Izboljšanje ekoloških omrežij

Ekosisteme in biotsko raznovrstnost že dolgo ogrožajo številni dejavniki, kot so spreminjanje habitatov zaradi sprememb rabe zemljišč, izguba habitatov zaradi človekovih dejavnosti (kot so urbanizacija, industrijska širitev, krčenje gozdov in onesnaževanje), razdrobljenost habitatov, na primer zaradi prometnih poti, itd. Podnebne spremembe so bistven dejavnik, ki povečuje pritisk na habitate in biotsko raznovrstnost. Vsak organizem ima določene zahteve glede podnebnih razmer. To se odraža v svetovni razširjenosti vrst. Naraščajoče temperature, spreminjajoči se letni časi in spreminjajoče se padavinske razmere ter vse pogostejši ekstremni pojavi pomenijo, da se morajo organizmi bodisi prilagoditi bodisi se preseliti v nove habitate, da bi služili. Sprememba meja območja naj bi spremenila število vrst in sestavo vrst v biokoenozi in biotopih.

Ekološka povezljivost je odločilni dejavnik za preživetje in selitev vrst ter prilagoditveni potencial populacij. Za približno 10 % svetovnega kopenskega območja, ki je zaščiteno, se lahko šteje, da je strukturno povezano z nedotaknjenimi pokrajinami (Ward idr., 2020). Spodbujanje ekološke povezljivosti je pomembna možnost za omogočanje dinamičnih procesov prilagajanja v ekosistemih ter s tem za boj proti upadu biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemskih storitev, zlasti glede na spreminjajoče se podnebne razmere. Poleg tega zdravi ekosistemi zagotavljajo številne dobrine in storitve, ki so bistvenega pomena za človeško družbo. Te storitve so zlasti pomembne za ekosistemske pristope k prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjševanju tveganja nesreč, na primer zagotavljanje zaščite pred poplavami, snežnimi plazovi, sušami in drugimi nevarnostmi, povezanimi s podnebjem, preprečevanje erozije tal ali obalne erozije ter urejanje (mikro)podnebja (regulacijske storitve).

Ohranjanje biotske raznovrstnosti in izboljšanje ekosistemskih storitev morata presegati pristop statičnih zavarovanih območij. Izboljšati je treba ekološko kontinuiteto, da bi ublažili učinke sprememb rabe zemljišč in podnebnih sprememb. Trajna izguba naravnih habitatov dejansko povzroča razdrobljenost ter dodatno „okrnjenost“ in osamitev krajine z ločenimi „otoki“ habitatov. Ti habitatni otoki izgubijo svojo ekološko funkcionalnost, bistveni ekološki procesi ne morejo več potekati in migracija v druge habitate ni več mogoča.

Strategije ohranjanja, zaradi katerih so ekološka omrežja učinkovitejša za lažje prilagajanje podnebnim spremembam, vključujejo: povečanje števila in velikosti zavarovanih območij ter drugih učinkovitih ohranitvenih ukrepov; vzpostavitev, razširitev ali obnovitev območij povezljivosti; ter iskanje rezerv na najbolj kritičnih območjih (IUCN, 2020).

EU Natura 2000, ki pravno temelji na direktivah o pticah in habitatih, podpira vzpostavitev mreže medsebojno povezanih naravovarstvenih območij med vsemi državami članicami. Ta zaščitena naravna območja visoke vrednosti so lahko pomembna začetna osnova za ohranjanje ekološke funkcionalnosti. Za spodbujanje funkcionalne povezljivosti in ekološkega omrežja na celotnem območju so potrebni ekološki koridorji med zavarovanimi območji, tudi na nadnacionalni in makroregionalni ravni. S tega vidika so potrebni tudi splošni ukrepi za habitate v širšem okolju. Te vključujejo politike in ukrepe za trajnostno rabo zemljišč (npr. ohranjanje krajinskih elementov, ekološko kmetijstvo in ekološko upravljanje zemljišč), mehanizme financiranja ter ureditev in politike načrtovanja.

Cilj strategije EU za zeleno infrastrukturo je strateško načrtovano omrežje naravnih in polnaravnih območij, ki podpira ohranjanje biotske raznovrstnosti, izboljšuje okoljske pogoje in zagotavlja bistvene ekosistemske storitve. Zelena infrastruktura vključuje ohranitvena območja, odskočne deske in elemente omrežja, pa tudi zelene poti, koridorje za prostoživeče živali in druge zelene površine ter ekološko-tehnične strukture, ki omogočajo ublažitev negativnih učinkov razdrobljenosti. Ta pristop strateškega načrtovanja zelene infrastrukture lahko pomembno prispeva k izboljšanju funkcionalne povezljivosti ekosistemov in ekoloških omrežij. Številne možnosti prilagajanja so tesno povezane z načrtovanjem in izvajanjem zelene infrastrukture ter vključujejo na primer obnovo rečne in prehranske ravnice ter prilagodljivo upravljanje naravnih habitatov.

