Kmetijsko gozdarstvo

Za uspešno izvajanje kmetijsko-gozdarskih shem je potrebno sodelovanje organizacij deležnikov iz javnega in zasebnega sektorja. Raziskovalni programi in programi širitve morajo vključevati zainteresirane strani, da se zagotovi, da so programi ustrezni, uporabni in praktični. Večdeležniški forumi in medresorska srečanja bi morali usklajevati pristop k razvoju kmetijsko-gozdarskih sistemov in ustvarjati sinergije med različnimi sektorji. Obravnavanje kmetijsko-gozdarskih strategij približuje lokalno upravo ravni odločanja o upravljanju. Celostno načrtovanje rabe zemljišč s participativnimi pristopi, ki temeljijo na deležnikih, lahko zagotovi medsektorske platforme za usklajevanje in pogajanja. Kmetijske agencije bi bilo treba medsektorsko usklajevati, saj se kmetijsko-gozdarski sistemi izvajajo predvsem na kmetijah. Kmetijsko-gozdarski sistemi bi morali združevati tudi mestna in podeželska območja (teritorialni pristop) ter prispevati k večnamenskemu proizvodnemu sistemu (krajinski pristop). 

Mreža za kmetijsko gozdarstvo (Evropska kmetijsko-gozdarska zveza,EURAF) je dejavna v Evropi in šteje približno 280 članov iz 20 evropskih držav. Spodbuja sprejemanje kmetijsko-gozdarskih praks po vsej Evropi in upravlja posebno spletišče za izmenjavo informacij, znanstvenih rezultatov in političnih vprašanj o kmetijsko-gozdarskem sistemu. Organizira tudi konferenco, ki poteka dvakrat letno, in sodeluje pri večjih raziskovalnih projektih.

Javno politiko, ki spodbuja razvoj kmetijsko-gozdarskih sistemov, bi bilo treba obravnavati kot sklop ukrepov in orodij, ki ustvarjajo ugodne pogoje za razvoj takih sistemov. V teh politikah so prispevek zainteresiranih strani, dostop do informacij, ustrezne tehnologije in svetovalne storitve, zasebna in javna partnerstva ter nagrade za okoljske storitve in dobro upravljanje pomembnejši od same uredbe. Politike in vladne intervencije bi morale spodbujati kratkoročne in dolgoročne koristi ter ustvariti ugodne pogoje za razvoj kmetijsko-gozdarskih sistemov. 

Kmetijsko-gozdarski sistemi se soočajo z izzivi, kot so neugodne politične spodbude, neustrezno razširjanje znanja, pravne omejitve in slabo usklajevanje med številnimi sektorji, h katerim prispevajo. To vprašanje ni dovolj obravnavano v nacionalnih programih oblikovanja politik, načrtovanja rabe zemljišč in razvoja podeželja. Zato njen potencialni prispevek h gospodarstvu in ciljem trajnostnega razvoja še ni v celoti priznan ali izkoriščen, pričakovani rezultati pa zaenkrat še niso doseženi. 

Potencialni omejevalni dejavniki so vključevali upravno breme in lastniško strukturo gozdov, ki bi ju bilo mogoče obravnavati z dodatno izmenjavo in spodbujanjem dobrih praks med državami članicami in znotraj njih. V okviru SKP je več kot 25 ukrepov zasnovanih za okrepitev petih obravnavanih kmetijsko-gozdarskih praks (sivopašnih, gozdnogojitvenih, gozdnogojitvenih, obrežnih varovalnih pasov in domačih vrtov), vendar zapletenost pravil za izvajanje kmetijsko-gozdarskih sistemov ter pomanjkanje skladnosti med stebroma I in II SKP ne podpirata kmetijsko-gozdarskih dejavnosti. Zato je zaželena poenostavitev pravil za izvajanje kmetijsko-gozdarskih sistemov. 

Kmetijsko-gozdarske sheme so dolgoročna naložba. Drevesa potrebujejo nekaj časa, da dozorijo in zagotovijo pričakovane funkcije in koristi, kar pomeni, da je potrebnih več let, da kmetijsko-gozdarski sistemi postanejo dobičkonosni. Hkrati se lahko kmetje soočajo z nekaj začetnimi neto izgubami dohodka, preden izkoristijo svoje naložbe, kar lahko zmanjša njihovo željo po naložbah v kmetijsko-gozdarske sisteme. Vendar so srednjeročne koristi pomembne in lahko spodbudijo izvajanje kmetijsko-gozdarskih sistemov. 

Poleg tega številni kmetje nimajo dovolj znanja o kmetijsko-gozdarskem sistemu, za spodbujanje tega pristopa v okviru SKP pa so potrebni programi izobraževanja/usposabljanja. Zato je vključevanje kmetijsko-gozdarskih sistemov v šolsko in visokošolsko izobraževanje bistveno za ozaveščanje prihodnjih kmetov in končnih uporabnikov o številnih koristih te prakse. 

