Izboljšanje učinkovitosti namakanja

Vlažnost tal, imenovana tudi „zelena voda“, je sestavni del vodnega cikla, ki je dostopen koreninam rastlin. Vlaga v tleh pade v obdobjih pomanjkanja padavin. Namakanje je najpogosteje uporabljen način za boj proti pomanjkanju vode v tleh in s tem daleč prevladujoči rabi vode v kmetijstvu. Kmetijstvo v Evropi predstavlja približno 32 % celotnega odvzema vode, v sredozemskih državah pa dosega približno 80 % in več . Vloga in vpliv namakanja se razlikujeta po regijah in prevladujočih podnebnih razmerah: medtem ko je v južni Evropi namakanje bistvena sestavina kmetijske proizvodnje, se v srednji in severni Evropi polja namakajo občasno in običajno le v sušnih poletnih obdobjih.  

Glede na zadnje poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) (AR6) se bo vsebnost vode v tleh v južni Evropi zmanjšala; pogoji nasičenosti in drenaža bodo vse redkejši in omejeni na obdobja pozimi in spomladi. Zato se lahko povpraševanje po vodi za namakanje v sredozemski regiji znatno poveča. Namakanje bo postalo potrebno v nekaterih drugih delih Evrope, medtem ko se bo povpraševanje zmanjšalo v delih severne Evrope, kjer se bodo padavine verjetno povečale. Energetski sektor (hidroelektrična energija) bo dodatno obremenil vodne vire. Zaradi tega razvoja so potrebni zanesljivejše gospodarjenje z vodo in politike za obvladovanje vse večjega konkurenčnega povpraševanja med različnimi sektorji in uporabami. 

Učinkovitost namakanja je mogoče izboljšati na naslednje načine: 

• Prehod z gravitacijskega namakanja na sodobne sisteme pod tlakom (npr. kapljično namakanje in namakanje z brizgalkami) . To zagotavlja izboljšano učinkovitost prenosa in zmanjšano potrebo po vodi za namakanje. Znan tudi kot mikro-namakanje ali tehnologija kapljičnega namakanja, ta sistem prihrani vodo in energijo z zmanjšanjem transpiracije pridelka, izhlapevanja in površinskega odtekanja.
• Pomanjkljivo namakanje (namakanje pod vsemi potrebami posevkov po vodi), katerega cilj je največja proizvodnja na enoto porabljene vode. Temu pristopu je bila namenjena majhna, a vse večja pozornost. Produktivnost vode se povečuje pod deficitarnim namakanjem. Vendar uporaba te tehnike zahteva prilagoditve kmetijskih sistemov. Ker se odziv posevkov na vodni stres zelo razlikuje, je za uporabo te tehnologije potrebno dobro poznavanje vedenja posevkov. 
• Izboljšana časovna razporeditev namakanja (podnebno pametno ali precizno namakanje). To temelji na izboljšanem vremenskem napovedovanju, hidrološkem spremljanju, sistemih zgodnjega opozarjanja, izboljšani informacijski in komunikacijski tehnologiji (IKT) ter na vremenu temelječih kmetijskih svetovalnih storitvah za preprečevanje in pripravljenost (glej možnost prilagajanja preciznega kmetijstva). 

• Za posamezne pridelke se lahko uporabljajo različne tehnike. Na primer, občasno/avtomatizirano namakanje (alternativno mokrenje in sušenje) se lahko upošteva za vesla. Vodo uporablja učinkovito, zmanjšuje stroške dela in povečuje donose (Masseroni idr. 2018). Ta tehnika je precej specifična za riž in se morda ne uporablja za druge pridelke. 

Izboljšano namakanje je mogoče dopolniti z drugimi možnostmi varčevanja z vodo (glej na primer možnost ponovne uporabe vode za preprečevanje pomanjkanja vode in pomanjkanja vode v tleh). Če se za napajanje teh inovativnih namakalnih sistemov uporabljajo obnovljivi viri energije (npr. sončne črpalke), se varčevanje z vodo kombinira tudi z blažitvijo podnebnih sprememb.  

Vedno več deležnikov lahko sodeluje pri reorganizaciji namakalnih sistemov in infrastrukture zaradi njihovih izjemnih družbenih, gospodarskih in okoljskih posledic. Vključiti bi bilo treba ne le glavne akterje kmetijskega sektorja, temveč tudi tiste iz sektorjev, ki s kmetijstvom tekmujejo za iste vodne vire. Morebitne sosednje industrije bi lahko sodelovale pri zagotavljanju črpalk na sončno energijo ali naložbah v podnebno pametne tehnologije. Glede na pričakovane pozitivne učinke na vodni krog kot celoto se pričakuje, da bodo nvironmentalna združenja in nevladne organizacije proaktivni pri spodbujanju uporabe inovativnih sistemov za izboljšanje namakanja. Širjenje ozaveščenosti o prekomerni porabi vode in trajnostni rabi – zlasti v kmetijskem sektorju – je bistvenega pomena in lahko privede do morebitnih pozitivnih učinkov na ravni krajine.

