Preprečevanje škode v gozdovih, povezane s podnebjem

Sodelovanje zainteresiranih strani je bistveno za uspeh strategij gospodarjenja z gozdovi pri prilagajanju podnebnim spremembam. Vključevanje lokalnih skupnosti, lastnikov zemljišč, vlad, nevladnih organizacij, gozdarskih združenj, svetovalnih centrov za gozdove in podjetij zagotavlja, da so strategije dobro zaokrožene, trajnostne in prilagojene lokalnim potrebam. V nadaljevanju je pregled vlog deležnikov v različnih strateških skupinah:

• Preprečevanje požarov (zeleni protipožarni lomi, predpisano sežiganje, upravljana paša): Sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, kmeti in gasilskimi službami je bistveno za strateško upravljanje vegetacije, zmanjšanje požarne ogroženosti in zagotavljanje varnih in učinkovitih praks.
• Gospodarjenje z gozdovi (selektivna sečnja, redčenje, protipožarne vrste, pasti za heromone in odstranjevanje okuženih dreves ali hlodov): Upravljavci gozdov, okoljska in gozdarska združenja ter lokalni lastniki zemljišč morajo sodelovati, da bi zagotovili, da se selektivna sečnja, redčenje in zatiranje škodljivcev izvajajo na načine, ki ohranjajo zdravje gozdov, hkrati pa uravnotežijo gospodarske interese.
• Upravljanje vrst (pomoč pri selitvi, kmetijsko-gozdarski sistem): Vključevanje lokalnih deležnikov v projekte za pomoč pri migracijah in kmetijsko-gozdarske projekte spodbuja dolgoročno upravljanje. Vlade, gozdarska združenja, nevladne organizacije in znanstveniki lahko zagotovijo tehnično in finančno podporo, sodelovanje skupnosti pa zagotavlja ustrezno vzdrževanje in pomen za lokalne ekosisteme.

Vključevanje deležnikov zagotavlja, da so strategije gospodarjenja z gozdovi prilagojene lokalnim razmeram, kar spodbuja dolgoročno odpornost in odgovornost skupnosti za pobude za zdravje gozdov.

Več evropskih pobud poudarja pomen sodelovanja deležnikov pri trajnostnem gospodarjenju z gozdovi za ublažitev posledic podnebnih sprememb, požarov v naravi in drugih motenj v gozdovih. Na Portugalskem (študijaprimera Viseu Dão Lafões)so na primer lokalne skupnosti, upravljavci gozdov in javni organi s skupnimi prizadevanji izvajali pašo živine in predpisali sežiganje, da bi zmanjšali tveganje požarov v naravi. Te metode, ki so bile razvite v partnerstvu z lokalnimi kmeti in gasilci, uporabljajo pašne živali za naravno zmanjšanje podkrtače in vegetacije, s čimer se ustvarjajo protipožarna območja.

Podobno se v Belgiji (študijaprimera Sonian forest)selekcija vrst in selektivna sečnja uporabljata za upravljanje vegetacije in zmanjšanje tveganja požarov v naravi. Javni organi, upravljavci gozdov, ceste in občine sodelujejo pri usklajevanju ekološkega zdravja z gospodarskimi interesi. Ti pristopi kažejo, kako lahko dejavno sodelovanje različnih deležnikov – skupnosti, javnih organov in lastnikov zemljišč – spodbuja trajnostno gospodarjenje z gozdovi v Evropi.

Omejitve

Redčenje, ponovno pogozdovanje in kmetijsko gozdarstvo zahtevajo znatna finančna sredstva za delo, opremo in redno upravljanje. Čeprav je selektivna sečnja boljša za okolje, je pogosto manj donosna kot sečnja na golo, zaradi česar je manj privlačna za lesna podjetja. Upravljana paša vključuje tudi dodatne stroške, kot sta selitev in vzdrževanje živine. Nazadnje, vzpostavitev protipožarnih lomov je lahko draga, zlasti na območjih s konkurenčnimi rabami zemljišč, kar pogosto omejuje njihovo splošno sprejetje. Izvajanje nekaterih ukrepov lahko ovirajo tudi nekatere zakonodajne vrzeli. Na primer, predpisano sežiganje je treba ustrezno urediti na nacionalni ali regionalni ravni, medtem ko bodo morda potrebne prilagoditve predpisov o lovu za upravljanje brskanja po območjih, kjer so se začele dejavnosti ponovnega pogozdovanja.

