Izboljšanje ekoloških omrežij

Ekosisteme in biotsko raznovrstnost že dolgo ogrožajo številni dejavniki, kot so spreminjanje habitatov zaradi sprememb rabe zemljišč, izguba habitatov zaradi različnih človekovih dejavnosti, razdrobljenost habitatov, na primer zaradi prometnih poti, itd. Podnebne spremembe so bistven dejavnik, ki povečuje pritisk na habitate in biotsko raznovrstnost. Vsak organizem ima določene zahteve glede podnebnih razmer. To se odraža v svetovni razširjenosti vrst. Naraščajoče temperature in spreminjajoče se padavinske razmere ter vse pogostejši ekstremni pojavi pomenijo, da se morajo organizmi bodisi prilagoditi bodisi se preseliti v nove habitate, da bi služili. Sprememba meja območja naj bi spremenila število vrst in sestavo vrst v biokoenozi in biotopih.

Ekološka povezljivost je odločilni dejavnik za preživetje in selitev vrst ter prilagoditveni potencial populacij. Spodbujanje ekološke povezljivosti je pomembna možnost za omogočanje dinamičnih procesov prilagajanja v ekosistemih ter s tem za boj proti upadu biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemskih storitev, zlasti glede na spreminjajoče se podnebne razmere. Poleg tega zdravi ekosistemi zagotavljajo številne dobrine in storitve, ki so bistvenega pomena za človeško družbo. Te storitve so zlasti pomembne za ekosistemske pristope k prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjševanju tveganja nesreč, na primer zagotavljanje zaščite pred poplavami, snežnimi plazovi in drugimi nevarnostmi, povezanimi s podnebjem, preprečevanje erozije tal ali obalne erozije ter urejanje (mikro)podnebja (storitve regulacije).

Ohranjanje biotske raznovrstnosti in izboljšanje ekosistemskih storitev morata presegati pristop statičnih zavarovanih območij. Izboljšati je treba ekološko kontinuiteto, da bi ublažili učinke sprememb rabe zemljišč in podnebnih sprememb. Trajna izguba naravnih habitatov dejansko povzroča razdrobljenost ter dodatno „okrnjenost“ in osamitev krajine z ločenimi „otoki“ habitatov. Ti habitatni otoki izgubijo svojo ekološko funkcionalnost, bistveni ekološki procesi ne morejo več potekati in migracija v druge habitate ni več mogoča.

EU Natura 2000, ki pravno temelji na direktivah o pticah in habitatih, podpira vzpostavitev mreže naravovarstvenih območij med vsemi državami članicami. Ta zavarovana območja in območja visoke naravne vrednosti so lahko pomembna začetna podlaga za ohranjanje ekološke funkcionalnosti. Za spodbujanje funkcionalne povezljivosti in ekološkega omrežja na celotnem območju so potrebni tudi ekološki koridorji med zavarovanimi območji, tudi na nadnacionalni in makroregionalni ravni. S tega vidika so potrebni tudi splošni ukrepi za habitate v širšem okolju. Te vključujejo politike in ukrepe za trajnostno rabo zemljišč (npr. ohranjanje krajinskih elementov, ekološko kmetijstvo in ekološko upravljanje zemljišč), mehanizme financiranja ter ureditev in politike načrtovanja.

Cilj strategije EU za zeleno infrastrukturo je strateško načrtovano omrežje naravnih in polnaravnih območij, ki podpira ohranjanje biotske raznovrstnosti, izboljšuje okoljske pogoje in zagotavlja bistvene ekosistemske storitve. Zelena infrastruktura vključuje ohranitvena območja, odskočne deske in elemente omrežja, pa tudi zelene poti, koridorje za prostoživeče živali in druge zelene površine ter ekološko-tehnične strukture, ki omogočajo ublažitev negativnih učinkov razdrobljenosti. Ta pristop strateškega načrtovanja zelene infrastrukture lahko pomembno prispeva k izboljšanju funkcionalne povezljivosti ekosistemov in ekoloških omrežij.

