Obnova obalnih mokrišč

Obalna mokrišča (močvirja s plimovanjem ali slana močvirja) so mokrišča s slano in somornico na obalnih območjih. Obalna mokrišča vključujejo tudi območja morske vode, katerih globina ob oseki ne presega šest metrov (Ramsarska konvencija). Vključujejo plitve vodne ekosisteme, ki so stalno ali občasno poplavljeni, in habitate v bibavičnem pasu. 

Obnova obalnih mokrišč se vse bolj šteje za prilagoditveni ukrep. Obnova mokrišč se nanaša na sanacijo predhodno obstoječih ali poškodovanih mokrišč ali preoblikovanje mokrišč, ki so bila predhodno ponovno dodeljena. Na nekaterih lokacijah (glej na primer študijo primera Schedlt Estuary) se obalna mokrišča uporabljajo za absorpcijo padavinskih voda in blaženje poplav. Obalna mokrišča zagotavljajo naravno zaščito pred obalnimi poplavami in neurji. Izpuščajo valovno energijo in zmanjšujejo erozijo, saj pomagajo stabilizirati obalne sedimente. Njihova druga pomembna korist je ohranjanje pomembnih habitatov in povečanje biotske raznovrstnosti. 

Cilj obnove mokrišč je ponovna vzpostavitev naravnih funkcij mokrišč, ki so bila degradirana zaradi naravnih procesov in človekovih dejavnosti ter jih ogroža tudi dvig morske gladine. 

Načini obnove obalnih mokrišč vključujejo:  

• Obnova geomorfoloških struktur (slanih močvirij, blatnih ravnic) z dodajanjem usedlin za dvig zemljišč nad srednjo vodno gladino in omogočanje kolonizacije mokrišč ali za preprečevanje procesov erozije, ki razkrajajo mokrišča. 
• Preusmerjanje vodnih poti, poglabljanje sedimentov in vzdrževanje naravnih kanalov, da voda teče po ugodni poti. 

• R mokrenje obalnih mokrišč, ki so bila v preteklosti izsušena, da bi pridobila zemljišča za človekove dejavnosti. Ta možnost vključuje tudi „upravljano ponovno uskladitev“ in „depolderizacijo“: Cilj teh ukrepov je ponovno vzpostaviti linijo močne obrambe pred poplavami na novo linijo, ki bo bolj v notranjosti in/ali na rastočih tleh, da bi se ponovno ustvarili bibavični habitati med staro in novo obrambo. Mokrišče bo služilo kot varovalni pas, kjer se bodo nevihte zmanjšale. Depolderizacija se nanaša na vračanje predelanega ali izsušenega zemljišča (v nizozemščini „polder“) v morje. Upravljana prerazporeditev lahko vključuje namerno kršenje ali popolno odstranitev obalne obrambe, kot je nasip, ali premestitev obrambe v notranjost. Na primer, v Hedwige-Prosper polder projec t v estuariju Šelde (Belgija in Nizozemska) se zunanji nasipi odstranjujejo, da se predelana zemljišča spremenijo v mokrišča, medtem ko se kopenski nasipi krepijo. 
• Ukrepi na ravni nakupovalnega središča S so bili namenjeni zmanjšanju človekovih pritiskov na mokrišča ter izboljšanju kakovosti habitatov in krajine. Vključujejo lahko sečnjo dreves, spremembe rabe zemljišč in kmetijskih praks, ki izboljšujejo kakovost habitatov in krajine. 

Za dolgoročni uspeh je pomembno vključiti lokalne  skupnosti, okoljske skupine, agencije, podjetja in zainteresirane posameznike v postopek načrtovanja ter v spremljanje napredka in uspeha projekta ter poročanje o njem. Sodelovanje deležnikov lahko pomaga ublažiti spore glede rabe zemljišč, saj lahko izgradnja obale do naravnega mokrišča vključuje izgubo nepremičnin, spremembo rabe zemljišč ali blokiranje dostopa do obale. Obnova obalnih mokrišč je lahko del načrtov upravljanja območij Natura 2000 (določenih posebej za zaščito osrednjih območij za podskupino vrst ali habitatnih tipov iz direktiv o habitatih in pticah).   Da bi se lahko štelo za zaščiteno območje v skladu z okvirom Natura 2000, je za načrtovanje potreben postopek sodelovanja deležnikov. Za upravljano prerazporeditev ali čiščenje dreves ali prilagoditev gojenja bo verjetno potrebno posvetovanje s prebivalci in lastniki zemljišč, ki živijo na območju, ki bo poplavljeno, ali v njegovi bližini. Če se predelano zemljišče s prerazporeditvijo upravljanja vrne v mokrišča, bo to vplivalo na vse prebivalce in gospodarske dejavnosti na območju ter bi lahko privedlo do nasprotovanja. Na primer, v okviru projekta Hedwige-Prosper polder na belgijsko-nizozemski meji so protestirali kmetje in lokalni prebivalci. 