Če se te strategije izvajajo brez ustreznega strokovnega znanja in izkušenj, lahko motijo lokalne ekosisteme in škodujejo biotski raznovrstnosti. Na primer, predpisano sežiganje in selektivna sečnja lahko začasno motita habitate in prostoživeče živali. Podobno lahko operacije redčenja pritegnejo kritike okoljskih združenj, ki so zaskrbljena zaradi motenj v ekosistemih. Uvedba tujerodnih vrst za pomoč pri selitvi lahko vzbudi pomisleke glede vplivov na okolje. Vnos vrst, odpornih proti ognju, ali pomoč pri selitvi bi lahko spremenila ravnovesje ekosistemov, kar bi lahko privedlo do invazivnih vrst ali monokultur, ki zmanjšujejo biotsko raznovrstnost. Prekomerna paša v upravljanih pašnih sistemih lahko povzroči degradacijo tal, erozijo in izgubo habitatov. S slabo upravljanimi prizadevanji za pogozdovanje morda ne bo mogoče obnoviti prvotne ekološke raznovrstnosti, temveč bo poudarek na omejenem obsegu vrst. Vse to ima lahko kaskadne učinke na delovanje ekosistema.

Mnoge od teh strategij zahtevajo stalno upravljanje, strokovno osebje in gospodarske vire. Protipožarni pasovi, varovalni pasovi in redčenje potrebujejo redno vzdrževanje, da ostanejo učinkoviti, medtem ko se bodo gozdovi sčasoma obnovili, kar zahteva redno posredovanje. Poleg tega lahko infrastruktura, potrebna za izvajanje dejavnosti, kot sta redčenje ali selektivna sečnja, kot so ceste in dostopne točke, razdrobi habitate in povzroči dodatna tveganja. Na oddaljenih ali težko dostopnih območjih so ti logistični izzivi še izrazitejši. Nazadnje, številne od teh strategij, zlasti ponovno pogozdovanje in naselitev novih vrst, trajajo precej časa, preden se njihove koristi v celoti uresničijo. Zato so potrebne dolgoročne naložbe.

Javno dojemanje in regulativne ovire so velike ovire za uspeh teh strategij. Zlasti predpisane opekline se soočajo z nasprotovanjem zaradi pomislekov glede varnosti, kakovosti zraka in možnosti, da bi požari ušli izpod nadzora. Vladni predpisi pogosto omejujejo ali ne dovoljujejo uporabe praks, kot je predpisano sežiganje ali nadzorovana paša. To otežuje prizadevanja za izvajanje teh strategij v velikem obsegu.

Uspehi

Program Evropske unije za preprečevanje gozdnih požarov podpira lokalne skupnosti pri gospodarjenju z gozdovi, da bi zmanjšali požarno ogroženost in hkrati ustvarili zaposlitvene priložnosti. Program je s financiranjem in usposabljanjem uspešno vključil lokalno prebivalstvo v gozdarske dejavnosti, ki spodbujajo gospodarski razvoj in preprečevanje požarov. Poleg tega so v okviru programa na voljo posebna sredstva za razvoj podeželja. S temi sredstvi se lahko podprejo strategije upravljanja, namenjene preprečevanju gozdnih požarov in drugih nevarnosti za zdravje gozdov, povezanih s podnebnimi spremembami.

Izvajanje ohranitvenih ukrepov lahko v izkustveni skupnosti združi znanstvene, tehnične, politične in zasebne poslovne partnerje. Na primer v Italiji (študijaprimera jezera Occhito)so prizadevanja za ohranitev gozdov okoli jezera Occhito povezala več občin in raznolike gospodarske dejavnosti, kot je ekoturizem.

