Podnebno pametno mestno kmetijstvo

Urbano kmetijstvo se nanaša na pridelavo, proizvodnjo in predelavo hrane in neprehrambenih izdelkov (npr. za dekoracijo, materiale) v mestnem okolju. Urbano kmetijstvo vključuje tudi živinorejo, akvakulturo, čebelarstvo in vrtnarstvo. Sopomenki za urbano kmetijstvo, razen živinoreje, sta urbano kmetijstvo in urbano vrtnarjenje. Slednje se nanaša na nekomercialne vrtnarske dejavnosti. Gojenje je lahko v zaprtih prostorih in je lahko zelo odvisno od tehnologije, vendar se z vidika prilagajanja podnebnim spremembam upoštevata mestno kmetovanje in vrtnarjenje v mestnem okolju na prostem. 

Gojenje in hortikulturne dejavnosti se lahko nahajajo na različnih mestih, kot so balkoni, strehe, zasebna dvorišča, vrtovi za dodelitev, botanični vrtovi ali javni prostori. Kmetijstvo in vrtnarjenje v skupnosti lahko zasedata kakršno koli prazno mesto v mestih (npr. degradirana območja ali zapuščeni bloki) ali se vzpostavita na javnih zelenih površinah. 

Urbano kmetovanje in vrtnarjenje lahko pozitivno prispevata k prilagajanju podnebnim spremembam z izboljšanjem vegetacijske odeje v mestih. Zasajena in gojena vegetacija povečuje sposobnost pronicanja vode v tla, kar posledično vodi do boljšega prilagajanja v smislu boljšega upravljanja odtekanja padavinske vode. Zaradi povečane zmogljivosti pronicanja vode se bo podtalnica dvignila, s čimer se bo izboljšala odpornost na sušo. Z zagotavljanjem sence, povečanjem evapotranspiracije in pretvorbo sončne svetlobe v rastlinski material v procesih fotosinteze, namesto da bi jo absorbirali, imajo rastline in drevesa hladilni učinek na njihovo okolje. 

Če je upravljanje netrajnostno, lahko mestno kmetijstvo in vrtnarjenje povečata porabo vode, uporabo pesticidov ali gojenje tujerodnih vrst, kar lahko ogrozi lokalno biotsko raznovrstnost. Zato bi morali kmetje in vrtnarji sprejeti podnebju prijazne in biotski raznovrstnosti prijazne prakse ob upoštevanju regije ter lokalnih biogeografskih in podnebnih razmer. Mestni uradniki lahko tudi usmerjajo lokalne akterje in svetujejo glede okolju prijaznih praks. Pri uporabi rastlin, ki so odpornejše na sušo, se lahko zmanjšajo potrebe po vodi za namakanje. To lahko pomeni uporabo avtohtonih poljščin, zelenjave in taksonomskih skupin, ki so odporne na sušo ali se spopadajo z večkratnim stresom v mestih. Pri sajenju bolj slane zelenjave in vegetacije, odporne na sušo, bodo lahko urbano kmetijstvo, urbano kmetovanje in urbano vrtnarjenje zagotovili proizvode tudi v sušnih obdobjih. 

Priporoča se shema poročanja in ocenjevanja za spremljanje rezultatov izvajanja te možnosti za prilagajanje podnebnim spremembam.

