Prilagajanje v sektorjih politik EU

Podnebne spremembe imajo kompleksne učinke na biofizikalne procese, na katerih temeljijo kmetijski sistemi, z negativnimi in pozitivnimi posledicami v različnih regijah EU. Naraščajoča koncentracija CO2 v ozračju, višje temperature, spremembe padavinskih vzorcev in pogostost ekstremnih dogodkov vplivajo tako na naravno okolje kot na količino, kakovost in stabilnost proizvodnje hrane. Podnebne spremembe vplivajo na vodne vire, tla, škodljivce in bolezni, kar povzroča znatne spremembe v kmetijstvu in živinoreji.

Stavbe so lahko občutljive na podnebne spremembe. V prihodnosti se lahko poveča tveganje propada, slabšanja stanja in znatne izgube vrednosti zaradi več neviht, škode zaradi snega ali pogrezanja tal, poseganja v vodo, poslabšanja notranjih klimatskih pogojev in krajše življenjske dobe stavb. Cilj Evropske komisije je povečati odpornost infrastrukture, vključno s stavbami, proti podnebnim spremembam. Nove in obstoječe stavbe je treba oceniti glede na odpornost na sedanja tveganja in prihodnje podnebne spremembe ter jih ustrezno načrtovati ali nadgraditi. Ključna politika, ki se uporablja za podporo odpornosti stavb, je kohezijska politika (imenovana tudi regionalna politika).

Stavbe so lahko občutljive na podnebne spremembe. V prihodnosti se lahko poveča tveganje propada, slabšanja stanja in znatne izgube vrednosti zaradi več neviht, škode zaradi snega ali pogrezanja tal, poseganja v vodo, poslabšanja notranjih klimatskih pogojev in krajše življenjske dobe stavb. Cilj Evropske komisije je povečati odpornost infrastrukture, vključno s stavbami, proti podnebnim spremembam. Nove in obstoječe stavbe je treba oceniti glede na odpornost na sedanja tveganja in prihodnje podnebne spremembe ter jih ustrezno načrtovati ali nadgraditi. Ključna politika, ki se uporablja za podporo odpornosti stavb, je kohezijska politika (imenovana tudi regionalna politika).

Podjetja se soočajo z dvema glavnima vrstama podnebnih tveganj: neposredna fizična tveganja in tveganja prehoda, ki izhajajo iz odziva družbe na podnebne spremembe, zlasti blažilni ukrepi. Podnebne spremembe lahko na več načinov pomembno vplivajo na dobavne verige, distribucijo in prodajo. Toplota negativno vpliva na zdravje ljudi in lahko privede do slabše delovne uspešnosti (zmanjšana produktivnost) ali manjšega števila delovnih ur (oskrba z delom).

Dvig morske gladine lahko povzroči poplave, obalno erozijo in izgubo nizko ležečih obalnih sistemov. Povečalo se bo tudi tveganje nevihtnih sunkov in verjetnost vdora slane vode na kopno ter lahko ogrozi obalne ekosisteme. Pričakovano zvišanje temperature vode in zakisljevanje oceanov bosta prispevala k prestrukturiranju obalnih ekosistemov; s posledicami za kroženje v oceanih in biogeokemično kroženje.

Vplivi katastrofalnih dogodkov na to dediščino so povezani s počasnim začetkom sprememb, ki izhajajo iz procesov slabšanja stanja. Nenehno naraščanje temperature in nihanja temperature in vlažnosti ali nihanja ciklov zamrzovanja in odmrzovanja povzročajo degradacijo in stres v materialih, zaradi česar je večja potreba po obnovi in ohranjanju. Bolj verjetna je na primer biološka razgradnja, ki jo povzročajo mikroorganizmi.

V zadnjih nekaj letih je Evropa doživela vse vrste naravnih nesreč: hude poplave, suše in gozdni požari, ki imajo uničujoče posledice za življenje ljudi, evropsko gospodarstvo in okolje. Evropska komisija je v zadnjem desetletju sprejela več strategij in ukrepov za obvladovanje zmanjševanja tveganja nesreč, kot so na primer direktiva o poplavah in njeno izvajanje (časovni razpored), ukrepi EU v zvezi s pomanjkanjem vode in sušo ter zelena knjiga o zavarovanju v primeru naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek.

