Ekonomske spodbude za spremembo vedenja

Ni presenetljivo, da je udeležba javnosti ključni element za povečanje splošnega sprejemanja evropskih državljanskih pobud in spodbujanje deležnikov k sodelovanju. To ne pomeni, da je za sprejemljivost evropske državljanske pobude vedno potrebno sodelovanje javnosti. Pomen udeležbe javnosti se lahko na primer zmanjša v primerih, ko je EPI kot taka ali posebna rešitev, ki jo EPI namerava spodbujati, že pridobila javno (družbeno) podporo.

Pri obravnavanju uporabe evropskih državljanskih pobud se potrebe, priložnosti in omejitve, s katerimi se sooča posamezna država, precej razlikujejo. Tudi znotraj držav obstajajo precejšnje razlike v zmogljivosti za izvajanje ekonomskih instrumentov med različnimi regijami ali sektorji. Nekatere želene spremembe je lažje izvesti z ekonomskimi instrumenti, druge pa s predpisi o upravljanju in nadzoru. EPI nikakor ne nadomeščajo drugih načinov vladnega ukrepanja, temveč instrumente, ki lahko dopolnjujejo in krepijo upravljanje kot del široke kombinacije instrumentov politike. Na splošno je mogoče razlikovati med: (i) kombinacije evropskih državljanskih pobud kot del strategije za „spodbude za pakiranje“ in (ii) mešanje z drugimi vrstami instrumentov politike, vključno z regulativnimi instrumenti, instrumenti za ozaveščanje, obveščanjem itd. Pri pregledovanju morebitnih evropskih državljanskih pobud bi se morali zavedati obstoječe kombinacije politik, vendar izbire ne bi smela narekovati.

Stroški in koristi EPI skoraj niso raziskani, na voljo pa je le malo informacij o tem, kako se primerjajo s klasičnimi pristopi vodenja in nadzora.

Stroške EPI je mogoče razlikovati med neposrednimi stroški (npr. stroški plačila davka) in transakcijskimi stroški (npr. stroški časa in denarja za vstop na trg, iskanje kupca ali prodajalca, pogajanja o nakupu, sklenitev posla in vrnitev s trga). Transakcijski stroški so lahko povezani tudi z zahtevanim dodatnim spremljanjem. Transakcijski stroški spremljanja podzemne ali površinske vode lahko na primer ovirajo sprejetje davka (npr. davek na odlaganje onesnažene drenažne vode na volumetrični osnovi), vendar je morda prav tako vredno plačati, da se zagotovi učinkovitost davka. Prav tako lahko novi mehanizem za dodeljevanje vode poveča gospodarsko učinkovitost, vendar povzroči visoke stroške pogajanj in izvrševanja, zaradi česar bi bili morda primernejši enostavnejši mehanizmi za dodeljevanje.

Koristi EPI vključujejo boljšo kakovost okolja in gospodarsko učinkovitost ter boljšo družbeno porazdelitev bremena za doseganje želenega cilja. Istočasno EPI povečujejo prihodke (v primeru pristojbin) za financiranje dejavnosti spremljanja in nadzora onesnaževanja ali dodeljevanja, na primer, in so zato lahko pomembne za financiranje prilagoditvenih ukrepov.

EPI so na politični ravni priznani v več pomembnih aktih evropske zakonodaje in političnih dokumentih:

• Okvirna direktiva EU o vodah uvaja sklop načel in ukrepov za racionalizacijo rabe vode v državah članicah. Njen člen 9 poziva k celotnemu povračilu stroškov storitev za rabo vode z določanjem cen.
• V načrtu EU za varovanje evropskih voda iz leta 2012 je poudarjen pomen spodbujevalnega določanja cen vode in drugih EPI, kot so trgovanje z vodo in plačila za ekosistemske storitve, v kombinaciji politik za izboljšanje gospodarjenja z vodami v Evropi.
• Ukrepi EU v zvezi s pomanjkanjem vode in sušo (od leta 2007) poudarjajo vlogo oblikovanja spodbujevalnih cen za prilagajanje povpraševanja po vodi in zagotavljanje trajnostnega gospodarjenja z vodo.
• Direktiva EU o poplavah (2007) spodbuja uporabo zelene infrastrukture in obvladovanje naravnih poplav s finančnim nagrajevanjem upravljavcev zemljišč in uporabnikov vode.
• Skupna kmetijska politika vključuje finančno nagrado (v obliki subvencij) za varstvo vodnega okolja.
• Direktiva o nitratih (1991) spodbuja sprejetje sporazumov o sodelovanju s kodeksi dobre kmetijske prakse.
• Strategija za prilagajanje podnebnim spremembam (2013) spodbuja večjo uporabo zavarovanja za krepitev odpornosti na vplive podnebnih sprememb, zlasti na pomanjkanje vode, suše in poplavno ogroženost.
• Politika EU na področju biotske raznovrstnosti (vključno z direktivama o habitatih in pticah ter finančnim mehanizmom LIFE) spodbuja uporabo finančnih in nefinančnih nagrad za varstvo vodnih ekosistemov.

Oblikovanje in izvajanje evropskih državljanskih pobud bi lahko trajalo od enega do petih let.

EPI so običajno dolgotrajni ukrepi. Vendar življenjsko dobo pogosto določajo okvir politike, veljavna posebna zakonodaja in družbena sprejemljivost.