Posamezni državljani in civilna družba imajo ključno vlogo v mestnem kmetijstvu, saj vzdržujejo in upravljajo kmetijske parcele in vrtove. Poleg tega so lahko zasebni sektor in mala podjetja (npr. restavracije) dejavni tudi pri gojenju hrane in zelišč ali čebelarjenju na svoji zasebni lastnini. Tesno sodelovanje med državljani in mestnimi oblastmi je predpogoj za dolgoročno urbano kmetijstvo. Lokalni mestni kmetje običajno potrebujejo podporo (npr. izobraževanje, izmenjavo znanja in usmerjanje) mestnih organov pri sprejemanju ekološko trajnostnih kmetijskih praks. Z izbiro novih uradno priznanih območij za mestno kmetijstvo ali vzpostavitvijo mreže za mestno kmetijstvo bi se morala povečati enaka porazdelitev koristi prilagajanja na ravni mest.  Zlasti bi morale zagotoviti, da imajo ranljive skupine (starejši, otroci, migranti) in prebivalci sosesk z nizkim socialno-ekonomskim statusom možnost lokalnega mestnega kmetovanja. Načrtovanje in izvajanje mreže za urbano kmetovanje bi moralo potekati s posvetovalnim sodelovanjem z državljani in drugimi ključnimi deležniki.

Izvajanje mestnega kmetijstva je v veliki meri odvisno od lokalnih dejavnikov: podnebje, politike in načrtovanje, geografija, ekonomija in kulturne vrednote. 

Mesto lahko socialno pošteno in pravično razpoložljivost za izvajanje mestnega kmetijstva podpre z okupacijskimi in prostorskimi območji za mestno kmetijstvo (npr. dodelitev in skupnostni vrtovi) v različnih vrstah sosesk. Mesto ima lahko programe za krepitev sodelovanja različnih socialno-ekonomskih skupin. V Barceloni je na primer mreža mestnih vrtov program sodelovanja ministrstva za okolje mestnega sveta, ki je namenjen državljanom, starejšim od 65 let. Cilj je tudi podpreti trajnostne kmetijske prakse, kot je ekološko kmetovanje. Za to so potrebni sodelovanje in pogajanja med načrtovalci, lastniki zemljišč in lokalnimi prebivalci, ki se lahko nadaljujejo s formalno udeležbo v okviru urbanističnega načrtovanja ali prostorskega načrtovanja. Za uspešno vzpostavitev novega, neformalnega urbanega kmetijskega območja s strani prebivalcev ali skupnosti za območja, ki niso uradno ohranjena ali načrtovana za tako dejavnost rabe zemljišč (npr. degradirana območja, javni parki), je potrebno tesno sodelovanje med državljani in mestnimi upravami. Močna politična podpora in sprejemanje v javnosti zagotavljata uspeh lokalnih pobud lokalnih skupnosti, kadar jih ne sprožijo vladni akterji. 

Konkurenčni in nasprotujoči si interesi glede rabe zemljišč ter šibko sodelovanje s ključnimi deležniki, zlasti z mestnimi organi ali lastniki zemljišč, so ključni omejevalni dejavniki za izvajanje pobud za mestno kmetijstvo. Povečanje zemljiških nagrad in močno povpraševanje po vrtnih parcelah za dodelitev lahko povzročita veliko povečanje najemnin ali prodajnih nagrad, kar povzroča izključitev nizkih socialno-ekonomskih skupin.

Urbano kmetovanje in vrtnarjenje prinašata številne okoljske koristi. Podpirajo ohranjanje bogate vrhnje plasti tal, izboljšujejo lokalne mikroklimatske razmere, spodbujajo recikliranje komunalnih odpadkov kot vira hranilnih snovi v tleh in organskih snovi ter podpirajo biotsko raznovrstnost v mestih in privabljajo različne živalske vrste. Dejavnosti gojenja krepijo neposredno interakcijo med človekom in naravo ter tako povečujejo okoljsko ozaveščenost in skrbništvo za naravo. Dodelitev in skupnostni vrtovi se lahko uporabljajo kot rekreacijska območja in zbirališča za ljudi, kar izboljšuje dobro počutje ljudi na mestnih območjih. Urbano kmetovanje in vrtnarjenje lahko okrepita tudi socialno vključenost, identiteto skupnosti in socialno enakost. Vrtnarji lahko sodelujejo, včasih na različnih parcelah, in med seboj delijo svoje izkušnje, znanje in izdelke. Urbano kmetijstvo povečuje prehransko varnost, zlasti za nizko socialno-ekonomske skupine, in lahko prispeva k zelenemu gospodarstvu z ustvarjanjem nizkoogljičnega, z viri gospodarnega in socialno vključujočega gospodarstva. 