Podnebne spremembe vplivajo na energetski sektor na več načinov, od sprememb v povpraševanju po ogrevanju in hlajenju do vpliv na pogoje oskrbe z energijo - na primer zmanjšana razpoložljivost vode za hidroelektrarne med dolgotrajnimi sušami in zmanjšana razpoložljivost hladilne vode, kar vpliva na učinkovitost elektrarn. Poleg tega je lahko energetska infrastruktura zaradi spreminjajočih se podnebnih razmer bolj izpostavljena škodi. Evropska komisija si na splošno prizadeva povečati odpornost infrastrukture, vključno z energijo, proti podnebnim spremembam z zagotavljanjem strateških okvirov.

Ekstremni vremenski pojavi v zadnjih letih so povečali nujnost vključevanja prilagajanja podnebnim spremembam v različna področja politike EU. EU izvaja le malo posebnih dejavnosti za vključevanje prilagajanja podnebnim spremembam v politike za finančni in zavarovalniški sektor. Vendar so številne evropske politike, povezane z naravnimi nesrečami (glej Zmanjševanje tveganja nesreč), zelo pomembne za finančni in zavarovalniški sektor, saj lahko pomagajo preprečiti znatne izgube in finančne nesreče. Evropska komisija se je tudi zavezala, da bo povečala financiranje dejavnosti, povezanih s podnebjem, tako da bo zagotovila, da bo vsaj 20 % evropskega proračuna namenjenih odhodkom, povezanim s podnebjem.

Hitra stopnja podnebnih sprememb lahko premaga naravno sposobnost gozdnih ekosistemov za prilagajanje. Povzroča povečano tveganje motenj zaradi neviht, požarov, škodljivcev in bolezni, ki vplivajo na rast in proizvodnjo gozdov. To bo vplivalo na ekonomsko vzdržnost gozdarstva, zlasti na južnih območjih Evrope, pa tudi na zmožnost gozdov, da zagotavljajo okoljske storitve, vključno s spremembami funkcije ponorov ogljika. Komisija je leta 2013 sprejela novo strategijo EU za gozdove, ki se odziva na nove izzive, s katerimi se soočajo gozdovi in gozdarski sektor.

Podnebne spremembe bodo povzročile nova zdravstvena tveganja in povečale sedanje zdravstvene težave. Zaradi podnebnih sprememb se pričakujejo neposredni in posredni učinki na zdravje ljudi, rastlin in živali. Neposredni učinki so posledica sprememb intenzivnosti in pogostosti ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so vročinski valovi in poplave. Posredne učinke je mogoče čutiti s spremembami v pojavnosti bolezni, ki jih prenašajo žuželke (tj. vektorske bolezni, ki jih povzročajo komarji in klopi), glodavci ali spremembe v kakovosti vode, hrane in zraka. Strategiji Evropske komisije za prilagajanje podnebnim spremembam je priložen delovni dokument služb Komisije.

Izzivi, ki jih za IKT predstavljajo podnebne spremembe, spadajo v dve glavni kategoriji: akutnih dogodkov in kroničnih stresov. Akutni dogodki (imenovani tudi kritični ali krizni dogodki) vključujejo poplave (pluvialne, rečne, obalne), ledene nevihte, vročinske valove itd. Akutni dogodki ogrožajo infrastrukturo IKT, saj uničujejo ali onemogočajo materialna sredstva, od katerih je odvisna. Kronični stresi so posledica postopnejših sprememb podnebnih norm, kot so spremembe temperaturnih območij in ravni vlažnosti. Čeprav je manj verjetno, da bodo imeli ti učinki katastrofalne posledice, bodo povzročili večjo degradacijo sredstev, pogostejše neuspehe in krajšo življenjsko dobo.

