Konzervacijsko kmetijstvo

Ohranitveno kmetijstvo, kot ga opredeljuje Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), je „sistem kmetovanja, ki spodbuja ohranjanje trajne talne odeje, minimalno vznemirjanje tal in diverzifikacijo rastlinskih vrst. Izboljšuje biotsko raznovrstnost in naravne biološke procese nad in pod površino tal, kar prispeva k večji učinkovitosti rabe vode in hranil ter k izboljšani in trajnostni pridelavi kmetijskih rastlin.“ V posebnem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) z naslovom Climate Change and Land (Podnebne spremembe in zemljišča) (2019) je ohranitveno kmetijstvo vključeno med dodatne možnosti prilagajanja za obravnavanje podnebnih tveganj. Tri glavna načela ohranitvenega kmetijstva (minimalne motnje v tleh, diverzifikacija posevkov in trajna talna odeja) prispevajo k varstvu okolja in zmanjšanju vplivov podnebnih sprememb na kmetijske sisteme (prilagajanje) ter prispevka kmetijskih praks k emisijam toplogrednih plinov (blažitev) s trajnostnim upravljanjem zemljišč. Ta načela, ki so podrobneje opisana v nadaljevanju, prispevajo k zaščiti tal pred erozijo in degradacijo, izboljšujejo kakovost tal in biotsko raznovrstnost, ohranjajo naravne vire in povečujejo njihovo učinkovitost rabe, hkrati pa optimizirajo donos pridelkov.

Natančneje, za „minimalne motnje v tleh“so značilne prakse zmanjšane obdelave tal (kot so oranje, brananje in vsi postopki obdelave tal, ki se običajno uporabljajo za pripravo tal za kalitev semen, vzpostavitev sadik ter rast in proizvodnjo kmetijskih rastlin) z neposrednim sejanjem in/ali neposrednim nameščanjem gnojil. Pomaga izboljšati lastnosti tal, ohraniti in povečati organske snovi v tleh ter tako zmanjšati erozijo tal. Poleg tega se z nobenim obdelovanjem in minimalnim obdelovanjem zmanjša poraba energije v kmetijskih strojih, poveča drenaža tal, izboljša preskrba s hrano za žuželke, ptice in majhne sesalce zaradi večje razpoložljivosti ostankov pridelkov in semen plevela v tleh. Minimalne motnje v tleh dejansko zagotavljajo številne ekosistemske storitve, vključno z: regulacija vode, shranjevanje ogljika, stabilnost tal, zaščita površinskih tal pred erozijo, večja infiltracija vode, večja rodovitnost tal z (dolgoročno) večjimi zalogami dušika, boljša kakovost tal, vode in zraka, zmanjšanje erozije tal in uporaba goriva. Vsi ti elementi so izjemno pomembni za zmanjšanje ranljivosti kmetijskih sistemov in povečanje njihove sposobnosti prilagajanja podnebnim spremembam, kar prispeva tudi k ciljem blažitve.

„Diverzifikacija posevkov“je praksa gojenja več kot ene vrste na določenem kmetijskem območju v obliki kolobarjenja in/ali združevanja posevkov. Diverzifikacija gojenih vrst povečuje sposobnost kmetijskih sistemov za prilagajanje podnebnim spremembam z izboljšanjem rodovitnosti in strukture tal, zmogljivosti zadrževanja vode v tleh ter porazdelitve vode in hranil prek profila tal, kar pomaga preprečevati škodljivce in bolezni ter povečuje stabilnost donosa. Raznovrstni sistemi pridelave so dejansko stabilnejši in odpornejši od monokulturnih sistemov. Diverzifikacija kmetijskih rastlin zagotavlja vrsto ekosistemskih storitev, prispeva k izboljšanju produktivnosti kmetijskih rastlin in odpornosti sistemov kmetovanja ter zmanjšuje emisije toplogrednih plinov iz kmetijskih dejavnosti.

