Podnebno pametno mestno kmetijstvo

Posamezni državljani in civilna družba imajo ključno vlogo v mestnem kmetijstvu, sajvzdržujejo in upravljajo kmetijske parcele in vrtove. Poleg tega so lahko zasebni sektor in mala podjetja (npr. restavracije)dejavni tudi na področju gojenja hrane in zelišč ali čebelarstva na svojem zasebnem zemljišču. Tesno sodelovanje med državljani in mestnimi oblastmi je predpogoj za dolgoročno mestno kmetijstvo. Lokalni mestni kmetje običajno potrebujejo podporo (npr. izobraževanje,izmenjavo znanja in usmerjanje) mestnih organov pri sprejemanju ekološko trajnostnih kmetijskih praks. Z izbiro novih uradno priznanih območij za mestno kmetijstvo ali vzpostavitvijoneugodnemreže mestnega kmetovanja bi se morala povečati enakaporazdelitevkoristi prilagajanja naravnimest.  Zlasti bi morale zagotoviti, da imajo ranljive skupine (starejši, otroci, migranti) in prebivalci v soseskah z nizkim socialno-ekonomskim statusom možnost lokalnega urbanega kmetovanja. Načrtovanje in izvajanje mrež mestnega kmetijstva bi moralopotekati prek posvetovalnega sodelovanja z državljani in drugimi ključnimi zainteresiranimi stranmi.

Izvajanje urbanega kmetijstva je močno odvisno od lokalnih dejavnikov: podnebje, politike in načrtovanje, geografija, gospodarstvo in kulturne vrednote. 

Mesto lahko podpre socialno pravično in enakopravno razpoložljivost za izvajanje mestnega kmetijstva prek zasedbenih območij in območij za mestno kmetovanje (npr. dodelitveni in skupnostni vrtovi) v različnih vrstah sosesk. Mesto ima lahko programe za krepitev sodelovanja različnih socialno-ekonomskih skupin. Na primer, v Barceloni je mreža mestnih vrtovprogram sodelovanja oddelka za okolje mestnega sveta, ki je namenjen državljanom, starejšim od 65 let. Cilj je tudi podpreti trajnostne kmetijske prakse, kot je ekološko kmetovanje. Za to so potrebni sodelovanje in pogajanja med načrtovalci, lastniki zemljišč in lokalnimi prebivalci, ki jih je mogoče nadaljevati s formalno udeležbo v okviru urbanističnega načrtovanja ali določanja območij. Za uspešno vzpostavitev nove neformalne urbane kmetijske površine s strani prebivalcev ali skupnosti na območjih, ki niso uradno ohranjena ali načrtovana za tako dejavnost rabe zemljišč(npr. degradirana območja, javni parki),je potrebnotesno sodelovanje med državljani in mestnimi upravami. Močna politična podpora in javna podpora zagotavljata uspeh lokalnih pobud lokalnih skupnosti, kadar jih ne sprožijo vladni akterji. 

Konkurenčni in nasprotujoči si interesi glede rabe zemljišč ter šibko sodelovanje s ključnimi deležniki, zlasti z mestnimi organi ali lastniki zemljišč, so ključni omejevalni dejavniki za izvajanje pobud za mestno kmetijstvo. Povišanje zemljiških nagrad in veliko povpraševanje po parcelah za vrtove lahko povzročita veliko povišanje najemnin ali prodajnih nagrad, zaradi česar so izključene nizke socialno-ekonomske skupine.

Urbano kmetijstvo in vrtnarjenje prinašata številne okoljske koristi. Podpirajo ohranjanje bogate vrhnje plasti tal, izboljšujejo lokalne mikroklimatske razmere, spodbujajo recikliranje komunalnih odpadkov kot vira hranil v tleh in organskih snovi ter podpirajo biotsko raznovrstnost v mestih, saj privabljajo različne živalske vrste. Dejavnosti gojenja krepijo neposredno interakcijo med človekom in naravo ter tako povečujejo okoljsko ozaveščenost in skrb za naravo. Dodelitev in skupnostni vrtovi se lahko uporabljajo kot rekreacijska območja in zbirališča za ljudi, kar izboljšuje blaginjo ljudi v mestnih območjih. Urbano kmetovanje in vrtnarjenje lahko okrepita tudi socialno vključenost, identiteto skupnosti in socialno enakost. Vrtnarji lahko sodelujejo, včasih na različnih parcelah, in delijo svoje izkušnje, znanje in svoje izdelke med seboj. Urbano kmetijstvo povečuje prehransko varnost, zlasti za nizko socialno-ekonomske skupine, in lahko prispeva k zelenemu gospodarstvu z ustvarjanjem nizkoogljičnega, z viri gospodarnega in socialno vključujočega gospodarstva. 

Poslovni modeli urbanega kmetijstva se lahko zelo razlikujejo. Zasebne ali upravljane vrtove večinoma financirajo posamezna gospodinjstva. Kmetijstvo, ki ga vodi skupnost, temelji predvsem na precej novi vrsti krožnega gospodarstva, tj. ekonomiji delitve. Stroški, orodja in naloge upravljanja se delijo med člani skupnosti. Občine lahko zagotovijo podporo s strokovnim znanjem, orodji ali poštenimi nagradami za najem zemljišč, zlasti za prebivalce z nizkimi dohodki. Občina je lahko ključni spodbujevalec urbanega kmetijstva, saj vsem uporabnikom zagotavlja parcele, ograje, zavetišča za shranjevanje orodja, vodo za namakanje, usposabljanje in tehnično podporo. Občina je lahko tudi spodbujevalec priložnosti za mreženje med različnimi pobudami za mestno kmetijstvo. Mesto Berlin na primer ponuja pravno podporo pri pripravi pogodb, finančno podporo, znanje in izkušnje, teste tal in celo organizirana javna srečanja za mobilizacijo lokalnih prebivalcev, da se lotijo vrtnarskega projekta.

Območja za mestno kmetijstvo običajnonadzorujejo in urejajo mestniorgani, tudi na podlaginacionalne ali podnacionalne zakonodaje (npr.z dovoljenjem občine, ki temelji na lokalnih načrtih). Oblikovanje, lastništvo in upravljanje se lahko prenesejo na skupnosti ali združenja posameznih lastnikov. Vendar je bilo v zadnjih nekaj letih doseženo vse večje soglasje o prehodu z vodstvene „vlade“ od zgoraj navzdol na bolj vključujoče,prilagodljivo „upravljanje“na več ravneh. V nekaterih primerihse lahko pojavijo nedovoljene lokalne pobude, ki zasedajo javni prostor za mestno kmetijstvo, kar lahko povzroči sporemed mestnimiorgani, lastniki zemljišč in drugimi uporabniki prostora: However, ti so bili razmeroma redki.

Časizvajanja se razlikuje glede na področje uporabe in obseg pobude. Za vzpostavitev avtonomnih pobud mestnega kmetijstva je potrebna ena rastna sezona. Bolj formalni vrtovi ali skupnostno kmetijstvo se vzpostavijo v daljših obdobjih do 1-5 let, večino tega časa pa se lahko porabi za pogajanja in birokratska vprašanja (npr. sporazumi in dovoljenja). 

Življenjskadobase lahko razlikuje od nekaj let (spontane kmetijske parcele na degradiranih območjih) do stoletij, odvisno od vrste mestnega kmetijstva. Najstarejši vrtovi v Evropi so bili ustanovljeniže v začetku 20.stoletja. Ševedno se uporabljajo za kmetovanje, neformalnevrtne parcele v zabojih pa se lahko zamenjajo in uporabijo le v eni sezoni na isti lokaciji.