Ukrepi, ki vključujejo obnovo obalnih mokrišč in upravljano ponovno uskladitev, lahko na splošno pripomorejo k doseganju več ciljev, kar spodbuja uspeh takih pobud. Ponavljajo pomembne habitate v bibavičnem pasu. Lahko vključujejo tiste, ki imajo dragoceno vlogo (vrtec, drstišče ali območje hranjenja) za vrste komercialnega interesa. Poleg ohranjanja biotske raznovrstnosti se lahko obnovljena mokrišča ali nova mokrišča uporabljajo za rekreacijo in ekoturizem. Ti ekosistemi delujejo kot pasti za hranila in onesnaževala ter zmanjšujejo evtrofikacijo in onesnaževanje obalnih voda. Vegetacija v bibavičnem pasu in potopljena vegetacija (morske trave) delujeta tudi kot habitata za sekvestracijo ogljika, kar pomembno koristi blažitvi podnebnih sprememb. 

Glavna težava pri izvajanju upravljane prerazporeditve je sprememba rabe zemljišč in zahteva visoko raven usklajevanja na različnih ravneh upravljanja. Posledica tega je lahko selitev stavb in dejavnosti, po možnosti z visokimi stroški (vključno z razlastitvijo).  To bi lahko pomenilo tudi izgubo zemljišč, ki se uporabljajo za rekreacijo in kmetijstvo. Ustvarijo se lahko mehka blatu podobna tla, ki bi lahko postala nevarnost utopitve, če bi bila preveč bližnja območja, ki jih obišče človek. Ti projekti zahtevajo spremljanje v realnem času za upravljanje kritičnih faz prerazporeditve vode, sedimentov in dinamike ekosistemov. Zaradi neustreznega spremljanja in neustreznega načrtovanja ukrepov ter stalno spreminjajoče se narave teh ekosistemov je težko doseči predvidljive dolgoročne rezultate. Stroški so lahko tudi omejevalni dejavnik, saj so lahko za večje projekte potrebne znatne naložbe. 

Nakup zemljišča, ki bo poplavljeno, je običajno glavni strošek v primeru upravljane prerazporeditve. Morda bo potrebna tudi premestitev infrastrukture ali dejavnosti, ki bi lahko bila zelo draga, odvisno od lokalnih razmer. Skupni stroški integriranega projekta lahko vključujejo logistiko, načrtovanje in izvedbo preusmeritve vode, dvigovanje ali spuščanje obalnega dna, odlaganje novega substrata ter sajenje in ustvarjanje novega habitata. Za obnovo obstoječih mokrišč so posredni stroški na splošno nižji, saj nakup zemljišč ni potreben. Vendar se lahko stroški povečajo, če potrebne usedline niso zlahka na voljo.  Ti ekosistemi se nenehno spreminjajo in jih je treba upravljati, da bi preprečili erozijo in ohranili obnovljena območja. Zato so za spremljanje teh projektov in ohranjanje funkcionalnosti mokrišč potrebni obsežni in dolgoročni proračunski načrti. Nasprotno pa lahko neustrezni pristopi k vzdrževanju povzročijo več škode kot koristi. Pričakuje se, da bodo nove študije na terenu zagotovile nove informacije o učinkovitosti različnih vzdrževalnih dejavnosti na „funkcionalnosti“ mokrišč. 

