Urbana zelena in modra infrastruktura

Načrtovanje zelene in modre infrastrukture v mestih je strateški pristop k razvoju medsebojno povezanih in večnamenskih mrež modrih in zelenih površin, ki bi lahko zagotovile najrazličnejše okoljske, družbene in gospodarske koristi ter hkrati okrepile odpornost mest na podnebne spremembe. Evropska komisija (zelena infrastruktura Evropske komisije) poudarja strateško načrtovanje zelenih površin na različnih prostorskih ravneh (od soseske do celotnega mesta) in spodbuja mesta, naj spodbujajo zagotavljanje ekosistemskih storitev in zaščito biotske raznovrstnosti. Ti imajo ključno vlogo pri krepitvi zmogljivosti za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev. Prav tako zmanjšujejo negativne vplive nevarnosti podnebnih sprememb, kot so vročinski valovi, poplave in suša v mestih.  Sonaravne rešitve so tesno povezan koncept, ki se pogosto uporablja kot sopomenka za zeleno in modro infrastrukturo ali kot širši okvir za spodbujanje in izvajanje take infrastrukture. V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 so navedeni konkretni ukrepi za spodbujanje sonaravnih rešitev, ki bi jih bilo treba sistematično vključiti v urbanistično načrtovanje. Evropska komisija opredeljuje NbS kot „rešitve, ki jih navdihuje in podpira narava, so stroškovno učinkovite, hkrati zagotavljajo okoljske, socialne in gospodarske koristi ter pomagajo krepiti odpornost“. IUCN poziva k sprejetju celostnega ekosistemskega pristopa pri izvajanju NbS in navaja: „rešitve, ki temeljijo na naravi, uporabljajo moč delujočih ekosistemov kot infrastrukturo za zagotavljanje naravnih storitev v korist družbe in okolja“. EEA (2021) se NbS nanaša na krovni koncept za različne ukrepe in pristope politike (npr. upravljanje na podlagi ekosistema), katerih cilj je povečati odpornost proti podnebnim spremembam in hkrati zagotoviti dodatne koristi za družbo. 

V mestnih okoljih se NbS nanašajo na različne tipologije zelene in modre infrastrukture. Te rešitve učinkoviteje združujejo okoljske, družbene in podnebne izzive kot „konvencionalne“ sive infrastrukture. Prostorski obseg NbS v mestih se lahko razlikuje od velikih gozdnih območij do majhnih sistemov meteornih voda. Poleg tega se lahko vloga ljudi v NbS zelo razlikuje. Na primer, samoregulirani naravni ekosistemi (kot so mestna mokrišča, ki zagotavljajo območja za obvladovanje poplav) ne zahtevajo človeških posegov ali pa so ti omejeni. Po drugi strani pa lahko obstajajo hibridne sivo-zelene rešitve (kot so sistemi za upravljanje meteornih voda in odtekanja urbanih padavinskih voda, npr. biofiltri), pri katerih imata tehnologija in človekovo posredovanje pomembno vlogo. 

NbS se vse pogosteje uporabljajo v evropskih mestih, pri čemer 91 % lokalnih podnebnih akcijskih načrtov vključuje take ukrepe. Leta 2018 je povprečna urbana drevesna zastornost v državah članicah EEA in sodelujočih državah (EEA‑39) znašala 28,5 % jedra mesta in 34,7 % večjih funkcionalnih mestnih območij ter dodaten delež modre infrastrukture, ki dodatno prispeva k ohlajanju mest (Poročilo EEA 14/2023).

NbS izboljšujejo življenjske pogoje za vse in zagotavljajo priložnosti tako prebivalcem kot obiskovalcem v mestih, katerih gospodarstva so odvisna od turizma. Zlasti kadar se UGI nahaja v bližini pomembnih območij kulturne dediščine, je lahko vključen v ponudbo mestnega turizma, del poti obiskovalcev ali vključen v oblikovanje mestnih blagovnih znamk, s čimer se nazadnje dodaja vrednost mestnemu turizmu (Terkenly idr., 2020).

Potrebni so participativni pristopi pri načrtovanju mestne zelene infrastrukture ter pri oblikovanju, izvajanju in postopku ocenjevanja nacionalnih strategij za biotsko raznovrstnost. Sodelovanje z različnimi deležniki krepi prenos znanja med akterji, odpravljanje morebitnih socialnih ali institucionalnih ovir pa je ključno za povečanje družbene sprejemljivosti teh rešitev in iskanje najboljše možnosti, ki upošteva lokalni družbeno-politični okvir. Zlasti lokalne in regionalne oblasti imajo pomembno vlogo, zato je potrebno tesno horizontalno in vertikalno sodelovanje, pomembna pa je tudi povezava z zasebnim sektorjem.  

