Sheme upravljanja na več ravneh in medsektorske sheme upravljanja za prilagajanje podnebnim spremembam

Upravljanje na več ravneh se nanaša na sistem, ki podpira politiko in odločanje med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi (OECD). Pri upravljanju na več ravneh so različne ravni upravljanja medsebojno odvisne (GIZ, 2018). To se priznava kot odločilen element za doseganje več ciljev politike, na primer za ohranjanje in obnavljanje naravnih virov (okvirIUCN za upravljanje naravnih virov)ali za spodbujanje lokalnih ukrepov pri spodbujanju trajnostnega razvoja (programUN-HABITAT). Podoben koncept, uveden v znanstveni literaturi, je policentrično upravljanje, kompleksna oblika upravljanja z več centri odločanja, ki se lahko ugnezdi na več ravneh pristojnosti (npr. lokalni, državni in nacionalni). Policentrične značilnosti se lahko uravnotežijo s popolnoma centraliziranim in popolnoma decentraliziranim upravljanjem ali upravljanjem, ki temelji na skupnosti (Carlisein Gruby, 2019).

Prilagajanje je tipična naloga upravljanja na več ravneh in med sektorji. V šestem ocenjevalnem poročilu IPCC (povzetekza oblikovalce politik)je navedeno, da je razvoj, odporen na podnebne spremembe, omogočen, kadar so postopki odločanja, financiranje in ukrepi vključeni na vseh ravneh upravljanja, v vseh sektorjih in v vseh časovnih okvirih. Organiziranje upravljanja po sektorjih in ravneh je del cikla politike prilagajanja (dodatne informacije so v koraku 5 orodja za podporo prilagajanju Climate-ADAPT), da se zagotovi učinkovito, skladno in stalno izvajanje prilagoditvenih ukrepov. Vključuje vertikalno in horizontalno usklajevanje.

Kar zadeva vertikalno usklajevanje, se nacionalne vlade pri obravnavanju prilagajanja podnebnim spremembam zanašajo na regionalne in lokalne vlade, da bodo nacionalne podnebne strategije prenesle v ukrepe. Nasprotno pa nosilci odločanja na lokalni ravni, čeprav so primernejši za reševanje posebnih izzivov, morda nimajo pooblastil za reševanje zapletenih razmer, za katere so odgovorni regionalni in nacionalni organi. Na lokalne in regionalne oblasti vplivajo pravni, institucionalni in finančni instrumenti ter okviri, ki so jih vzpostavile višje ravni upravljanja. Nacionalni okviri lahko podpirajo, vendar tudi omejujejo nekatere prilagoditvene ukrepe, ki se izvajajo na lokalni ravni. Ponovna uporaba vode je lahko na primer lokalna prednostna strategija za spopadanje s posebnimi težavami zaradi pomanjkanja vode. To strategijo bi lahko ovirale zakonodajne vrzeli, zaradi katerih je treba odpraviti intervencije na nacionalni ravni. Podobno morajo dobre prakse, preskušene na pilotnih območjih na zelo lokalni ravni, podpreti regionalni in nacionalni akterji, da se razširijo in postanejo učinkovite pri blaženju vplivov podnebnih sprememb. Poleg tega morajo biti ukrepi, ki jih spodbujajo lokalni organi ali vodijo lokalne skupnosti, skladni z regionalnimi in nacionalnimi strategijami in načrti ter ustrezno opredeljeni v njih, tudi zato, da se zagotovi dolgoročna trajnost prilagajanja. Na primer, prehranjevanje obal in druge možnosti prilagajanja lokalne obalne obrambe, ki se izvajajo s kratkoročnimi cilji in ozkim področjem uporabe, bi morale biti del obsežnejših načrtov celostnega upravljanja obalnih območij, da bi bile učinkovite in trajnostne ter bi dolgoročno vključevale celosten pristop k lokalnim problemom.

Upravljanje na več ravneh vključuje tudi horizontalno usklajevanje prilagajanja s sodelovanjem in izmenjavami med različnimi vladnimi službami ali deležniki iz različnih gospodarskih sektorjev. Medsektorski pristop je potreben, ker prilagajanje podnebnim spremembam zahteva sistemske pristope, ki združujejo znanje različnih akterjev in upoštevajo potrebe različnih političnih in gospodarskih sektorjev. Organi, pristojni za upravljanje voda, morajo na primer obravnavati nasprotujoče si rabe omejenih vodnih virov iz več sektorjev, hkrati pa ohranjati vodo v okolju za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Medsektorsko upravljanje lahko pomaga spodbujati rešitve, ki koristijo vsem, z več koristmi za več sektorjev, s čimer se čim bolj zmanjšajo vplivi na naravne vire in tako prepreči neustrezno prilagajanje.

