Kmetijsko-gozdarski sistemi

Evropska komisija je kmetijsko gozdarstvo opredelila kot sisteme rabe zemljišč, v katerih se na istem zemljišču gojijo drevesa v kombinaciji s kmetijstvom. V kmetijsko-gozdarskem sistemu so lesnate trajnice namerno integrirane s kmetijskimi rastlinami in/ali živalmi na isti parceli ali enoti upravljanja zemljišč, brez namena vzpostavitve preostalega gozdnega sestoja. Drevesa se lahko razporedijo kot enojna stebla, v vrstah ali skupinah, paša pa lahko poteka tudi znotraj parcel (silvoarable agroforestry, silvopastoralism, pašni ali vmesni sadovnjaki) ali na mejah med parcelami (robovi, drevesne črte). Kmetijsko-gozdarski sistemi se lahko izvajajo v različnih prostorskih ureditvah ali časovnih zaporedjih, s čimer se ovrednotijo ekološke in gospodarske interakcije med različnimi komponentami. Opredeliti je mogoče pet osnovnih prostorskih kmetijsko-gozdarskih praks: 

• gozdno-pašni kmetijsko-gozdarski sistem: kombinacija dreves in grmičevja s krmo in živinorejo; 
• kmetijsko-gozdarski sistem, ki ga je mogoče obdelovati: drevesa in grmičevje, posejani z letnimi posevki ali trajnicami; 
• gozdno kmetijstvo: gozdnata območja, ki se uporabljajo za pridelavo ali spravilo naravnih posebnih poljščin za medicinsko, okrasno ali kulinarično uporabo; 
• žive meje, vetrovniki in obrežni varovalni pasovi: linije naravne ali zasajene trajne vegetacije (drevesa in grmičevje), ki mejijo na njivske površine ali pašnike in vodne vire, za zaščito živine, pridelkov, tal in/ali kakovosti vode; 
• domači vrtovi ali kuhinjski vrtovi: združevanje dreves in grmovnic s pridelavo zelenjave. 

Kmetijsko-gozdarski sistemi izkoriščajo dopolnjevanje med trajnimi vrstami (drevesi ali grmičevjem) in pridelki, da se lahko razpoložljivi viri učinkoviteje izkoriščajo. Učinkovite in sodobne različice kmetijsko-gozdarskega sistema omogočajo diverzifikacijo kmetijske dejavnosti in boljšo uporabo okoljskih virov. Kmetijsko-gozdarska parcela ostaja produktivna za kmeta in ustvarja stalne prihodke, kar pa ne velja, če se orna zemljišča preprosto ponovno pogozdujejo. 

Kmetijsko-gozdarski sistemi se lahko izvajajo v različnih regijah, pri čemer se proizvajajo hrana in vlakna za boljšo prehransko in hranilno varnost, ohranjajo možnosti preživljanja, zmanjšuje revščina ter spodbuja produktivno in odporno kmetijsko okolje. Poleg tega lahko kmetijsko-gozdarski sistemi prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje s povečanjem shranjevanja ogljika, preprečevanjem krčenja gozdov, povečanjem ohranjanja biotske raznovrstnosti, proizvodnjo čistejše vode in nadzorom erozije tal, kar kmetijskim zemljiščem omogoča boljše obvladovanje poplav in suš. Poleg tega lahko kmetijsko-gozdarske kmetije sčasoma postanejo manj odvisne od subvencij za poljščine in manj dovzetne za nihanja cen poljščin, saj les ustvarja znaten del njihovega dohodka. Znotraj širokih kmetijsko-gozdarskih sistemov lahko storitvena vrednost gozdnatih parkov (odprta zemljišča z razpršenimi skupinami začasno ali trajno gojenih dreves) kmalu koristi tudi kmetijskim podjetjem. 

Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) več kot 1,2 milijarde ljudi po vsem svetu izvaja kmetijsko gozdarstvo na približno 1 milijardi hektarjev (ha) zemljišč (FAO, 2017). V EU postaja kmetijsko gozdarstvo zaradi ekoloških in gospodarskih koristi vse bolj priljubljeno po vsej celini. V skladu s projektom Agforward znaša skupna površina kmetijskega gozdarstva v EU-27 približno 15,4 milijona ha (skoraj 9 % kmetijske površine v uporabi), pri čemer prevladujejo oblike gozdno-pašnega kmetijskega gozdarstva (15,1 milijona ha) in manjši delež gozdno-kmetijskega gozdarstva (358 000 ha).  Z vključitvijo reje severnih jelenov se površina poveča na 52 milijonov ha. Vendar se med državami pojavljajo velike razlike v količini kmetijskih zemljišč, ki vključujejo kmetijsko-gozdarske sisteme, in sicer od približno 50 % v Grčiji in na Portugalskem do nižjih vrednosti v srednji in severni Evropi. Primeri kmetijsko-gozdarskih praks vključujejo pašo ovc pod hrastom plute (v montadosu in dehesah, ki jih najdemo v nekaterih delih Portugalske in Španije, skupaj 4,6 milijona ha), visoko sadno drevje, pod katerim se gojijo pridelki, ali pašo živine (Streuobst v srednji Evropi) ali rejo severnih jelenov v borealnem gozdu. 

Potencial kmetijsko-gozdarskega sistema za prispevanje k trajnostnemu razvoju je priznan v mednarodnih okvirih politike, vključno z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in Konvencijo o biološki raznovrstnosti (CBD), kar upravičuje večje naložbe v njegov razvoj. V Evropi se podpira s prvim (neposredno plačilo) in drugim (podpora za razvoj podeželja) stebrom skupne kmetijske politike (SKP). Kmetijsko gozdarstvo lahko kot trajnostna praksa, ki zagotavlja več ekoloških storitev, prispeva k doseganju treh ciljev SKP: trajnostna proizvodnja hrane, trajnostno upravljanje naravnih virov in podnebni ukrepi ter uravnotežen teritorialni razvoj. 

Za uspešno izvajanje kmetijsko-gozdarskih shem je potrebno sodelovanje organizacij deležnikov iz javnega in zasebnega sektorja. Raziskovalni in razširitveni programi morajo vključevati zainteresirane strani, da se zagotovi, da so programi ustrezni, uporabni in praktični. Forumi z več deležniki in medresorska srečanja bi morali usklajevati pristop k razvoju kmetijsko-gozdarskih sistemov in ustvarjati sinergije med različnimi sektorji. Z obravnavanjem kmetijsko-gozdarskih strategij se lokalna uprava približuje ravni odločanja o upravljanju. Celostno načrtovanje rabe zemljišč s participativnimi pristopi, ki temeljijo na deležnikih, lahko zagotovi medsektorske usklajevalne in pogajalske platforme. Kmetijske agencije bi bilo treba medsektorsko usklajevati, saj se kmetijsko-gozdarski sistemi izvajajo predvsem na kmetijah. Kmetijsko-gozdarski sistemi bi morali združevati tudi mestna in podeželska območja (teritorialni pristop) ter prispevati k večnamenskemu proizvodnemu sistemu (krajinski pristop). 

Mreža za kmetijsko-gozdarske sisteme (Evropska zveza za kmetijsko-gozdarske sisteme, EURAF) je dejavna v Evropi in šteje približno 280 članov iz 20 evropskih držav. Spodbuja sprejetje kmetijsko-gozdarskih praks po vsej Evropi in upravlja namensko spletno mesto za izmenjavo informacij, znanstvenih rezultatov in vprašanj politike o kmetijsko-gozdarskem sistemu. Organizira tudi polletno konferenco in sodeluje v večjih raziskovalnih projektih.

