Umik z območij z visokim tveganjem

Umik z območij z visokim tveganjem je pogosto zelo političen in družbeno sporen. Sheme pogosto zahtevajo večjo podporo javnosti zaradi splošnega nerazumevanja dejanskih koristi te možnosti. Občine lahko neradi spreminjajo svoje načrte, medtem ko se območja nazadovanja dojemajo kot izguba privlačnosti ozemlja in potenciala za gospodarski razvoj. Zato morajo upravljavci obalnih območij vključiti vse ljudi, ki jih zadeva proces načrtovanja in odločanja, ter sporočiti resnične prednosti in slabosti pristopa. Učinkovito sodelovanje deležnikov in lokalnih skupnosti (lokalnih organov, državljanov, lokalnih podjetij, turističnih izvajalcev in okoljskih nevladnih organizacij) je zato bistveno za uspešno izvajanje programov premestitve in premagovanje morebitnih ovir. Sodelovanje lahko navsezadnje pomaga:  

• razumevanje legitimnih pomislekov in interesov;
• razložiti in prepričati lokalno skupnost o prednostih sheme;  
• upravljanje pričakovanj;  
• razvoj lastništva zainteresiranih strani. 

Razvoj sodelovanja s kulturnimi organizacijami je bistvenega pomena za omogočanje selitve ogrožene kulturne dediščine. Mreže muzejev in drugih institucij lahko ustvarijo nove priložnosti za sodelovanje in si delijo splošni cilj ohranjanja ranljivih umetniških del.

Dejavniki uspeha vključujejo:

• nižji stroški umika (vključno z nadomestilom) v primerjavi z drugimi sivimi ali zelenimi ukrepi, ki ščitijo sredstva tam, kjer so, zlasti na območjih z nizko gostoto prebivalstva.
• možnost kombiniranja ukrepov umika z obnovo naravnih značilnosti, kot so vegetacijski blažilniki, mokrišča in sipine, ki lahko zagotovijo koristi za krajino in biotsko raznovrstnost ter dodatno zaščito pred erozijo, tokovi odpadkov in poplavami.

Po drugi strani pa je eden največjih izzivov te možnosti prilagajanja ta, da od ljudi in podjetij zahteva premestitev. Ljudje, ki so jih prizadele selitve, se soočajo s korenitimi spremembami v svojem življenju. To zahteva premagovanje čustvene navezanosti na kraj, prilagajanje novemu okolju, soočanje s finančnim bremenom in ponovno izgradnjo nove sosedske socialne mreže. Do nesprejetja lahko pride tudi, zlasti kadar to vpliva na zemljišča z visoko zaznano vrednostjo lastnine in razvojnim potencialom. Kadar strategije umika niso dobro upravljane, so lahko zato sporne in lahko povzročijo močno nasprotovanje, zlasti lastnikov stanovanj in gospodarskih subjektov, na katere vpliva sprememba rabe zemljišč. Z bolj privlačnimi odškodninskimi shemami je mogoče premagati nasprotovanje lastnikov zemljišč. Vendar lahko velik vpliv na pravice zasebne lastnine in odločitve, ki poudarjajo nadomestilo lastniku zemljišča, sprožijo vprašanja socialne pravičnosti. V oblikovanje politike bi bilo treba vključiti potrebe in interese najranljivejših skupin. Poleg tega bi bilo treba v fazi načrtovanja skrbno obravnavati odločitve o tem, kdo bi moral prejeti nadomestilo, ter o njegovem znesku in vrsti.

Sprejemanje v javnosti se lahko zmanjša tudi zaradi pomanjkanja ozaveščenosti skupnosti ali razumevanja pojavov naravnih nevarnosti in tega, kako ta ukrep blaži obalne poplave in erozijo. Ustrezno obveščanje o koristih ukrepa lahko poveča ozaveščenost. Vendar lahko odstranitev infrastrukture ali elementov kulturne dediščine z ogroženih območij v nekaterih primerih povzroči tudi manjšo privlačnost za turizem in rekreacijske namene. V takih primerih je priporočljivo vlagati v zgodnje odkrivanje tveganj in uporabo varnejših objektov za shranjevanje, da se ohranijo umetniški elementi (glej prilagoditveno možnost Večplastni pristop k snovni kulturni dediščini). Hkrati se lahko predlagajo tudi alternativne turistične ponudbe kot nadomestilo za morebitno izgubo privlačnosti zaradi odstranitve ogrožene kulturne dediščine, na primer z virtualnimi izkušnjami ali oblikovanjem alternativnih poti (glej možnost prilagajanja, prilagajanje in diverzifikacija turističnih ponudb).