Ker vplivi podnebnih sprememb ne poznajo upravnih meja, horizontalno usklajevanje vključuje tudi sodelovanje med sosednjimi vladami. To vključuje usklajevanje med sosednjimi občinami, regijami in celo državami na čezmejnih območjih. Pomembna je na primer za upravljanje voda v povodjih in za obravnavanje poplavne ogroženosti. Vodna območja so glavne upravljavske enote v skladu z okvirno direktivo o vodah in direktivo o poplavah. Za pripravo načrtov upravljanja povodij (RBMP) in načrtov za obvladovanje poplavne ogroženosti (FRMP) za izvajanje s tem povezanih direktiv se lahko ustanovijo enote upravljanja za posebne namene (organi vodnih območij), ki delujejo v različnih jurisdikcijah. Za takšne načrte je potrebno sodelovanje različnih nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov. Za povodja, ki prečkajo nacionalne meje, se strukture upravljanja postopoma formalizirajo, mednarodni načrti upravljanja povodij pa se vse bolj razvijajo (COM(2019) 95 final). V Savskem bazenu je bil na primer v okviru skupnih prizadevanj deležnikov iz držav, ki so del Savskega bazena, razvit operativni sistem z več orodji, da bi se olajšal usklajen odziv na ekstremne poplave in onesnaženje (študijaprimera Savskega bazena). Ne glede na to je bilo upravljanje v skladu s sistemom poročanja držav članic EU ena najpomembnejših ovir (COM(2021)970 final)pri izvajanju okvirne direktive o vodah in direktive o poplavah.

Mehanizmi za izvajanje upravljanja na več ravneh za prilagajanje podnebnim spremembam v praksi so različni in se lahko izvajajo prek formalnih (npr. vzpostavljenih z zakonom, pravnimi pogodbami in sporazumi) ali neformalnih (npr. zaradi odnosov in zaupanja) kanalov. Primeri (OECD, 2022, UN-HABITATS, 2022), pomembni za prilagajanje podnebnim spremembam, so:

• Razvoj ustreznih politik in zakonodaje (vključno s strategijami in načrti za prilagajanje). Te politike zahtevajo ukrepanje akterjev, ki delujejo na različnih ravneh upravljanja in v različnih političnih sektorjih. Zato je za njihovo izvajanje potreben pristop upravljanja na več ravneh.

• Ustanovitev medvladnih organov z večdeležniško zastopanostjo, ki vključujejo nosilce odločanja in druge zainteresirane strani. Pogosti primeri so medresorske delovne skupine, ki obravnavajo medsektorsko naravo prilagajanja, stalni ali začasni odbori, konference in sveti z več deležniki in na več ravneh. Vključevanje nižjih ravni upravljanja v oblikovanje politik je pomembno za zagotovitev, da se upoštevajo podnacionalne prednostne naloge in da vse zainteresirane strani prispevajo k uspešnemu izvajanju politik. Ustanovijo se lahko tudi nove enote za usklajevanje upravljanja (enote upravljanja za posebne namene, ki pokrivajo več jurisdikcij). Obravnavajo lahko vprašanja, ki presegajo meje pristojnosti in najbolje ustrezajo novemu obsegu analize (organi za povodje, unija občin).
• Razvoj dvostranskih ali večstranskih sporazumov med ravnmi upravljanja ali med različnimi zainteresiranimi stranmi. Vključene institucije (ki lahko celo pripadajo različnim državam) se strinjajo, da si bodo prizadevale za skupni cilj, ki bo združeval dopolnilno znanje in odgovornosti. Prostovoljne okoljske pogodbe ali sporazumi so orodja, ki se uporabljajo za praktično uporabo načel upravljanja na več ravneh na določenih področjih. Ustanovljene so prostovoljno, vendar so uradno sprejete (podpisane s strani vseh partnerjev) in zavezujoče v smislu odgovornosti, financiranja in časovnega okvira. Podpisniki takih pogodb so lahko javni in zasebni akterji. To so lahko rečne pogodbe v Flandriji v Belgiji, pogodbe o mokriščih (npr. Contrat de delta de Camargue v Franciji) ali sporazumi o gozdovih (jezeroOcchito v Italiji). Pogodbe o pooblastitvi ali pogodbe o prenosu pooblastil so lahko druge oblike sporazumov na več ravneh, pri katerih osrednja uprava postopoma pooblasti ali prenese lokalne organe za izpolnjevanje nekaterih nalog.
• mreženje z drugimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Sodelovanje v mrežah, kot so okviri mednarodnega tematskega sodelovanja in skupne platforme, lahko omogoči iskanje novih partnerjev in priložnosti za usklajene pristope k prilagajanju prek medobčinskega in medregionalnega sodelovanja.