestitev predelovalnih obratov v notranjost.

V skladu s poročilom Skupnega raziskovalnega središča o vplivih podnebnih sprememb na promet ključni prilagoditveni pristopi za evropska morska pristanišča vključujejo nadmorsko višino infrastrukture za izravnavo predvidene morske gladine, izgradnjo zaščite pred nevihtami in premestitev morskih pristanišč. Ti pristopi lahko prispevajo k večji varnosti izvajalcev, ki delajo na morju ali v objektih na kopnem v neugodnih razmerah. Premestitev morskih pristanišč bi bilo treba obravnavati le, kadar obstaja veliko tveganje poplav, kar je zelo draga rešitev. Skrbno bi bilo treba preučiti trdo obalno zaščito za zaščito morskih pristanišč pred poplavami (vključno z nasipi, morskimi zidovi in valobrani) ter oceniti morebitne povezane vplive na okolje, kot sta obalna erozija in degradacija habitatov.

Poleg zgoraj opisanih lahko varnost pri dejavnostih na morju in na kopnem podpirajo tudi druge možnosti prilagajanja, vključno z vzpostavitvijo sistemov za spremljanje, modeliranje in napovedovanje ter sistemov zgodnjega opozarjanja, ki lahko izvajalce dejavnosti pravočasno obvestijo o tveganjih zaradi neugodnih vremenskih razmer. Z določanjem območij in lokacije na podlagi tveganja ob upoštevanju sedanjih in prihodnjih podnebnih tveganj se lahko poveča tudi varnost na morju, zlasti za sektor akvakulture. Nazadnje, povečanje dostopa do finančnih storitev in mehanizmov zavarovanja (glej možnost Zavarovanje kot orodje za obvladovanje tveganj) lahko pomaga okrepiti odpornost podjetij, zlasti revnih skupnosti.

Prilagoditev pomorskega prometa je del rešitev za zagotavljanje kontinuitete dobavnih verig za poslovni in industrijski sektor. Zgoraj navedena tveganja v zvezi s podnebnimi spremembami povzročajo motnje, ki bi lahko končno povzročile višje stroške in vplivale na kupca, dobavitelja ali celotno dobavno verigo.

Zainteresirane strani, vključene v izboljšanje varnosti pri dejavnostih na morju in na kopnem, vključujejo agencije za ribištvo in akvakulturo, pristaniške organe in javne organe, pristojne za varnost na morju (obalni stražarji) ter določitev predpisov in standardov. Oblikovalci in graditelji čolnov imajo tudi vlogo pri zagotavljanju varnosti plovil in drugih morskih objektov, kot so ribogojnice ali pristaniške strukture. Priporoča se širok participativni pristop, ki vključuje lokalne skupnosti, da se poveča ozaveščenost o varnostnih zadevah. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) priporoča zlasti celosten pristop, pri čemer poudarja, da varnosti ribičev ne bi smeli obravnavati le z vladnimi dejavnostmi, temveč tudi z dejavnostmi od spodaj navzgor na usklajen način.

Jasna opredelitev ključnih podnebnih tveganj za posamezno lokacijo in razumevanje posledic za varnost sta med glavnimi dejavniki, ki pomagajo pri izbiri najprimernejšega prilagoditvenega ukrepa za izboljšanje operativne varnosti. Skupne ovire za to možnost prilagajanja se dejansko nanašajo na potrebo po boljših dokazih in zaupanju v projekcije in vplive podnebnih sprememb. Zaupanje v projekcije podnebnih sprememb je zlasti potrebno za ustrezno upoštevanje tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami, med številnimi drugimi tveganji, ki vplivajo na sektor, in za to, da podjetja vlagajo v prilagajanje podnebnim spremembam. Poleg tega je lahko dolgoročni okvir napovedi podnebnih sprememb slabo združljiv s krajšimi naložbenimi časovnimi okviri pomorskega poslovanja.