Javno politiko, ki spodbuja razvoj kmetijsko-gozdarskih sistemov, bi bilo treba obravnavati kot sklop ukrepov in orodij, ki ustvarjajo ugodne pogoje za razvoj takih sistemov. V teh politikah so prispevek zainteresiranih strani, dostop do informacij, ustrezne tehnologije in storitve širitve, zasebna in javna partnerstva ter nagrade za okoljske storitve in dobro upravljanje pomembnejši od same uredbe. Politike in vladne intervencije bi morale spodbujati kratkoročne in dolgoročne koristi ter ustvarjati ugodne pogoje za razvoj kmetijsko-gozdarskih sistemov. 

Kmetijsko-gozdarski sistemi se soočajo z izzivi, kot so neugodne politične spodbude, neustrezno razširjanje znanja, pravne omejitve in slabo usklajevanje med številnimi sektorji, h katerim prispevajo. V nacionalnih programih oblikovanja politik, načrtovanja rabe zemljišč in razvoja podeželja ni dovolj obravnavana. Zato njegov potencialni prispevek h gospodarstvu in ciljem trajnostnega razvoja še ni v celoti priznan ali izkoriščen, pričakovani rezultati pa še niso doseženi. 

Morebitni omejevalni dejavniki so vključevali upravno breme in lastniško strukturo gozdov, ki bi ju bilo mogoče obravnavati z dodatno izmenjavo in spodbujanjem dobrih praks med državami članicami in znotraj njih. V okviru SKP je več kot 25 ukrepov zasnovanih za izboljšanje petih obravnavanih kmetijsko-gozdarskih praks (silvopastoralne, gozdne, gozdne, obrežne varovalne pasove in domače vrtove), vendar zapletenost pravil za izvajanje kmetijsko-gozdarskih dejavnosti in pomanjkanje skladnosti med stebroma I in II SKP ne podpirata kmetijsko-gozdarskih dejavnosti. Zato je zaželena poenostavitev pravil za izvajanje kmetijsko-gozdarskih sistemov. 

Kmetijsko-gozdarske sheme so dolgoročna naložba. Traja nekaj časa, preden drevesa dozorijo ter zagotovijo pričakovane funkcije in koristi, kar pomeni, da je potrebnih več let, da kmetijsko-gozdarski sistemi postanejo dobičkonosni. Hkrati se lahko kmetje soočajo z nekaterimi začetnimi izgubami neto dohodka, preden izkoristijo svoje naložbe, kar lahko zmanjša njihovo željo po naložbah v kmetijsko-gozdarski sistem. Vendar so srednjeročne koristi pomembne in lahko spodbudijo izvajanje kmetijsko-gozdarskih sistemov. 

Poleg tega številni kmetje nimajo dovolj znanja o kmetijsko-gozdarskem sistemu, za spodbujanje tega pristopa v okviru SKP pa so potrebni programi izobraževanja/usposabljanja. Zato je vključitev kmetijskega gozdarstva v šolsko in visokošolsko izobraževanje bistvena za ozaveščanje prihodnjih kmetov in končnih uporabnikov o številnih koristih te prakse. 

Kombinacija dreves, pridelkov in živine zmanjšuje okoljska tveganja, pomaga ustvariti trajno talno odejo proti eroziji, zmanjšuje škodo zaradi poplav in izboljšuje shranjevanje vode ter povečuje produktivnost. Poleg tega drevesa prinašajo hranila iz globljih plasti tal ali v primeru stročnic s fiksacijo dušika, ki lahko listno steljo pretvori v gnojilo za poljščine. Podrobneje, kmetijsko-gozdarski sistem: 

• pomaga varovati in ohranjati kmetijsko proizvodno zmogljivost; 
• povečuje kmetijsko produktivnost, saj lahko kombinacija drevesnih in rastlinskih sistemov privede do učinkovitejšega zajemanja virov, kot sta sončno sevanje ali voda, ter zmanjša potrebo po zunanjih vložkih, kot so gnojila ali pesticidi; 
• zagotavlja diverzifikacijo kmetijskih proizvodov, ki lahko poveča gospodarske dobičke z zagotavljanjem letnih in rednih prihodkov iz več proizvodov ter z zmanjšanjem tveganj, povezanih s proizvodnjo enega samega blaga; 
• izboljšuje kakovost tal in vode, zmanjšuje (vetrovno) erozijo in preprečuje škodo zaradi poplav; 
• zmanjšuje ranljivost za visoke temperature, saj drevesa zagotavljajo zatočišče za pridelke in zmanjšujejo s tem povezano škodo; 