Politike umika bodo verjetno uspešnejše in bodo deležne večje javne podpore, če bodo zasnovane z dolgoročnega vidika. Vključitev alternativnih scenarijev in dolgoročnih napovedi podnebnih sprememb v proces načrtovanja in upravljanja lahko poveča splošno razumevanje podnebnih tveganj in navsezadnje poveča sprejemanje v javnosti. Tudi izbira zemljišča, na katerem se je treba umakniti, je lahko izziv in omejuje izvajanje te možnosti. Ker lahko upravljani umik vključuje selitev številnih sredstev v notranjost, naravno ali kmetijsko zemljišče stran od obale, obstaja tveganje, da bo umetno. Poleg tega lahko pomanjkanje zemljišč ali višje cene na novem območju ovirajo premestitev. Da bi na primer odpravili to težavo, so lokalni organi na območju Eferdingen Becken (Avstrija) določili nekatera omejena posebna območja za premestitev in fiksne cene zemljišč, da bi se izognili špekulacijam s cenami zemljišč.

Glavni stroški za to možnost so običajno stroški nakupa zemljišča, izpostavljenega poplavam ali drugim nevarnostim. Stroški so odvisni od posameznega območja ter zadevnih naselij in infrastrukture ali rabe zemljišč. Kmetijska zemljišča so na primer običajno cenejša od zemljišč, ki se uporabljajo za stanovanja ali industrijo, predvsem zaradi prisotnosti infrastrukture. Če pa se zemljišče uporablja za stanovanja ali industrijo, bi lahko bilo potrebno dodatno nadomestilo za premestitev, s čimer bi se povečali skupni stroški posredovanja.

Stroški se lahko še povečajo, če je treba v novem načrtovanem nazadovalnem območju razgraditi infrastrukturo, ki jo je ustvaril človek. To lahko vključuje stavbe in ceste, podzemne cevi za dobavo plina ali žice za elektriko, internet ali televizijo. Po drugi strani pa bodo stroški verjetno nižji, če bo obstoječa obramba naravno kršena. To prihrani denar, ki bi ga porabili za ustvarjanje umetnih kršitev. V Nemčiji se stroški premestitve štejejo za veliko oviro pri izvajanju te prilagoditvene možnosti, saj je večina obrambe Severnega morja v odličnem stanju. Obseg operacij spremljanja po uskladitvi bo vplival tudi na stroške.

Stroške umika z območij z visokim tveganjem je treba primerjati s stroški, potrebnimi za alternativne ukrepe, in vrednostjo naselij infrastrukture, ki bi bila izgubljena. V Avstriji je bila na primer premestitev izvedena kot prilagoditveni ukrep v zadevi Eferdinger Becken. Pokrajinska (regionalna) in zvezna (nacionalna) vlada sta si razdelili skupne stroške v višini 250 milijonov EUR, da bi državljanom povrnili 80 % vrednosti hiše, če bi se strinjali s selitvijo.

Umik z območij z visokim tveganjem prinaša številne koristi, ki presegajo večjo varnost ljudi in infrastrukture. Upravljano umikanje lahko spodbuja ekološko obnovo obalnih območij, saj zagotavlja nove habitate za vrste ter prostor za ustvarjanje, obnovo in ohranjanje sipinskih grebenov in slanih močvirij. 

Premestitev infrastrukture lahko vpliva na naravna območja, zaščitena v okviru omrežja Natura 2000EU, alidruge prostorske ohranitveneukrepe. Za to bi bila potrebna ustrezna presoja v skladu zdirektivo EU o habitatih. Za izgradnjo nove infrastrukture bo morda potrebna presoja v skladu zdirektivo EU opresojivplivov na okolje. Oliteumika bodo morda morale upoštevati nacionalno zakonodajo o lastnini ter nacionalne in podnacionalne načrte rabe zemljišč. Kot je navedeno zgoraj, sredozemski protokol ICZM poziva k „nazadovanju“ vzdolž obale, kjer je gradnja prepovedana. 

Čas izvedbe je zelo specifičen za posamezno lokacijo. Na splošnoizvajanje upravljanega umika pomeni večdekadno zaporedje ukrepov, vključno z vključevanjem skupnosti, oceno ranljivosti, načrtovanjem rabe zemljišč, aktivnimumikom, nadomestilom in spremembo namena . Dolgoročnoin strateško načrtovanje je potrebno za izvajanje upravljanihpobud umika, da se zagotovita ustrezno posvetovanje z deležniki in družbena sprejemljivost. V Sèteju in Marseillanuv Južni Franciji sose leta 2003 začele študije izvedljivosti o upravljanem umiku obalne ceste in povezanih posegih obnove plaž in sipin, kiso bile zaključeneleta 2005, vključno s posvetovanjiz zainteresiranimi stranmi. Dela (2007–2019) so se nato izvajala v zaporednih fazah. Zaradi zapletene narave pravic zasebne lastnine politike umika, ki vključujejo preselitev hiš in ljudi,običajno vključujejodolg proces. Izkušnje iz več primerov na poplavnih območjih Donave v Avstriji kažejo, da lahko postopek traja več kot 10 let. 

Njegovomerilo na splošnopredstavljadolgoročen pristop k prilagajanju. Njegova dolgoročna učinkovitost je odvisna odčasovnega okvira in natančnosti projekcij podnebnih sprememb, vključenih v proces načrtovanja. Nazadovanje je treba redno pregledovati, da se zagotovi, da še naprej zagotavlja zadostno zaščito prebivalstva.