Konzervacijsko kmetijstvo

Za uspešno izvajanje ohranitvenega kmetijstva sta potrebna sodelovanje deležnikov iz javnega in zasebnega sektorja ter tesno sodelovanje med različnimi akterji: kmetom, službam za kmetijsko svetovanje (ki kmetom zagotavljajo znanje in spretnosti za izboljšanje uporabljenih kmetijskih tehnik, produktivnosti pridelkov in dohodka kmetij), raziskovalcem, oblikovalcem politik itd. Potrebni so učinkoviti participativni pristopi, ki temeljijo na deležnikih, da se zagotovita razširjanje in uporaba ohranitvenih kmetijskih praks ter izpopolnijo ukrepi v skladu s posebnimi značilnostmi obravnavanih kmetijskih sistemov, da se doseže največja možna učinkovitost. Kmetje in druge zainteresirane strani bi morali biti vključeni v projekte, ki se ukvarjajo z ohranitvenimi kmetijskimi praksami, da bi se bolje zavedali tesne povezave med kmetijskimi praksami, vplivi na okolje in socialno-ekonomskimi učinki, vključno s potencialom za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev.

Poleg tega bi bilo treba kmete v začetnem obdobju preusmeritve iz tradicionalnega v konzervacijsko kmetijstvo usmerjati, da bi pridobili vse potrebne informacije in izkušnje z novimi praksami ter se zavedali dela in časa, ki sta potrebna za prehod na nov sistem gojenja. V tem natečaju je bistvena vloga služb za kmetijsko svetovanje, pa tudi izboljšanje krepitve zmogljivosti in izobraževanja. Predstavitev učinkov tehnik ohranitvenega kmetijstva, ki se uporabljajo za študije dejanskih primerov, bi lahko pomagala pri izvajanju ukrepov in novim kmetom pokazala, katere ključne prakse so uspešne in katerim napakam se je treba izogniti.

Med dejavniki uspeha za izvajanje ohranitvenih kmetijskih ukrepov so: dobro sodelovanje deležnikov, politike in vladni ukrepi za spodbujanje in ustvarjanje ugodnih pogojev za uporabo ohranitvenega kmetijstva (kot je prost dostop do informacij), ustrezne storitve kmetijskega svetovanja, javna in zasebna partnerstva ter nagrade za okoljske storitve.

Nekateri vidiki lahko delujejo kot omejevalni dejavniki za majhne kmetije, na primer za izvajanje praks, ki zahtevajo naložbe v stroje (kot pri sejanju sode v sistemih gojenja brez obdelave tal). V teh primerih se za premagovanje tega vidika uporabljajo združenja kmetov ali sodelovanje s tretjimi osebami. Drugi omejevalni dejavniki vključujejo neustrezno razširjanje znanja in dobrih praks, nezadostno sodelovanje med raziskovalci in službami za kmetijsko svetovanje ter pomanjkanje podpore kmetom.

V nekaterih primerih kmetje še vedno menijo, da je obdelava tal potrebna za izboljšanje tal, lažje gospodarjenje s pridelki in večji donos. Poleg tega so kmetje na splošno zadovoljni z dejanskimi praksami in ne čutijo gospodarskega pritiska za spremembe, saj so čista in dobro obdelana polja pogosto povezana z dobro kmetijsko prakso. V zvezi s tem imajo kmetijske svetovalne službe ključno vlogo pri spodbujanju zaupanja kmetov, ki so novi v konzervacijskem kmetijstvu, da tehnologija deluje. To vključuje predstavitev tehnologije na drugih kmetijskih področjih, dokazovanje gospodarskih koristi z dejstvi in številkami ter usposabljanje ljudi v regiji za pomoč drugim.

Stroški izvajanja ohranitvenih kmetijskih ukrepov se bodo verjetno razlikovali med kmetijami (odvisno od velikosti in proizvodnega sistema), geografskimi regijami in državami. Vendar FAO poroča, da lahko kmetje, če ne obdelujejo tal, prihranijo med 30 % in 40 % časa, delovne sile in v mehaniziranem kmetijstvu fosilnih goriv v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom, s čimer se zmanjšajo s tem povezani stroški. Na splošno konzervacijsko kmetijstvo omogoča zmanjšanje proizvodnih stroškov ter skrajšanje časa in delovne sile (npr. za pripravo in sajenje zemljišč), v mehaniziranih sistemih pa dolgoročno zmanjšuje stroške naložb in vzdrževanja strojev. Poleg tega omogoča donose, ki so primerljivi s sodobnim intenzivnim kmetijstvom, vendar na trajnosten način, kar poljščinam omogoča, da se bolje prilagodijo spremenjenim podnebnim razmeram ob upoštevanju običajnega upravljanja kmetovanja, zlasti z zmanjšanjem vsakoletne spremenljivosti donosa. Vendar so pozitivni učinki na donos pridelka odvisni od intenzivnosti in resnosti vplivov podnebnih sprememb.

Gospodarske, agronomske in okoljske koristi ohranitvenega kmetijstva je mogoče zaznati na svetovni, regionalni in lokalni ravni ter na ravni kmetij. Te koristi so pomembne tudi v smislu prilagajanja podnebnim spremembam, saj se z ohranjanjem kmetijskih pridelkov donos ohranja ali celo izboljšuje, pa tudi v smislu blažitve s povečanjem sekvestracije ogljika in zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov.

Ohranjevalne kmetijske prakse bi morale biti podprte z jasnimi politikami in postopki. Skupna kmetijska politika (SKP) Evropske unije ter nacionalni in regionalni programi za podeželje so med glavnimi gonilnimi silami politike za izvajanje ohranitvenega kmetijstva v državah članicah EU.

Skupna kmetijska politika spodbuja uporabo teh praks z „neposrednim zelenim plačilom“ (ali „ekologizacijo“) (prvi steber SKP) za podporo kmetom, ki sprejemajo ali ohranjajo kmetijske prakse (npr. diverzifikacijo kmetijskih rastlin), ki prispevajo k doseganju okoljskih in podnebnih ciljev. Poleg tega drugi steber SKP, tj. politika EU za razvoj podeželja, ki je namenjena podpori podeželskih območij, regionalnim, nacionalnim in lokalnim organom omogoča, da oblikujejo svoje posamezne programe za razvoj podeželja, ter med drugim podpira ukrepe za trajnostno upravljanje naravnih virov in podnebne ukrepe, vključno z ohranjanjem kmetijskih praks. Programi drugega stebra se sofinancirajo iz skladov EU ter regionalnih ali nacionalnih skladov.

Eno leto je lahko dovolj za izvajanje ukrepov ohranitvenega kmetijstva. Potreben čas je močno odvisen od razširjanja znanja, politik in vladnih ukrepov, razpoložljivosti spretnosti in sredstev ter vključenosti deležnikov.

Ohranjevalno kmetijstvo je dolgoročen prilagoditveni ukrep in ima na splošno dolgo življenjsko dobo (desetletja).