Krize ter sistemi in načrti za obvladovanje nesreč

Večdimenzionalnost tveganj zahteva večdisciplinarno sodelovanje za spodbujanje sinergij med znanstveniki, oblikovalci politik, strokovnimi delavci in državljani. Posebne načrte in ureditve za izredne razmere lahko izvajajo vse upravne ravni (od lokalne do nacionalne). Vendar pa zahtevajo visoko udeležbo in pogosto usposabljanje, da bi bili učinkoviti. Sestava zainteresiranih strani, vključenih v načrte za izredne razmere, se lahko razlikujegledena upravno ravennačrta in upoštevano posebno naravo nesreče. Glavne udeležene akterje zastopajo: lokalne in nacionalne javne organe; civilno zaščito; vojske,gasilcev in policijskih enot; zdravstveni sektor; predstavniki glavnih gospodarskih sektorjevin lokalnega prebivalstva. 

Centralna država pogosto opredeli strategije obvladovanja tveganja na nacionalni ravni. Vendarje širše sodelovanje zainteresiranih strani zelo zaželeno na lokalni upravni ravni. 

Cilji sodelovanja zainteresiranih strani bi morali biti: (i) opredelitev vlog in odgovornosti akterjev pred krizo, med njo in po njej; (ii) opredelitev morebitnih nasprotujočih si vrednot med akterji; (iii) krepitev zaupanja in ozaveščenosti s sistematično izmenjavo informacij in izkušenj, izobraževanjem in usposabljanjem. VAvstrijije na primer udeležba državljanov v ZTN zagotovljena v različnih lokalnih in regionalnih forumih za udeležbo. Na lokalni ravni so državljani vključeni v načrtovanje dejavnosti ter pripravo lokalnih kart nevarnosti in načrtov za obvladovanje tveganj. Poleg tega različni lokalni kanali in regionalni mediji različnim deležnikom sporočajo izčrpne informacije o nevarnostih in tveganjih.

DRM lahko vključuje ukrepe, ki korenito spreminjajo rabo zemljišč in človekove dejavnosti, kar lahko povzroči zaskrbljenost in celo nasprotovanje. Kadar načrti za izredne razmere preselijo infrastrukturo s tveganih na varnejša območja, so na splošno zelo cenjeni, čeprav sta lahko stroškovna in tehnična izvedljivost pomembni oviri za njihovo izvajanje. Conversely, the strategies aimed at disaster contingency planning and ensuring business continuity are considered tangible and risk-free solutions. 

Če je načrt dobro strukturiran in se dobro izvaja, se izredne razmere učinkovito obvladujejo, človeške in gospodarske izgube pa se čim bolj zmanjšajo. Načrti za obvladovanje izrednih razmer in kriz so na splošno strukturirani tako, da pomagajo standardizirati in prednostno razvrstiti zahtevane ukrepe za hiter odziv na naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek. Razumejo različne katastrofalne scenarije in z njimi povezane strategije, ki jih je treba izvajati, da bi čim bolj zmanjšali učinke. Načrti so zasnovani tako, da omogočajo obvladovanje najrazličnejših situacij. Na žalost bi lahko včasih velika negotovost, ki je značilna predvsemza nesreče, ki se začnejo hitro (kot pri nenadnih poplavah), ali skupni pojav več kot ene nesreče, resno postavila načrte na težko preizkušnjo. 

Glavni cilj načrtov za mobilizacijo domačih javnofinančnih prihodkov bi moral biti reševanje človeških življenj za vsako ceno in uporaba najboljših razpoložljivih instrumentov. Večina načrtov je zasnovana tako, da se čim bolj zmanjšajo ne le človeške, temveč tudi gospodarske izgube. Gospodarske izgube lahko izhajajo iz škode na infrastrukturi in prekinitev poslovanja, pa tudi iz škode na umetniških delih in spomenikih.  V zvezi s tem so analize stroškov in koristi ter stroškovne učinkovitosti glavni instrumenti, ki se uporabljajo za oblikovanje in opredelitev načrtov za izredne razmere. Popolna zaščita je praktično nemogoča in povezana z neskončnimi stroški v smislu zmanjšanja preostalega tveganja na nič. Nujni ukrepi so namenjeni prilagoditvi ravni zaščite s povezanimi stroški, kar zadeva zaščito ekonomskih sredstev. Na ta način načrt zagotavlja najvišjo raven zaščite po ceni, ki teoretično ne bi smela presegati nadomestitvenih stroškov. Če so načrti za obvladovanje nesreč pravilno zasnovani in izvedeni, prinašajo koristi v smislu preprečenih izgub, ki so večje od s tem povezanih naložb.  

Za analizo stroškov in koristi mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov se uporabljajo številne metodologije. Okvir za trojno dividendo odpornosti Svetovne banke in Inštituta za čezmorski razvoj (ODI) na primer opredeljuje in količinsko opredeljuje tri vrste koristi (dividend) pri vsaki naložbi v mobilizacijo domačih javnofinančnih prihodkov:  

• preprečevanje izgub in reševanje življenj med nesrečo (dividenda 1),  
• sprostitev gospodarskega potenciala zaradi stimuliranih inovacij in gospodarskih dejavnosti, ki izhajajo iz zmanjšanja osnovnih tveganj, povezanih z nesrečami (dividenda 2),  
• ter ustvarjanje socialnih, okoljskih in gospodarskih vzporednih koristi naložb v mobilizacijo domačih javnofinančnih prihodkov tudi brez nesreče (dividenda 3).  