• povečuje biotsko raznovrstnost zaradi oblikovanja raznolikega habitata, v katerem lahko živijo prostoživeče vrste; 
• deluje pri zatiranju škodljivih organizmov, povečanju opraševanja in ohranjanju zemljišč za prihodnjo generacijo; 
• zagotavlja možnosti za rekreacijo, kot so jahanje, gorsko kolesarjenje, opazovanje prostoživečih vrst in podeželski turizem, ki koristijo širši javnosti, lastnikom zemljišč zagotavljajo diverzifikacijo dohodkov ter povečujejo raznolikost in privlačnost pokrajine; 
• povečuje sekvestracijo ogljika v trajni/letni pridelavi poljščin, tleh in krajini, kar je v nasprotju s podnebnimi spremembami; 

SKP finančno podpira kmetijsko gozdarstvo. Kmetje lahko prejmejo neposredna plačila na hektar zemljišča v okviru kmetijsko-gozdarskega sistema ter podporo za vzpostavitev ali vzdrževanje kmetijsko-gozdarskih sistemov v okviru sklopa SKP za razvoj podeželja. Tri vrste zemljišč, upravičenih do prejemanja sredstev v okviru SKP (prvi steber), so orna zemljišča (z gostoto dreves pod 100 dreves na hektar), trajno travinje (ali trajni pašniki) in trajni nasadi. V okviru drugega stebra ukrep 8.26 podpira vzpostavitev in vzdrževanje kmetijsko-gozdarskih sistemov ter krije stroške vzpostavitve (do 80 %) in stroške vzdrževanja z letno premijo za pet let. Znatni stroški so povezani s kmetijsko-gozdarskim prehodom, za katerega je potreben čas in ki ga je treba podpreti. 

Prednosti kmetijsko-gozdarskih sistemov so bile v poznem 20. stoletju spregledane. Razvoj kmetijsko-gozdarskih sistemov je z leti omejevalo tudi več pravnih omejitev za večnamensko upravljanje zemljišč in zapleteni davčni okviri. Med letoma 2001 in 2010, začenši s sistemi vmesnega obdelovanja, so vsi kmetijsko-gozdarski sistemi postopoma postali upravičeni do subvencij, določenih v SKP. Zdaj so upravičena vsa kmetijska zemljišča, ne glede na stopnjo pokritosti z drevesi, razen gozdov in zemljišč, ki se uporabljajo za nekmetijsko proizvodnjo. Kmetijsko-gozdarski sistemi so upravičeni tudi do prvega in drugega stebra SKP po letu 2020 (2021–2027), ki se osredotoča na okoljske in podnebne storitve, pri katerih bi lahko imeli ključno vlogo v zeleni strukturi prihodnje SKP. Države članice se morajo odločiti, kako in v kolikšni meri želijo s svojimi strateškimi načrti podpreti kmetijsko-gozdarski sistem. 

Kmetijsko-gozdarski sistemi so tudi del okvira politike novega zelenega dogovora s strategijo „od vil do vilic“ in strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, ki bi morali skupaj z novo SKP podpirati izvajanje kmetijsko-gozdarskih praks. 

Čas izvajanja kmetijsko-gozdarskih praks je običajno približno nekaj let. Vendar je zelo odvisna od stopnje razširjanja znanja o kmetijsko-gozdarskem sistemu, politik in vladnih posegov v regiji ter stopnje vključenosti deležnikov. 

Kmetijsko-gozdarski sistem je dolgoročni prilagoditveni ukrep in ima na splošno dolgo življenjsko dobo (desetletja).