Številne možnosti prilagajanja so tesno povezane z načrtovanjem in izvajanjem zelene infrastrukture. Ekološka povezljivost je bistvena za izboljšanje sposobnosti prilagajanja rastlinskih in živalskih vrst ter krepitev odpornosti ekosistemov. Hkrati lahko izboljšana ekološka in funkcionalna povezljivost z ohranjanjem ekosistemskih storitev prispeva k drugim oblikam prilagajanja, ki so prav tako pomembne za ljudi, npr. s kmetijsko-gozdarskim sistemom, obnovo rek in poplavnih ravnic ali prilagodljivim upravljanjem naravnih habitatov. Vplivi hitro spreminjajočega se podnebja na biotsko raznovrstnost in pomen ekosistemskih storitev za trajnostno prilagajanje podnebnim spremembam kažejo, kako pomembno je izboljšati ekološka omrežja kot prilagoditveni ukrep.

Podpiranje ekološke povezljivosti in izvajanje pristopa zelene infrastrukture v procesu razvoja krajine bi morala temeljiti na vključevanju regionalnih in lokalnih deležnikov, da bi povečali sprejemanje ukrepov in jih prilagodili lokalnim (socialnim, političnim, gospodarskim in naravnim) razmeram. Med ključnimi deležniki so lastniki zemljišč in predstavniki neposredno prizadetih sektorjev, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, prostorsko načrtovanje, turizem in ohranjanje narave, ter deležniki iz drugih sektorjev, na katere neposredno vplivata upravljanje habitatov in naravnih virov.

Gospodarski, socialni in politični okvirni pogoji imajo pomembno vlogo pri regionalnem in prostorskem načrtovanju. Zato sta spodbujanje in upoštevanje dinamičnih pristopov k ohranjanju narave in načrtovanju (kot je zelena infrastruktura) pogosto zapletena in težavna. Konflikti glede rabe zemljišč med različnimi sektorji (kot so kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, obnovljivi viri energije, promet, industrija itd.) in ohranjanje narave lahko delujejo kot lokalno pomembni omejevalni dejavniki. Poleg tega so lahko pomembni omejevalni dejavniki različni pristopi k upravljanju in načrtovanju rabe zemljišč ter nepriznavanje pomena ekoloških omrežij (zunaj zavarovanih območij).

Po drugi strani izboljšana ekološka povezljivost zagotavlja številne dodatne koristi in zagotavlja družbeno pomembne ekosistemske storitve z razmeroma nizkimi gospodarskimi stroški.

Izboljšanje ekološke povezljivosti pomeni oblikovanje in izvajanje ukrepov rabe zemljišč in zelene infrastrukture, ki so zelo lokalne posebnosti. To pomeni, da so stroški močno odvisni od določenega sprejetega ukrepa in lokalnih razmer ter da jih je težko posplošiti. Okrepljena ekološka povezljivost zagotavlja številne koristi, vključno s tistimi, ki so pomembne za prilagajanje podnebnim spremembam (na podlagi ekosistema), kar je v številnih primerih višje od stroškov. Na primer, zaščito pred poplavami z obnovo poplavnih ravnic in rečnih habitatov je mogoče spodbujati, da bi skupaj izboljšali prilagajanje poplavam in ohranjanje narave, kar je v različnih primerih ceneje kot sprejemanje tehničnih rešitev (kot so jezovi), zlasti dolgoročno. Poleg tega ti ukrepi zelene (in modre) infrastrukture, ki temeljijo na ekosistemih, poleg zaščite pred poplavami prinašajo še druge dodatne koristi, kot sta rekreacijska funkcija in ohranjanje vode za kmetijske namene.

Na ravni EU je pristop, namenjen izboljšanju ekoloških omrežij in funkcionalne povezljivosti habitatov, podprt in celo spodbujan z jasnim sklopom politik in direktiv, ki vključujejo predvsem:

• direktivi o pticah in habitatih, ki pravno podpirata omrežje Natura 2000 in vzpostavljata trdno podlago za izboljšanje ekološke povezljivosti.
• strategija za biotsko raznovrstnost, v kateri je poudarjen pomen ekološke povezljivosti.
• Strategija za zeleno infrastrukturo, ki podpira sprejetje pristopov načrtovanja, ki presegajo zavarovana območja in katerih cilj je izboljšati ekološko povezljivost z zelenimi ukrepi.

Oblikovanje in izvajanje ukrepov za izboljšanje ekoloških omrežij je stalno delo. Običajno traja od 5 do 10 let, čeprav na čas izvajanja močno vplivajo obseg uporabe (lokalni, podnacionalni, nacionalni ali nadnacionalni dogodek) in posebne značilnosti obravnavanega območja.

Življenjska doba je močno odvisna od sprememb rabe zemljišč in sprememb v politiki, ki obravnava varstvo narave; zato je potreben prilagodljiv pristop k izboljšanemu ekološkemu omrežju.