Analiza 74 študij primerov,  izvedenih z uporabo te metodologije, kaže, da so koristi naložb v obvladovanje nesreč in odpornost proti naravnim nesrečam (npr. poplavam, potresom, vročinskim valovom in požarom v naravi) na splošno dva- do desetkrat večje v primerjavi s stroški mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov.

V Evropi so bile države članice odgovorne za civilno zaščito. Mehanizem Evropske unije na področju civilne zaščiteje bilprvič vzpostavljen leta 2001 in pomaga usklajevati dejavnosti nacionalnih organov na področju preprečevanja nesreč, pripravljenosti nanje in odzivanja nanje, s čimer prispeva k izmenjavi najboljših praks. To omogoča stalen razvoj višjih skupnih standardov, ki ekipam omogočajo boljše razumevanje različnih pristopov in medsebojno zamenljivo delo ob nesreči. V skladu z mehanizmom Unije na področju civilne zaščite morajo države članice Evropski komisiji vsaka tri leta poročati (1) o povzetku ocen tveganja, (2) o oceni zmožnosti obvladovanja tveganja ter (3) o prednostnih ukrepih za preprečevanje in pripravljenost. Na področju poplavne ogroženosti se direktiva EU o poplavah uporablja za vse vrste poplav (reke, jezera, nenadne poplave, poplave v mestih, obalne poplave, vključno z neurji in cunamiji) na celotnem ozemlju EU, njen cilj pa je obvladovati tveganja, ki jih poplave predstavljajo za zdravje ljudi, okolje, kulturno dediščino in gospodarske dejavnosti. Od držav članic zahteva, da pristopijo k obvladovanju poplavne ogroženosti s pripravo kart poplavne nevarnosti in poplavne ogroženosti ter načrtov za obvladovanje poplavne ogroženosti. Ti načrti morajo vključevati ukrepe za zmanjšanje verjetnosti poplav in njihovih morebitnih posledic.  

Načrti za obvladovanje poplavne ogroženosti v skladu z direktivo o poplavah obravnavajo vse faze cikla obvladovanja poplavne ogroženosti, vendar se osredotočajo zlasti na preprečevanje in pripravljenost, mehanizem Unije na področju civilne zaščite pa obravnava vprašanja, pomembna za pripravljenost in odzivanje.  

Poleg tega je Evropska komisija po hudih poplavah, ki so leta 2002 prizadele osrednji del Unije, ustanovila Solidarnostni sklad Evropske unije. Instrument je bil vzpostavljen za pomoč državam članicam pri spopadanju z naravnimi nesrečami. Poleg tega je bil sklad zasnovan za finančno pomoč pri obvladovanju izrednih razmer in prvih sanacijskih ukrepih.

Čas, potreben za razvoj sistemov in načrtov za obvladovanje kriz in nesreč, je odvisen od številnih dejavnikov, kot so upravna raven (lokalna, regionalna ali nacionalna), število sektorjev in naravnih nesreč, ki jih obravnavajo, obseg sodelovanja deležnikov itd. Vendar lahko traja približno 1–5 let. 

Tudi čas izvajanja različnih dejavnosti in ukrepov, predvidenih v načrtih, se lahko zelo razlikuje. Gradnja strukturnih zaščitnih ukrepov lahko traja do več let za izvedbo, medtem ko vzpostavitev nestrukturnih ukrepov običajno zahteva manj časa (npr. za usposabljanje in terenske vaje, ustvarjanje zalog opreme in zalog ali za razvoj ureditev za evakuacijo). 

Načrti so običajno zasnovani kot dinamični dokumenti. Zato bi jih bilo treba redno pregledovati in posodabljati po pridobitvi prvih izkušenj in po pridobitvi bolj specifičnega znanja. Načrti bi morali zlasti upoštevati razvoj in spremembe v zvezi z izpostavljenimi sredstvi in ljudmi ter morebitne razlike v pričakovanih scenarijih nevarnosti. Usposabljanje prispeva tudi k posodabljanju načrtov, saj potrjuje njihovo vsebino ter ocenjuje operativne in vodstvene sposobnosti osebja. V nekaterih primerih je posodobitev obvezna. Na primer, občinski načrti civilne zaščite v Benečiji (Italija) imajo neomejeno veljavnost, vendar jih je treba redno posodabljati vsakih šest mesecev. Na evropski ravni je treba načrte za obvladovanje poplavne ogroženosti, pripravljene v skladu z direktivo o poplavah, pregledati vsakih šest let. 

Predpostavlja se, da se bodo ukrepi, predvideni v načrtih in strategijah, dolgoročno nadaljevali. Različni ukrepi, ki so del načrta za izredne razmere, imajo različno življenjsko dobo, odvisno od njihove narave. Strukturni zaščitni ukrepi, kot so nasipi ali pregrade za pretok odpadkov, običajno trajajo več desetletij. Nestrukturni ukrepi, kot sta spremljanje vremena in sistem zgodnjega opozarjanja, so namesto tega stalna naloga.