Kombinacija dreves, pridelkov in živine blaži okoljska tveganja, pomaga ustvariti trajno talno odejo proti eroziji, zmanjšuje škodo zaradi poplav in izboljšuje shranjevanje vode ter povečuje produktivnost. Poleg tega drevesa prinašajo hranila iz globljih plasti tal ali v primeru stročnic s fiksacijo dušika, ki lahko pretvorijo listno steljo v gnojilo za pridelke. Podrobneje o kmetijsko-gozdarskem sistemu: 

• prispeva k zaščiti in ohranjanju kmetijske proizvodne zmogljivosti; 
• povečuje kmetijsko produktivnost, saj lahko kombinacija drevesnih in rastlinskih sistemov privede do učinkovitejšega zajemanja virov, kot sta sončno sevanje ali voda, ter zmanjša potrebo po zunanjih vložkih, kot so gnojila ali pesticidi; 
• zagotavlja diverzifikacijo kmetijskih proizvodov, kar lahko poveča gospodarske dobičke z zagotavljanjem letnih in občasnih prihodkov iz več izložkov ter zmanjšanjem tveganj, povezanih s proizvodnjo enega samega blaga; 
• izboljšuje kakovost tal in vode, zmanjšuje erozijo (vetra) in preprečuje škodo zaradi poplav; 
• zmanjšuje ranljivost za visoke temperature, saj drevesa zagotavljajo zavetje posevkom in zmanjšujejo s tem povezano škodo; 

• povečuje biotsko raznovrstnost zaradi ustvarjanja raznolikega habitata, v katerem lahko živijo prostoživeče vrste; 
• deluje pri zatiranju škodljivih organizmov, krepitvi opraševanja in ohranjanju zemljišč za prihodnjo generacijo; 
• zagotavlja možnosti za rekreacijo, kot so jahanje, gorsko kolesarjenje, opazovanje prostoživečih živali in podeželski turizem, ki koristijo širši javnosti, lastnikom zemljišč zagotavljajo diverzifikacijo dohodkov ter povečujejo raznolikost in privlačnost krajine; 
• povečuje sekvestracijo ogljika v trajni/letni pridelavi poljščin, tleh in krajini, kar je v nasprotju s podnebnimi spremembami; 

SKP finančno podpira kmetijsko-gozdarske sisteme. Kmetje lahko prejmejo neposredna plačila na hektar kmetijsko-gozdarskih zemljišč ter podporo za vzpostavitev ali vzdrževanje kmetijsko-gozdarskih sistemov v okviru sklopa SKP za razvoj podeželja. Tri vrste zemljišč, ki so upravičene do sredstev v okviru SKP (steber I), so orna zemljišča (z gostoto dreves pod 100 dreves na hektar), trajno travinje (ali trajni pašniki) in trajni nasadi. V okviru drugega stebra ukrep 8.26 podpira vzpostavitev in vzdrževanje kmetijsko-gozdarskih sistemov ter krije stroške vzpostavitve (do 80 %) in stroške vzdrževanja z letno premijo za pet let. Znatni stroški so povezani s kmetijsko-gozdarskim prehodom, ki zahteva čas in ga je treba podpreti. 

Prednosti kmetijsko-gozdarskih sistemov so bile v poznem dvajsetem stoletju spregledane. Razvoj kmetijsko-gozdarskih sistemov so z leti omejevale tudi številne pravne omejitve za večnamensko upravljanje zemljišč in zapleteni davčni okviri. Med letoma 2001 in 2010, začenši s sistemi vmesnih kultur, so vsi kmetijsko-gozdarski sistemi postopoma postali upravičeni do subvencij, določenih v skupni kmetijski politiki. Zdaj so upravičena vsa kmetijska zemljišča, ne glede na stopnjo pokritosti z drevesi, razen gozdov in zemljišč, ki se uporabljajo za nekmetijsko proizvodnjo. Kmetijsko-gozdarski sistemi so upravičeni tudi do prvega in drugega stebra SKP po letu 2020 (2021–2027), ki se osredotočata na okoljske in podnebne storitve, pri katerih bi lahko kmetijsko-gozdarski sistemi imeli ključno vlogo v zeleni strukturi prihodnje SKP. Države članice se morajo odločiti, kako in v kolikšni meri želijo s svojimi strateškimi načrti podpreti kmetijsko-gozdarske sisteme. 

Kmetijsko-gozdarski sistemi so tudi del okvira politike novega zelenega dogovora sstrategijo „od vildo vilic“ in strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030,ki bi morali skupaj z novo SKP podpirati izvajanje kmetijsko-gozdarskih praks. 

Čas izvajanjakmetijsko-gozdarskih praks je običajno približno nekaj let. Vendarje močno odvisna od ravnirazširjanja znanja o kmetijsko-gozdarskem sistemu,politik in vladnih ukrepov v regijiter stopnje vključenosti deležnikov. 

Kmetijsko gozdarstvo je dolgoročni prilagoditveni ukrep in ima na splošno dolgoživljenjsko dobo (desetletja).