Za zagotovitev uspešnosti strategij za ohranjanje gozdov, kot so preprečevanje požarov, upravljanje vrst in gozdov, mora biti izpolnjenih več ključnih pogojev: (i) sisteme preprečevanja je treba povezati z drugimi instrumenti za gospodarjenje z gozdovi; (ii) za izvajanje strategije morajo biti na voljo ustrezna sredstva; (iii) izbrane strategije je treba dosledno spremljati in prilagajati; (iv) tesno sodelovanje z deležniki je bistvenega pomena. Učinkovito izvajanje strategij za ohranjanje gozdov lahko prihrani milijarde evrov. Prispevajo k preprečevanju škode, povezane s podnebnimi spremembami, preprečevanju obsežnih požarov in uničevanju sredstev za preživljanje ter ohranjanju biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev.

Strategije, opisane v tej možnosti prilagajanja, so vse bolj priznane zaradi svoje sposobnosti za izboljšanje odpornosti gozdov, povečanje biotske raznovrstnosti in ublažitev tveganja požarov v naravi glede na sedanje podnebne spremembe v Evropi. Te strategije prilagajanja prispevajo tudi k ohranjanju zmogljivosti gozdov za sekvestracijo ogljika ter zagotavljajo čist zrak in manj onesnaženo ozračje. Naslednje ocene stroškov temeljijo na pregledu razpoložljive literature in študij primerov, segajo od najmanj do najdražjih možnosti in vključujejo dejavnike, ki lahko vplivajo na stroške. To so ocene, ki temeljijo na začetni ureditvi na hektar in ne vključujejo nujno vzdrževanja različnih možnosti.

• Paša, s katero se gospodari: 100 do 500 EUR na hektar (odvisno od terena in gostote vegetacije). Države članice lahko to strategijo vključijo v programe razvoja podeželja (Evropska komisija: Generalni direktorat za okolje, 2021); ali oblikovati intervencije v podporo takim praksam in del proračuna skupne kmetijske politike (SKP)nameniti posebnim pašniškim sistemom. Paša ovac lahko na primer tudi zniža stroške postopkov zgodnjega redčenja, kot je na primer poročal AFINET (AgroForestry Innovation NETworks). Pašništvo lahko prispeva tudi k zmanjšanju požarov v naravi in s tem povezanih stroškov, kot je v Španiji pokazal Evropski forum za ohranjanje narave in pašništvo.
• Kmetijsko-gozdarski sistem: 300 EUR do 1 500 EUR na hektar, odvisno od vključitve dreves v kmetijske prakse. To je groba ocena, vendar koristi pogosto odtehtajo stroške (Kay idr., 2019), odvisno od prakse in regije.
• Zeleni protipožarni lomilci: 500 do 2 000 EUR na hektar (višja na območjih, izpostavljenih požarom, kot je Sredozemlje). Ti so lahko zelo učinkoviti. Vendar je pomembno razumeti, da je učinkovitost v veliki meri odvisna od lastnosti požara in izvajanja požarne pregrade, glej na primer analizo 563 požarov v Španiji (Ortega idr., 2024).
• predpisano sežiganje: 500 do 1500 evrov na hektar (višji v južni Evropi). Primeri iz Španije so na voljo tukaj. V zadevi Portugual je primer stroškov in koristi prikazan v študiji primera Climate-ADAPT v zadeviViseu Dão Lafões.
• redčenje: 500 do 2.500 EUR na hektar (z višjimi stroški na območjih, ki so izpostavljena ognju ali gosto porasla, in odvisno od tega, ali se uporablja ročno delo ali mehansko redčenje).
• Selektivna sečnja: 500 do 3 000 EUR na hektar (odvisno od terena, gostote dreves in tega, ali se uporabljajo mehanske ali ročne metode).
• Sajenje protipožarnih vrst: 1 500 do 5 000 EUR na hektar (odvisno od izbire vrst, priprave območja in rednega vzdrževanja). Na območjih z visokim tveganjem, kjer vrste, odporne proti ognju, nadomeščajo bolj vnetljive vrste, so lahko stroški višji zaradi potrebe po pripravi tal in namakanju (kot v sredozemskih regijah).
• Pomoč pri migracijah: od 2 000 EUR do 6 000 EUR na hektar, odvisno od razdalje in zapletenosti selitve.

