3.1 Priprava kataloga ustreznih prilagoditvenih možnosti

Mestna območja so središča človekovih dejavnosti in nanje pogosto hkrati vpliva več nevarnosti podnebnih sprememb. Zato morajo prilagoditveni ukrepi zajemati širok nabor vprašanj, vključno s tehnološkimi, informacijskimi, organizacijskimi, vedenjskimi, ekosistemskimi in socialno-ekonomskimi vprašanji na različnih ravneh upravljanja, tako sektorskih kot medsektorskih. Razvoj kataloga ukrepov zagotavlja sistematično zbiranje možnih prilagoditvenih možnosti za posebne mestne razmere, ki se lahko uporabijo za poznejši postopek ocenjevanja in izbire.

Pri pripravi kataloga prilagoditvenih možnosti za obravnavo je treba upoštevati splošni pristop in cilje načrtovanja prilagajanja v občini. Na splošno je cilj prilagoditvenih možnosti eno ali več od naslednjega:

• sprejeti vplive podnebnih sprememb in nositi izgube, ki so posledica tveganj (npr. upravljanje umika z dviga morske gladine),
• izravnavo izgub z delitvijo ali razpršitvijo tveganj ali izgub (npr. z zavarovanjem),
• preprečiti ali zmanjšati izpostavljenost podnebnim tveganjem in/ali ranljivost zanje (npr. z načrtovanjem rabe zemljišč, gradnjo nove protipoplavne zaščite ali spreminjanjem vedenja, lokacije ali dejavnosti),
• Izkoriščanje novih priložnosti (npr. s sodelovanjem v novi dejavnosti ali spreminjanjem praks, da se izkoristijo spreminjajoče se podnebne razmere).

Drug način razmišljanja o možnostih prilagajanja je razmišljanje o vrstah ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti. To so lahko:

1. „mehki“ prilagoditveni ukrepi, vključno z naslednjimi vrstami:

• Vodstveni delavci (npr. uvedba fleksibilnega delovnega časa med vročinskimi valovi),
• Strateško (npr. naročilo novih stavb z zasnovo, odporno proti podnebnim spremembam, v okviru načrtovanega programa gradnje mest)
• Začasno (npr. uporaba senčenja za zmanjšanje povečanja sončne toplote)

2. tehnična/„siva“ (npr. prenovljena stavba; izboljšanje fizične zaščite pred poplavami, povečanje zmogljivosti kanalizacijskih sistemov),

3. Ekološko/zeleno (npr. uvedba ali razširitev zelene infrastrukture za upravljanje odtekanja vode ali mikroklimatsko zmernost).

Občine se lahko tudi odločijo, da se bodo osredotočile na povečanje „prilagodljive zmogljivosti“, ki vključuje razvoj sposobnosti ljudi, organov in sektorjev za učinkovito odzivanje na podnebne spremembe. To vključuje ukrepe na naslednjih področjih:

• dostop do rezultatov raziskav ali sodelovanje v raziskovalnih projektih;
• izvajanje raziskav;
• podatke o spremljanju in ustrezne vire informacij;
• ozaveščanje z izobraževanjem, izmenjavo izkušenj in pobudami za usposabljanje; in
• vzpostavitev podpornega institucionalnega okvira, na primer z:
  • spreminjanje standardov;
  • spremembo zakonodaje;
  • vzpostavitev lokalnih mehanizmov financiranja;
  • zagotavljanje smernic o dobri praksi; in
  • razvoj ustreznih politik, načrtov in strategij.

Pri pripravi ukrepov je treba pozornost nameniti:

• izbiro ukrepov, ki se odzivajo na ugotovljene ranljivosti;
• vključno z nekonvencionalnimi in inovativnimi rešitvami (nespremenjeno poslovanje pogosto ovira prilagajanje);
• zagotavljanje dobre kombinacije različnih vrst možnosti (npr. tehnične – netehnične);
• dajanjem prednosti dolgoročnim ciljem pred kratkoročnimi političnimi interesi; in
• zaradi lažje nadaljnje razprave in boljše komunikacije s politiki in deležniki se priporoča, da se prilagoditvene možnosti opišejo v informativnih listih v skladu s skupno strukturo, kot je opisana v koraku 4.1.

Možnosti prilagajanja je mogoče pridobiti iz virov literature in podatkovnih zbirk, ki jih zagotovijo znanstveni strokovnjaki in tehnični svetovalci, delijo kolegi iz drugih oddelkov in organov, predstavniki drugih občin ali pa se pridobijo iz drugih virov z vključevanjem deležnikov. V zadnjih letih so raziskovalci, mreže mest, nacionalni ali regionalni organi ali organizacije deležnikov pripravili več katalogov možnosti prilagajanja (glej povezane vire v nadaljevanju). Ti katalogi bi morali biti podlaga za izbor možnosti, ki ustrezajo posebnemu mestnemu okviru in opredeljenim prilagoditvenim ciljem. Korak 3.2 vodi do virov primerov in primerov že izvedenih prilagoditvenih ukrepov na mestnih območjih.

Priznati je treba tudi, da prilagajanje ne zahteva vedno popolnoma novih ukrepov. Prilagajanje pogosto pomeni upoštevanje in prilagajanje dejavnosti, ki bi bile v vsakem primeru potrebne za trajnostni razvoj mesta, ali vključevanje prilagajanja v obstoječo ali novo zakonodajo, norme in načrte (npr. načrte za obvladovanje poplavne ogroženosti v skladu z direktivo EU o poplavah). Mesta že imajo na voljo številna orodja za prilagoditev, npr. možnosti, ki izkoriščajo obstoječe delo na področju zmanjševanja tveganja nesreč, ali sedanje ureditve in načrte upravljanja virov in infrastrukture (glej tudi korak 2.6).