Brez prilagoditve v praksah namakanja vode na ravni kmetij je izpad pridelka verjetno na območjih, ki so izpostavljena suši, zlasti ob upoštevanju najslabših podnebnih scenarijev. Pri prilagajanju namakalnih sistemov so lahko kmetije veliko bolje pripravljene na pomanjkanje vode zaradi podnebnih sprememb. Delovanje krajine je mogoče obnoviti ali ohraniti s ponovno uporabo in shranjevanjem vode. Energijo je mogoče prihraniti z učinkovitim načrtovanjem in izvajanjem namakanja. Prihranek pri stroških energije in vode je ena največjih spodbud, ki lahko spodbudi uporabo učinkovitih namakalnih sistemov. Stroški energije naraščajo in tarife za vodo, čeprav se med državami zelo razlikujejo, so lahko pomembne na ravni kmetij. 

Vendar kmetje pogosto neradi uporabljajo inovativne prakse upravljanja, saj je vsaka sprememba običajne prakse draga in zahteva trud. Ovire so tudi pomanjkanje znanja, tehnološke zmogljivosti ali znanstveni dokazi za posamezno lokacijo. Sistemi za izdajanje dovoljenj za odvzem vode in mehanizmi za določanje cen vode v državah EU vsebujejo številne izjeme za uporabo vode v kmetijstvu.  Skupna kmetijska politika (SKP) financira projekte in prakse, ki naj bi izboljšali trajnostno rabo vode. Vendar je kmetom še vedno na voljo malo spodbud za izvajanje učinkovitejših tehnologij (Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča, 2021).

Cene vode in stroški namakanja so na lokalni ravni zelo različni, pri čemer ima vsaka drugačno tarifo za porabo vode. Nekateri plačajo na hektar in dobijo neomejeno porabo vode, nekateri plačajo na količino, črpano iz reke. Druge skupnosti zaračunavajo pristojbino na liter uporabe (Esteve idr., 2015). Zato lahko uporaba novih učinkovitih namakalnih sistemov, ki zmanjšujejo skupno količino vode, ki jo porabijo kmetje, različno vpliva na prihranek stroškov, odvisno od različnih lokacij. Črpalke lahko stanejo od 3000 do 46000 evrov. Ti stroški so odvisni od tega, ali gre za dizelsko gorivo ali električno gorivo ter ali so vključena orodja in stikala za spremljanje. Cevovod lahko znaša od 3,20 do 9,80 EUR/m za prenosne cevi ali od 5,70 do 18,50 EUR/m za podzemne cevi, odvisno od premera (GD ENV, 2012). 

Ukrepi za prilagajanje namakanja kažejo koristi na vseh območjih z visokim deležem rabe sladke vode v kmetijstvu. Koristi se lahko uresničijo le, če se shranjena voda shrani za učinkovito in podnebju prijazno uporabo (tj. suhe dni z učinkovitimi metodami namakanja). 

Izvajanje najboljših praks upravljanja namakanja pogosto spremljajo izobraževalni programi za kmete, s čimer se izboljšujeta njihovo znanje in ozaveščenost o podnebnih spremembah. 

Izboljšani namakalni sistemi, ki učinkovito uporabljajo vodne vire, zmanjšujejo vplive na celoten vodni cikel, kar pozitivno vpliva na celoten ekosistem. Varčevanje z energijo in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov sta drugi prednosti, zlasti če je energetsko učinkovit sistem združen z uporabo sončnih črpalk. 

SKP EU zagotavlja subvencije za ukrepe prilagajanja namakanja, ki vključujejo trajnostno rabo vode. Nekateri ukrepi so za kmete obvezni, drugi pa so odvisni od prostovoljnega sodelovanja kmetov. Poleg tega sta okvirna direktiva EU o vodah in mehanizem navzkrižne skladnosti SKP (tj. plačila, pogojena z okoljskimi obveznostmi) namenjena zaščiti evropskih teles površinske in podzemne vode. 

SKP lahko podpira spodbujanje učinkovitejših namakalnih sistemov in boljšega gospodarjenja z vodo na kmetijskih zemljiščih. Primeri podprtih ukrepov vključujejo ukrepe prenosa znanja in informacij ter ukrepe za naložbe v osnovna sredstva, kot je infrastruktura, povezana z oskrbo in varčevanjem z vodo. 

S pravilno tehnologijo, usposabljanjem in viri se lahko prilagoditveni ukrepi za namakanje izvajajo razmeroma hitro (2-5 let). To lahko zahteva nekatere lokalne strukturne spremembe. 

Življenjska doba se giblje od 5 do 15 let, odvisno od specifičnega merila i c. Dolgoročna učinkovitost te možnosti pri spopadanju s pomanjkanjem vode v kmetijskem sektorju je odvisna tudi od resnosti podnebnih sprememb, ki se bodo pojavile v regijah Euro pean.