Dolgoročne koristi gospodarjenja z gozdovi močno presegajo takojšnje gospodarske donose. Trajnostne prakse zagotavljajo, da gozdovi še naprej zagotavljajo bistvene storitve za prihodnje generacije. Ta vidik se v kratkoročnih analizah stroškov pogosto spregleda. Vendar te strategije tudi kratkoročno zagotavljajo pomembne socialne koristi (zaposlitvene možnosti ter javno zdravje in dobro počutje); okoljske koristi (ohranjanje biotske raznovrstnosti); ter gospodarske koristi (npr. trženje ostankov predelave lesa).

Ukrepi, kot so predpisane opekline, upravljana paša ali selektivna sečnja, morajo biti usklajeni z direktivo EU o habitatih in direktivo o pticah, da se zaščitijo posebni habitati in vrste. Morda bo potrebna odobritev ustreznih okoljskih organov, zlasti na zavarovanih območjih (npr. območjih Natura 2000). V strategiji EU za gozdove je predlagana zakonodaja o spremljanju gozdov. Vzpostavljen bo sistem spremljanja, ki zagotavlja zagotavljanje standardiziranih ali usklajenih podatkov ter zajema gozdove in druga gozdna zemljišča. 

Za številne dejavnosti gospodarjenja z gozdovi, zlasti obsežne ukrepe, kot so redčenje ali predpisane opekline, bo morda potrebna presoja vplivov na okolje v skladu s predpisi EU in nacionalnimi predpisi. V teh ocenah se oceni morebitni vpliv na lokalno biotsko raznovrstnost, tla in vodo ter preučijo blažilni ukrepi za zmanjšanje škode.

Predpisano sežiganje je strogo urejeno zaradi pomislekov glede javne varnosti. Evropske države potrebujejo dovoljenja za nadzorovane opekline(glej Predpisani požari in paša kot celosten pristop za odpornost gozdov na podnebne spremembe), spoštovanje varnostnih protokolov in usklajevanje s službami za gašenje požarov. Vremenske razmere, časovni razpored in varnostni ukrepi morajo biti dokumentirani in odobreni. Osebje, ki izvaja predpisane opekline ali upravlja gasilsko opremo, bo morda potrebovalo posebno usposabljanje in certificiranje. To zagotavlja varne prakse in skladnost z nacionalnimi standardi za preprečevanje požarov.

Številne države zahtevajo podrobne načrte za gospodarjenje z gozdovi za dejavnosti, kot so redčenje ali selektivna sečnja ali drugi ukrepi za razvoj podeželja. Ti bodo morda potrebovali te načrte upravljanja za uporabo subvencij prek Evropskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Ti načrti zagotavljajo trajnostne prakse, ščitijo javne interese in ohranjajo zdravje gozdov. Za selektivno sečnjo in redčenje so običajno potrebna dovoljenja, da se preprečijo čezmerna sečnja in netrajnostne prakse. Nacionalna zakonodaja določa dovoljene ravni sečnje, drevesne vrste in starosti ter lahko predpisuje tudi zahteve za regeneracijo.

Nekaterim drevesnim vrstam grozi izumrtje (evropskirdeči seznam dreves)in jih je treba zaščititi v skladu z zakonodajo EU ali nacionalno zakonodajo. Zato jih ni mogoče zmanjšati brez posebnega dovoljenja. Redčenje ali selektivna sečnja na teh območjih mora dati prednost skladnosti s temi zaščitnimi ukrepi.

Za vsako strategijo na zasebnem zemljišču je potrebno soglasje zakonitega lastnika. V nekaterih državah so lastniki lahko upravičeni do subvencij ali spodbud, če dovoljujejo nekatere ohranitvene ukrepe ali ukrepe za preprečevanje požarov. Številni evropski gozdovi omogočajo javni dostop v skladu z zakoni o „pravici do gostovanja“. Zato je treba pri ukrepih, kot so predpisane opekline ali selektivna sečnja, upoštevati javno varnost in omejitve dostopa med izvajanjem nekaterih ukrepov.