Ta možnost vključuje ukrepe, ki jih je mogoče izvajati z majhnimi posledicami za vire (npr. sprejetje osnovne varnostne opreme, majhne prilagoditve infrastrukture za povečanje odpornosti dejavnosti na kopnem) ali z velikimi viri, na primer v primeru nadmorske višine ali selitve predelovalnih obratov ali morskih pristanišč, ki so lahko zelo dragi.

Koristi vključujejo človekovo varnost ribičev in nosilcev dejavnosti ter preprečevanje morebitnih gospodarskih izgub zaradi zaprtja pristanišč, škode na infrastrukturi, zaustavitev dejavnosti in ribiških plovil, ki so obtičala v pristaniščih. Pomorski tovorni promet je ključnega pomena za prevoz velikih količin blaga na dolge razdalje in je veliko manj ogljično intenziven kot cestni promet. Zato so ukrepi, namenjeni povečanju njegove varnosti, zelo pomembni za sposobnost preživetja in trajnost logističnih podjetij na dolge razdalje. Prav tako je odločilnega pomena za industrijske proizvajalce, ki so odvisni od nje, da si priskrbijo zaloge in dostavijo svoje izdelke na namembne trge.

Ker je varnost na morju svetovno vprašanje za vse pomorske dejavnosti, je mednarodne predpise razvila predvsem Mednarodna pomorska organizacija (IMO), ki določa svetovne standarde za varnost, zaščito in okoljsko učinkovitost mednarodnega ladijskega prometa. Jasen primer je konvencija SOLAS, ki spada med najpomembnejše pogodbe o pomorski varnosti.

EU nenehno razvija in krepi svojo politiko pomorske varnosti, da bi „odpravila podstandardni ladijski promet, povečala zaščito potnikov in posadk, zmanjšala tveganje onesnaževanja okolja in zagotovila, da prevozniki, ki upoštevajo dobre prakse, ne bodo v slabšem komercialnem položaju v primerjavi s tistimi, ki so pripravljeni sprejeti krajše ukrepe za varnost plovil“.

Varnost na morju je tudi ključni element evropske politike pomorskega prometa za zaščito potnikov, članov posadke, morskega okolja in obalnih regij. Evropska zakonodaja vključuje standarde IMO in zagotavlja dodatne ukrepe s številnimi direktivami in uredbami v zvezi z usposabljanjem in kvalifikacijami, pomorsko opremo, zaščito na ladjah in v pristaniščih ter varnostjo potniških ladij. Poleg tega so bile v strategiji Evropske unije za pomorsko varnost in njenem akcijskem načrtu (2021) podnebne spremembe in ekstremni dogodki opredeljeni kot glavne grožnje in tveganja za sistem pomorskega prometa in pomorsko infrastrukturo, pri čemer je bilo poudarjeno, da je treba oceniti odpornost sektorja na ta tveganja in sprejeti ustrezne prilagoditvene ukrepe za njihovo ublažitev.

Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (ESPRA) v okviru skupne ribiške politike spodbuja varnost in izboljšanje delovnih pogojev v okviru prednostne naloge Unije 1 (spodbujanje trajnostnega ribištva ter obnova in ohranjanje vodnih bioloških virov).

Enostavni prilagoditveni ukrepi, ki se izvajajo za povečanje varnosti med ribolovnimi dejavnostmi in plovbo, se lahko v kratkem izvedejo (1–2 leti), medtem ko bolj zapletene rešitve, kot sta nadmorska višina/premestitev pristaniške infrastrukture, zahtevajo več časa za njihovo izvajanje. Drugi ukrepi so del procesa stalnega in avtonomnega prilagajanja po splošni tehnološki nadgradnji sistemov in naprav.

To možnost prilagajanja bi bilo treba obravnavati kot stalen proces, ki zahteva postopno posodabljanje varnostnih sistemov in postopkov ter stalno spremljanje njihove učinkovitosti.