Načrtovanje rabe zemljišč je opredeljeno kot eden najučinkovitejših postopkov za olajšanje lokalnega prilagajanja podnebnim spremembam. Obstoječi postopki in orodja, ki so na voljo v okviru občinskega postopka načrtovanja rabe zemljišč v EU, vključno z uradnimi načrti, določanjem območij in/ali razvojnimi dovoljenji, pomagajo pri zmanjševanju razvojnih tveganj za občino zaradi predvidenih vplivov povečanih poplav, požarov v naravi, zemeljskih plazov in/ali drugih naravnih nesreč zaradi spreminjajočega se podnebja.

Pričakuje se, da bodo podnebne spremembe močno vplivale na morsko okolje. Zvišanje temperature vode bo prispevalo k prestrukturiranju morskih ekosistemov, kar bo vplivalo na kroženje v oceanih, biogeokemijsko kroženje in morsko biotsko raznovrstnost. Zakisljevanje oceanov bo vplivalo na sposobnost nekaterih vrst, ki izločajo kalcijev karbonat (kot so mehkužci, planktoni in korale), da proizvajajo svoje lupine ali okostja. Toplejša in bolj kisla morska voda bo zato negativno vplivala na ribištvo in ribogojstvo.

Do konca stoletja se predvideva, da se bodo evropske gore fizično spremenile. Ledeniki bodo utrpeli znatno množično izgubo, vendar spremembe vplivajo tudi na nižje, srednje hribe in poplavna območja, s čimer vplivajo na razpoložljivost vode, kmetijsko proizvodnjo, turizem in zdravstveni sektor. Sezonske snežne linije bodo na višjih nadmorskih višinah, snežne sezone pa bodo krajše. Drevesne linije se bodo pomaknile navzgor in gozdni vzorci se bodo spremenili v nižjih nadmorskih višinah.

Ker vreme in podnebje odločilno vplivata na potovalno sezono in izbiro počitniških destinacij, je turistična industrija zelo odvisna od njih. Obstaja tudi močna povezava med naravo in turizmom, pa tudi med kulturno dediščino in turizmom. Glede na lokacijo in letni čas lahko podnebne spremembe pozitivno ali negativno vplivajo na turizem.

Potreba po prilagoditvi prometnega sistema vplivom podnebnih sprememb je bila poudarjena že v beli knjigi Evropske komisije o prilagajanju (COM(2009) 148). Prilagajanje prometa se obravnava s kombinacijo evropskih politik na področju prometa, podnebnih sprememb in raziskav. Evropska unija spodbuja najboljše prakse, vključuje prilagajanje v svoje programe za razvoj prometne infrastrukture in zagotavlja smernice, npr. z razvojem ustreznih standardov za gradnjo. Ukrepi so osredotočeni na prometno infrastrukturo, zlasti na vseevropsko prometno omrežje (TEN-T).

V Evropi skoraj 73 % prebivalstva živi na mestnih območjih, do leta 2050 pa naj bi se ta delež povečal na več kot 80 %. Podnebne spremembe bodo verjetno vplivale na skoraj vse sestavne dele mest - njihovo okolje, gospodarstvo in družbo. To prinaša nove, zapletene izzive za urbanistično načrtovanje in upravljanje. Vplivi podnebnih sprememb na vozlišča evropske gospodarske dejavnosti, družbenega življenja, kulture in inovacij imajo posledice daleč zunaj njihovih občinskih meja.

Podnebne spremembe neposredno vplivajo na vodne vire, upravljanje teh virov pa vpliva na ranljivost ekosistemov, socialno-ekonomske dejavnosti in zdravje ljudi. Pričakuje se tudi, da bo imelo gospodarjenje z vodo vse pomembnejšo vlogo pri prilagajanju. Podnebne spremembe naj bi povzročile velike spremembe v razpoložljivosti vode po vsej Evropi, pri čemer se bosta povečala pomanjkanje vode in suša, zlasti v južni Evropi, ter tveganje poplav v večjem delu Evrope.