Paša, s katero se gospodari, vključuje pravne vidike v zvezi z upravljanjem živine, pravicami do paše in včasih zakonodajo o določitvi območij. Države lahko regulirajo intenzivnost in trajanje paše, da preprečijo prekomerno pašo ali zagotovijo obnovo gozdov. Paša, s katero se gospodari, mora biti v skladu s standardi EU za dobrobit živali, ki živalim zagotavljajo dostop do vode, zavetja in zadostne količine krme, hkrati pa čim bolj zmanjšujejo tveganje prevelike obremenitve.

EU in posamezne države urejajo zatiranje škodljivcev in zdravje rastlin z direktivami, namenjenimi preprečevanju širjenja invazivnih vrst in bolezni. Strategije, kot sta odstranjevanje napadenih dreves in uporaba feromonskih pasti, morajo upoštevati protokole biološke zaščite (glejsmernice EPPO). Za nekatere je morda potrebno uradno obvestilo ali odobritev organov. Za heromonske pasti in druge ukrepe varstva rastlin pred škodljivimi organizmi lahko veljajo posebni nacionalni predpisi ali predpisi EU o ukrepih biološkega zatiranja (uporaba naravnih sovražnikov za zmanjšanje populacij škodljivih organizmov), zlasti na zaščitenih ali občutljivih območjih.

Številne države EU ponujajo finančne spodbude ali subvencije za podporo trajnostnim gozdarskim praksam, preprečevanju požarov in zatiranju škodljivcev v okviru skupne kmetijske politike EU (SKP) in programa LIFE. Vendar morajo projekti za dostop do financiranja izpolnjevati merila za upravičenost, kot sta dokazovanje ekoloških koristi in upoštevanje najboljših praks. Vsaka evropska država ima nacionalni gozdarski oddelek ali ministrstvo, ki objavlja smernice o gospodarjenju z gozdovi, preprečevanju požarov in zatiranju škodljivcev. Z obravnavanjem teh pravnih vidikov je mogoče strategije za ohranjanje gozdov v Evropi izvajati učinkoviteje in bolj trajnostno ter jih uskladiti s širšimi cilji ohranjanja in podnebnimi cilji, hkrati pa spoštovati javno varnost, pravice zasebne lastnine in varstvo biotske raznovrstnosti.

Čas izvedbe predlaganih možnosti se razlikuje glede na izbrani ukrep. Lahko se giblje od:

• Kratkoročno (do 6 mesecev): Heromonske pasti, predpisano sežiganje (če je sezonsko), začetne faze upravljane paše in odstranjevanje napadenih dreves v majhnem obsegu.
• Srednjeročno (6 mesecev – 2 leti): Redčenje, selektivna sečnja, obsežnejše odstranjevanje okuženih dreves, upravljan pašni obrat in začetna vzpostavitev zelenih protipožarnih lomov.
• Dolgoročno (2+ leti): Zrelost zelenih protipožarnih pasov, sajenje protipožarnih vrst, pomoč pri selitvi in tekoči cikli upravljane paše za neprekinjeno vzdrževanje gozdov.

Časovni okvir vsake strategije se lahko podaljša na podlagi predpisov za posamezne regije, okoljskih pogojev in logističnih izzivov na gozdnatem območju.

Življenjska doba predlaganih možnosti je odvisna tudi od izbranega ukrepa. Lahko se giblje od:

• Kratkoročno (do 2 leti): Heromonske pasti, predpisano sežiganje (ponavljajoči se cikli) in odstranjevanje okuženih dreves.
• Srednjeročno (10–20 let): Redčenje in nekatere upravljane pašne ureditve, pri katerih je za ohranjanje učinkovitosti potrebno redno posredovanje.
• Dolgoročno (20–50 let in več): Ognjevarne vrste, selektivna sečnja in zeleni protipožarni lomi z rednim vzdrževanjem.
• Zelo dolgoročno (50–100 let in več): Pomoč pri selitvi in naselitev dolgoživih drevesnih vrst, prilagojenih podnebju.

Redno spremljanje in prilagodljivo upravljanje sta bistvena za ohranjanje učinkovitosti vsake strategije in odzivanje na spreminjajoče se razmere v gozdovih.