Izboljšanje funkcionalne povezljivosti ekoloških omrežij

Ekosisteme in biotsko raznovrstnost že dolgo ogrožajo številni dejavniki, kot so spreminjanje habitatov zaradi sprememb rabe zemljišč, izguba habitatov zaradi različnih človekovih dejavnosti, razdrobljenost habitatov, na primer zaradi prometnih poti itd. Podnebne spremembe so bistven dejavnik, ki dodatno obremenjuje habitate in biotsko raznovrstnost. Vsak organizem ima določene zahteve glede podnebnih razmer. To se odraža v svetovni razširjenosti vrst. Naraščajoče temperature in spreminjajoče se padavinske razmere ter vse pogostejši ekstremni dogodki pomenijo, da se morajo organizmi prilagoditi ali preseliti v nove habitate, da bi služili. Pričakuje se, da bo premik meja območja spremenil število vrst in sestavo vrst v biokoenozi in biotopih.

Ekološka povezanost je odločilni dejavnik za preživetje in selitev vrst ter prilagoditveni potencial populacij. Spodbujanje ekološke povezljivosti je pomembna možnost za omogočanje dinamičnih procesov prilagajanja v ekosistemih ter s tem za boj proti upadanju biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemskih storitev, zlasti glede na spreminjajoče se podnebne razmere. Poleg tega zdravi ekosistemi zagotavljajo številne dobrine in storitve, ki so bistvenega pomena za človeško družbo. Te storitve so zlasti pomembne za ekosistemske pristope k prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjševanju tveganja nesreč, na primer zagotavljanje zaščite pred poplavami, snežnimi plazovi in drugimi nevarnostmi, povezanimi s podnebjem, preprečevanje erozije tal ali obalne erozije ter uravnavanje (mikro)podnebja (regulativne storitve).

Ohranjanje biotske raznovrstnosti in izboljšanje ekosistemskih storitev morata presegati pristop statičnih zavarovanih območij. Izboljšati je treba ekološko kontinuiteto, da bi ublažili učinek sprememb rabe zemljišč in podnebnih sprememb. Vztrajno izginjanje naravnih habitatov dejansko vodi v razdrobljenost ter nadalje v „patchiness“ krajine in osamitev z ločenimi habitati „otoki“. Ti habitatni otoki izgubijo svojo ekološko funkcionalnost, bistveni ekološki procesi ne morejo več potekati in selitev v druge habitate ni več mogoča.

EU Natura 2000, ki pravno temelji na direktivah o pticah in habitatih, podpira vzpostavitev mreže naravovarstvenih območij med vsemi državami članicami. Ta zavarovana območja z visoko naravno vrednostjo so lahko pomembna začetna podlaga za ohranjanje ekološke funkcionalnosti. Za spodbujanje funkcionalne povezljivosti in ekološkega omrežja na celotnem območju so potrebni tudi ekološki koridorji med zavarovanimi območji, tudi na nadnacionalni in makroregionalni ravni. S tega vidika so potrebni tudi splošni ukrepi v zvezi s habitati v širšem okolju. Ti vključujejo politike in ukrepe trajnostne rabe zemljišč (npr. ohranjanje krajinskih elementov, ekološko kmetijstvo in ekološko upravljanje zemljišč), mehanizme financiranja ter ureditev in politike načrtovanja.

Cilj strategije EU za zeleno infrastrukturo je strateško načrtovano omrežje naravnih in polnaravnih območij, ki podpira ohranjanje biotske raznovrstnosti, izboljšuje okoljske pogoje in zagotavlja bistvene ekosistemske storitve. Zelena infrastruktura vključuje ohranitvena območja, odskočne deske in omrežne elemente, pa tudi zelene poti, koridorje za prostoživeče živali in druge zelene površine ter ekološko-tehnične strukture, ki omogočajo ublažitev negativnih učinkov razdrobljenosti. Ta pristop strateškega načrtovanja zelene infrastrukture lahko pomembno prispeva k izboljšanju funkcionalne povezljivosti ekosistemov in ekoloških omrežij.

Številne možnosti prilagajanja so tesno povezane z načrtovanjem in izvajanjem zelene infrastrukture. Ekološka povezljivost je bistvena za izboljšanje sposobnosti prilagajanja rastlinskih in živalskih vrst, s čimer se krepi odpornost ekosistemov. Hkrati lahko izboljšana ekološka in funkcionalna povezljivost z ohranjanjem ekosistemskih storitev prispeva k drugim oblikam prilagajanja, ki so pomembne tudi za ljudi, npr. s kmetijsko-gozdarskim sistemom, obnovo rek in poplavnih ravnic ali prilagodljivim upravljanjem naravnih habitatov. Vplivi hitro spreminjajočega se podnebja na biotsko raznovrstnost in pomen ekosistemskih storitev za trajnostno prilagajanje podnebnim spremembam kažejo, kako pomembno je izboljšati ekološka omrežja kot prilagoditveni ukrep.