Obnova mokrišč in upravljana prerazporeditev imata kljub stroškom številne prednosti v primerjavi z drugimi tehnikami v smislu prilagajanja podnebnim spremembam in ohranjanja obalnih ekosistemov. Na splošno lahko obalna mokrišča povečajo odvajanje energije v bibavičnem pasu z zmanjšanjem vhodne energije valovanja in plimovanja. To podpira zaščito pred nevihtnimi valovi in erozijo. Zdrava mokrišča lahko pomagajo tudi pri obvladovanju določene stopnje dviga morske gladine. Proces, imenovan akrecija, kjer rastline ujamejo sediment, poveča nadmorsko višino mokrišča. Mokrišča zmanjšujejo potrebo po trdi obalni obrambi. Tudi v kombinaciji lahko ti pristopi zmanjšajo potrebo po povečanju in razširitvi nasipov, kar pozitivno vpliva na estetsko vrednost krajine. 

Sedimenti v mokriščih shranjujejo ali upočasnjujejo odtekanje vode in filtrirajo onesnaževala na podoben način kot obrežni pufri. Varujejo in ustvarjajo pomembne habitate, ohranjajo in varujejo biotsko raznovrstnost. Populacije rib imajo koristi od mokrišč, ki zagotavljajo drstitvene ali prehranjevalne habitate, medtem ko so mikrohranila in mikrofavna v mokriščnem substratu odlična območja za hranjenje ptic. To zagotavlja tudi estetsko in kulturno vrednost. 

Nazadnje, mokrišča prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb z absorpcijo in zadrževanjem CO 2 v usedlinah in vegetaciji mokrišč. Na ta način prizadevanja za obnovo mokrišč pomagajo zmanjšati ogljični odtis, ki ga povzroča človek. 

Čeprav so lahko stroški obnove mokrišč zelo visoki, bi bila škoda zaradi hudih vodnih dogodkov zaradi podnebnih sprememb znatno večja. Vrednost obnove lahko prihrani veliko denarja v zvezi z oskrbo z vodo, kakovostjo zraka, uravnavanjem podnebja in pretoka vode, preprečevanjem erozije, ciklom hranil, čiščenjem vode, zmernostjo ekstremnih dogodkov, kot so poplave ali nevihte, habitati in kulturnimi storitvami.  

Obalni mokriščni habitati, kot so različne vrste slanih močvirij, se štejejo za habitate v interesu EU v skladu s Prilogo 1 k direktivi EU o habitatih, nekateri od njih pa so prednostni habitati. Direktiva EU o pticah priznava potrebo po varstvu mokrišč kot ključnega habitata vodnih ptic. Projekte za obnovo obalnih mokrišč bi bilo treba izvajati ob upoštevanju ciljev in zahtev obeh direktiv. Izgradnja obalnih mokrišč je lahko tudi del načrta upravljanja za območja, zavarovana v okviru omrežja Natura 2000 EU , ali pa lahko ustvari novo območje Natura 2000.  Če projekt pomembno vpliva na območje, ki spada v omrežje Natura 2000, bi bilo treba zanj opraviti „ustrezno presojo njegovih posledic za območje“, da se ugotovi, ali bo negativno vplival na celovitost območja. Ukrepi za obnovo se lahko zahtevajo tudi v okviru omrežja Natura 2000 kot nadomestilo za druge intervencije. Obnova obalnih mokrišč se lahko podpre z zahtevami glede nadomestil za habitate v skladu z direktivo EU o habitatih. F ali na primer, v ustju Šelde (Belgija) so bili habitati, uničeni zaradi širitve pristanišča, izravnani z obnovo mokrišč, ki zagotavljajo zaščito pred nevihtnimi valovi.

Čas izvedbe se bo zelo razlikoval glede na obseg območja ter posebne pogoje in obseg obnove. Čas izvajanja lahko vključuje tako dela kot tudi s tem povezane komunikacijske in pravne ukrepe, na primer razlastitev zemljišč. To lahko pogosto traja vsaj pet let ali več. Ukrepi vzdrževanja in spremljanja bi se morali nadaljevati dolgoročno.  

Življenjska doba ukrepov za obnovo obalnih mokrišč bo odvisna od lokalnih razmer, zlasti procesov erozije in sedimentacije, ter od izvedene strategije. Za ohranjanje stanja mokrišč bo morda potrebno redno vzdrževanje, saj so lahko naravno nestabilni in se ekosistemi nenehno spreminjajo.