„trajna organska odeja tal“z ostanki kmetijskih rastlin in/ali pokrovnimi kmetijskimi rastlinami (npr. stročnice, žita ali druge kmetijske rastline, zasajene med glavnimi kmetijskimi rastlinami, predvsem v korist tal in ne pridelka kmetijskih rastlin) omogoča prilagajanje podnebnim spremembam z zmanjšanjem erozije in degradacije tal, ki se lahko poslabšata zaradi vpliva ekstremnih vremenskih pojavov (npr. ekstremnih padavin, suš in obdobij nasičenosti tal, ekstremne vročine, močnih vetrov) in izboljšanjem stabilnosti ohranitvenega kmetijskega sistema. Pokrivne poljščine dejansko izboljšujejo lastnosti tal (gnojnost in kakovost), pomagajo pri obvladovanju erozije tal, ohranjajo vlago v tleh, preprečujejo zbijanje tal, omejujejo škodljivce in bolezni ter povečujejo biotsko raznovrstnost v kmetijskem ekosistemu.

Tri načela in z njimi povezani ukrepi ohranitvenega kmetijstva se uporabljajo v vseh kmetijskih pridelovalnih sistemih, vendar jih je treba prilagoditi posebnim potrebam posevkov in lokalnim razmeram v vsaki kmetijski regiji. Učinki teh ukrepov na kmetije se preskušajo v okviru več evropskih projektov (npr. SOLMACC, AgriAdapt in HelpSoil), ki spodbujajo uporabo tehnik, ki pomagajo pri doseganju ciljev prilagajanja podnebnim spremembam in blažitve njihovih posledic.

Za uspešno izvajanje ohranitvenega kmetijstva sta potrebna sodelovanje zainteresiranih strani iz javnega in zasebnega sektorja ter tesno sodelovanje med različnimi akterji: kmetje, službe za kmetijsko svetovanje (ki kmetom zagotavljajo znanje in spretnosti za izboljšanje uporabljenih agronomskih tehnik, produktivnosti pridelkov in dohodka kmetij), raziskovalci, oblikovalci politik itd. Potrebni so učinkoviti participativni pristopi, ki temeljijo na deležnikih, da se zagotovita razširjanje in uporaba praks ohranitvenega kmetijstva ter izboljšajo ukrepi v skladu s posebnimi značilnostmi zadevnih kmetijskih sistemov, da se doseže največja možna učinkovitost. Kmetje in drugi deležniki bi morali sodelovati v projektih, ki se ukvarjajo z ohranitvenimi kmetijskimi praksami, da bi se bolje zavedali tesne povezave med kmetijskimi praksami, vplivi na okolje in socialno-ekonomskimi učinki, vključno s potencialom za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev.

Poleg tega bi bilo treba kmete v začetnem obdobju preusmeritve s tradicionalnega na ohranitveno kmetijstvo usmerjati, da bi pridobili vse potrebne informacije in izkušnje z novimi praksami ter se zavedali dela in časa, potrebnega za prehod na nov sistem gojenja. Pri tem natečaju je bistvena vloga služb za kmetijsko svetovanje, pa tudi izboljšanje krepitve zmogljivosti in izobraževanja. Predstavitev učinkov tehnik ohranitvenega kmetijstva, ki se uporabljajo na dejanske študije primerov, bi lahko pomagala pri izvajanju ukrepov in novim kmetom dala informacije o tem, katere ključne prakse ustvarjajo uspeh in katere napake je treba preprečiti.

Med dejavniki uspeha pri izvajanju ohranitvenih kmetijskih ukrepov so: dobro sodelovanje deležnikov, politike in vladni ukrepi za spodbujanje in ustvarjanje ugodnih pogojev za uporabo ohranitvenega kmetijstva (kot je prost dostop do informacij), ustrezne storitve kmetijskega svetovanja, javna in zasebna partnerstva ter nagrade za okoljske storitve.

Nekateri vidiki lahko delujejo kot omejevalni dejavniki za majhne razsežnosti kmetij, na primer za izvajanje praks, ki zahtevajo naložbe v stroje (kot pri sejanju semen v sistemih kmetovanja, ki se ne obdelujejo). V teh primerih se za premagovanje tega vidika uporabljajo združenja kmetov ali sodelovanje s tretjimi osebami. Drugi omejevalni dejavniki vključujejo neustrezno razširjanje znanja in dobrih praks, nezadostno sodelovanje med raziskovalci in službami za kmetijsko svetovanje ter pomanjkanje podpore kmetom.