Poslovni modeli urbanega kmetijstva se lahko zelo razlikujejo. Vrtove v zasebni lasti ali upravljane vrtove večinoma financirajo posamezna gospodinjstva. Kmetijstvo, ki ga vodi skupnost, temelji predvsem na precej novi vrsti krožnega gospodarstva, tj. deljenem gospodarstvu. Stroški, orodja in naloge upravljanja se delijo med člane skupnosti. Občine lahko nudijo podporo z nudenjem strokovnega znanja, orodij ali zagotavljanjem, da so nagrade za najem zemljišč poštene, zlasti za prebivalce z nizkimi dohodki. Občina je lahko ključni spodbujevalec mestnega kmetijstva, saj vsem uporabnikom zagotavlja parcele, ograje, zavetišča za shranjevanje orodja, vodo za namakanje, usposabljanje in tehnično podporo. Občina lahko tudi spodbuja priložnosti za mreženje med različnimi pobudami za mestno kmetijstvo. Na primer, mesto Berlin ponuja pravno podporo pri pripravi pogodb, finančno podporo, znanje in strokovno znanje, preizkuse tal in celo organizirana javna srečanja za mobilizacijo lokalnega prebivalstva, da se loti vrtnarskega projekta.

Območja za mestno kmetijstvo običajno nadzorujejo in urejajo mestni organi, tudi na podlagi nacionalne ali podnacionalne zakonodaje (npr. z dovoljenjem občine, na podlagi lokalnih načrtov). Oblikovanje, lastništvo in upravljanje se lahko prenesejo na skupnosti ali združenja posameznih lastnikov. Vendar je bilo v zadnjih nekaj letih doseženo vse večje soglasje o prehodu z vodstvene „vlade“ od zgoraj navzdol na bolj vključujoče in prilagodljivo „upravljanje“ na več ravneh. V nekaterih primerih lahko pride do neodobrenih lokalnih pobud, ki zasedajo javni prostor za mestno kmetijstvo, kar lahko povzroči spore med mestnimi organi, lastniki zemljišč in drugimi uporabniki prostora: Vendar so bili ti razmeroma redki.

Na ravni EU mestno kmetijstvo nima neposrednih koristi od podpore skupne kmetijske politike, vendar se lahko načela ekološkega kmetovanja, opredeljena v uredbi EU o ekološki pridelavi, in posebne tehnologije uporabljajo v mestnem okolju. Urbano kmetijstvo je povezano tudi s strategijo EU „od vil do vilic“, katere cilj je pospešiti prehod EU na trajnostni prehranski sistem. Obstajajo tudi primeri oblikovanja politik na nacionalni in mestni ravni ter priznanje vse večjega pomena upravljanja takih prehranskih sistemov. Vendar je do zdaj na voljo le malo vpogleda v učinkovitost takih politik. (Znanost za okoljsko politiko, članek v novicah iz leta 2023).

Čas izvajanja je odvisen od področja uporabe in obsega pobude. Za vzpostavitev avtonomnih pobud urbanega kmetijstva je potrebna ena rastna sezona. Več formalnih vrtov za dodelitev ali skupnostno kmetijstvo se vzpostavi v daljših obdobjih do 1-5 let, večino tega časa pa se lahko porabi za pogajanja in birokracijo (npr. sporazumi in dovoljenja). 

Glede na vrsto mestnega kmetijstva se lahko življenjska doba spreminja od nekaj let (spontana kmetijska zemljišča na degradiranih območjih) do stoletij. Najstarejši vrtovi v Evropi so bili ustanovljeni že v začetku 20. stoletja. T hej se še vedno uporabljajo za kmetovanje, medtem ko je neformalne vrtne parcele v škatlah mogoče zamenjati in uporabiti samo v eni sezoni na isti lokaciji.