Ekološka povezljivost je bistvena za izboljšanje sposobnosti prilagajanja rastlinskih in živalskih vrst ter krepitev odpornosti ekosistemov. Hkrati je mogoče ekološko povezljivost ohraniti s prilagoditvenimi ukrepi, ki koristijo tudi človeški družbi. Vključujejo na primer kmetijsko gozdarstvo in  podnebno ozaveščeno mestno kmetijstvo, ki podpirata naravo pri zagotavljanju ekosistemskih storitev. Vplivi hitro spreminjajočega se podnebja na biotsko raznovrstnost in pomen ekosistemskih storitev za trajnostno prilagajanje podnebnim spremembam kažejo, kako pomembno je izboljšati ekološka omrežja kot prilagoditveni ukrep.

Podpiranje ekološke povezljivosti in izvajanje pristopa zelene infrastrukture v procesu razvoja krajine bi morala temeljiti na vključevanju regionalnih in lokalnih deležnikov, da bi povečali sprejemanje ukrepov in jih prilagodili lokalnim (socialnim, političnim, gospodarskim in naravnim) razmeram. Med ključnimi deležniki so lastniki zemljišč in predstavniki neposredno prizadetih sektorjev, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, prostorsko načrtovanje, turizem in ohranjanje narave. Posvetovati bi se bilo treba tudi z zainteresiranimi stranmi iz drugih sektorjev, na katere posredno vpliva upravljanje habitatov in naravnih virov. Poleg tega je bistveno, da so domorodna ljudstva in lokalne skupnosti vključeni že v zgodnjih fazah, da se zaščiti vključujoče odločanje in zagotovi spoštovanje njihovih pravic.

Gospodarski, socialni in politični okvirni pogoji imajo pomembno vlogo pri regionalnem in prostorskem načrtovanju. Zato sta spodbujanje in upoštevanje dinamičnih pristopov k ohranjanju narave in načrtovanju (kot je zelena infrastruktura) pogosto zapletena in težavna. Konflikti glede rabe zemljišč med različnimi sektorji (kot so kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, obnovljivi viri energije, promet, industrija itd.) in ohranjanje narave lahko delujejo kot lokalno pomembni omejevalni dejavniki. Poleg tega lahko nepriznavanje pomena ekoloških omrežij (zunaj zavarovanih območij) ovira vzpostavitev ali obnovo ekoloških koridorjev. To krepi pomen ciljno usmerjenih pobud za ozaveščanje. 

Po drugi strani izboljšana ekološka povezljivost zagotavlja številne dodatne koristi za različne sektorje in zagotavlja socialno pomembne ekosistemske storitve z razmeroma nizkimi gospodarskimi stroški. 

Izboljšanje ekološke povezljivosti pomeni oblikovanje in izvajanje ukrepov rabe zemljišč in zelene infrastrukture, ki so zelo specifični za posamezne lokacije. Iz tega sledi, da so stroški močno odvisni od konkretnega sprejetega ukrepa in lokalnih razmer ter jih je težko posplošiti.  

Poleg odpornosti na podnebne spremembe izboljšana ekološka povezljivost zagotavlja številne okoljske in družbene koristi, ki so lahko višje od stroškov. Na primer, zaščito pred poplavami z obnovo poplavnih ravnic in rečnih habitatov je mogoče spodbujati, da bi skupaj izboljšali prilagajanje poplavam in ohranjanje narave, kar je v različnih primerih ceneje kot sprejemanje tehničnih rešitev (kot so jezovi), zlasti dolgoročno. Poleg tega ti ukrepi zelene (in modre) infrastrukture, ki temeljijo na ekosistemih, poleg zaščite pred poplavami prinašajo še druge dodatne koristi, kot sta rekreacijska funkcija in ohranjanje vode za kmetijske namene. Vendar je učinke ukrepov za povezljivost težko količinsko opredeliti v denarnem smislu. Pogosto se ti učinki pojavijo počasi in sčasoma rastejo. Doslej je to vprašanje še vedno eden glavnih izzivov za sprejetje tovrstnih ukrepov. 

Na ravni EU je pristop, namenjen izboljšanju ekoloških omrežij in funkcionalne povezljivosti habitatov, podprt in celo spodbujan z jasnim sklopom politik in direktiv, ki vključujejo predvsem: 

• direktivi o pticah in habitatih, ki pravno podpirata omrežje Natura 2000 in vzpostavljata trdno podlago za izboljšanje ekološke povezljivosti. 

• strategija za biotsko raznovrstnost, v kateri je poudarjen pomen ekološke povezljivosti. 

• Pravila o obnovi narave, pomemben element strategije za biotsko raznovrstnost, z zavezujočimi cilji za obnovo degradiranih ekosistemov (Evropska komisija) 

• Strategija za zeleno infrastrukturo, ki podpira sprejetje pristopov načrtovanja, ki presegajo zavarovana območja in katerih cilj je izboljšati ekološko povezljivost z zelenimi ukrepi. 

• Nedavno začeta pobuda EU za naravne dobropise lahko podpre naložbe v ukrepe, ki so pozitivni za naravo. 

Oblikovanje in izvajanje ukrepov za izboljšanje ekoloških omrežij je stalno delo. Običajno traja od 5 do 10 let, čeprav na čas izvajanja močno vplivajo obseg uporabe (lokalni, podnacionalni, nacionalni ali nadnacionalni dogodek) in posebne značilnosti obravnavanega območja.

Življenjska doba je močno odvisna od sprememb rabe zemljišč in sprememb v politiki, ki obravnava varstvo narave; zato je potreben prilagodljiv pristop k izboljšanemu ekološkemu omrežju.