V nekaterih primerih kmetje še vedno menijo, da je obdelava tal potrebna za izboljšanje tal, olajšanje gospodarjenja s pridelki in večji donos. Poleg tega so kmetje na splošno zadovoljni z dejanskimi praksami in ne čutijo gospodarskega pritiska za spremembe, saj so čista in dobro izkoriščena polja pogosto povezana z dobro kmetijsko prakso. V zvezi s tem imajo službe za kmetijsko svetovanje ključno vlogo pri spodbujanju zaupanja kmetov, ki so novi v naravovarstvenem kmetijstvu, da tehnologija deluje. To vključuje prikaz tehnologije na drugih kmetijskih področjih, prikaz gospodarskih koristi z dejstvi in številom ter usposabljanje ljudi v regiji za pomoč drugim.

Stroški izvajanja ohranitvenih kmetijskih ukrepov se bodo verjetno razlikovali med kmetijami (odvisno od velikosti in proizvodnega sistema), geografskimi regijami in državami. Vendar FAO poroča, da lahko kmetje, če ne obdelujejo tal, prihranijo med 30 % in 40 % časa, dela in, v mehaniziranem kmetijstvu, fosilnih goriv v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom, s čimer se zmanjšajo s tem povezani stroški. Ohranjevalno kmetijstvo na splošno omogoča zmanjšanje proizvodnih stroškov ter skrajšanje časa in delovne sile (npr. za pripravo in sajenje zemljišč), v mehaniziranih sistemih pa dolgoročno zmanjšuje stroške naložb in vzdrževanja strojev. Poleg tega omogoča donose, primerljive s sodobnim intenzivnim kmetijstvom, vendar na trajnosten način, kar omogoča, da se posevki bolje prilagodijo spremenjenim podnebnim razmeram v skladu z običajnim upravljanjem kmetijstva, zlasti z zmanjšanjem variabilnosti donosa iz leta v leto. Vendar so pozitivni učinki na pridelek odvisni od intenzivnosti in resnosti vplivov podnebnih sprememb.

Gospodarske, agronomske in okoljske koristi ohranitvenega kmetijstva je mogoče zaznati na svetovni, regionalni in lokalni ravni ter na ravni kmetij. Te koristi so pomembne tudi v smislu prilagajanja podnebnim spremembam, saj se z ohranjanjem pridelka kmetijskih pridelkov ohranja ali celo izboljšuje, pa tudi v smislu blažitve s povečanjem sekvestracije ogljika in zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov.

Ohranjevalne kmetijske prakse bi bilo treba podpreti z jasnimi politikami in postopki. Skupna kmetijska politika (SKP) Evropske unije ter nacionalni in regionalni programi za podeželje so med glavnimi gonilnimi silami politike za izvajanje ohranitvenega kmetijstva v državah članicah EU.

Skupna kmetijska politika spodbuja uporabo teh praks z „neposrednimi zelenimi plačili“ (ali „zeleno komponento“) (prvi steber SKP) za podporo kmetom, ki sprejmejo ali ohranijo kmetijske prakse (npr. diverzifikacija kmetijskih rastlin), ki prispevajo k doseganju okoljskih in podnebnih ciljev. Poleg tega drugi steber SKP, tj. politika EU za razvoj podeželja, namenjena podpori podeželskim območjem, regionalnim, nacionalnim in lokalnim organom omogoča, da oblikujejo svoje posamezne programe za razvoj podeželja, ter med drugim podpira ukrepe za trajnostno upravljanje naravnih virov in podnebne ukrepe, vključno z ohranjanjem kmetijskih praks. Programi iz drugega stebra se sofinancirajo iz skladov EU ter regionalnih ali nacionalnih skladov.

Eno leto je lahko dovolj za izvajanje ukrepov ohranitvenega kmetijstva. Potreben čas je močno odvisen od razširjanja znanja, politik in vladnih ukrepov, razpoložljivosti spretnosti in sredstev ter sodelovanja deležnikov.

Konzervacijsko kmetijstvo je dolgoročni prilagoditveni ukrep in ima na splošno dolgo življenjsko dobo (desetletja).