Dejavniki uspeha

Eksplicitna večfunkcionalnost je ključni dejavnik uspeha, ki naredi NbS privlačne v mestih in vodi do velikih priložnosti za navdihovanje in vključevanje več sektorjev.

Povpraševanje po NbS močno narašča zaradi vse bolj spodbudnega političnega okolja tako na ravni EU kot na nacionalni in podnacionalni ravni. Zato so bili razviti standardi in smernice, ki temeljijo na dokazih, za mesta, da bi zagotovili učinkovito in participativno načrtovanje in upravljanje UGI različnih NbS (glej tudi pravne vidike). Vključno s tem. V okviru projekta Naturvation so bili pripravljeni evropski ocenjevalni zemljevidi, ki prikazujejo potencial NbS za reševanje družbenih izzivov, kot so podnebne spremembe, vprašanja javnega zdravja in izguba biotske raznovrstnosti, v več kot 700 evropskih mestih. Poleg tega so celostni in vključujoči pristopi k upravljanju, kot je „mozaično“ upravljanje (združevanje mikro ravni aktivnega državljanstva z makro ravnjo strateškega urbanističnega načrtovanja, Buijs idr., 2019), dobri načini za spodbujanje socialno povezanega in sodelovalnega načrtovanja, izvajanja in vzdrževanja splošnih geografskih označb.

Omejevalni dejavniki

Upravljanje mestne krajine je zapleten proces, ki je predmet nasprotujočih si načrtov, kot so stanovanja, promet, komercialna infrastruktura in gospodarstvo. Urbana zelena infrastruktura potrebuje celovito načrtovanje in vzdrževanje. Vzpostavitev omrežja zelenih površin za celotno mesto s povezanimi koridorji je treba pretehtati in ovrednotiti kot eno od ključnih vrst rabe zemljišč skupaj z drugimi ključnimi sektorji rabe zemljišč. Konkurenčni in nasprotujoči si interesi glede rabe zemljišč, šibko sodelovanje s ključnimi deležniki (npr. lastniki zemljišč, gradbenim sektorjem, vlagatelji) ali ozko razmišljanje v mestni upravi so lahko močni omejevalni dejavniki. Pomanjkanje znanja o koristih ali izkušenj s tem, kako izvajati ali oblikovati NbS, lahko povzroči negativen odnos med izvajalci, oblikovalci politik ali državljani.  

Celovit pregled omejitev je naveden v poročilu Evropske agencije za okolje o prilagajanju mest (poročilo Evropske agencije za okolje št. 14/2023). Med njimi so pomanjkanje sistematičnih dokazov o učinkovitosti, ki se lahko pojavijo le z dolgoročnim spremljanjem, težave z analizami stroškov in koristi, omejene tehnične zmogljivosti, okoliščine, specifične za okoliščine, ki preprečujejo enotne rešitve za vse, morebitni zdravstveni pomisleki zaradi npr. komarjev ali cvetnega prahu. Poleg tega je konkurenca za prostor ključni omejevalni dejavnik za razvoj zelenega in modrega prostora, zlasti na gosto poseljenih mestnih območjih.

Nazadnje, drugi omejevalni dejavniki so odvisni od morebitnih socialnih krivic. Ustvarjanje novih zelenih in modrih površin lahko prispeva k gentrifikaciji in zvišanju cen nepremičnin, kar lahko povzroči razselitev članov skupnosti. Če zasnova zelenih in modrih površin ne temelji na socialnih vidikih, lahko nepravične možnosti dostopa do teh območij povzročijo socialne krivice. Dejansko so lahko nekateri prebivalci zaradi prikrajšanosti in pomanjkanja dostopa do tega prostora izpostavljeni slabši kakovosti življenja z zdravstvenega, socialnega in psihološkega vidika (Poročilo EEA št. 04/2025).

Prihranek stroškov

Izguba zelenih površin, degradacija naravnega ekosistema, zgoščevanje mestne strukture in vse večji delež tlakovanih tal negativno vplivajo na vodni krog, kakovost zraka in lokalno temperaturo ter zmanjšujejo odpornost mest proti podnebnim spremembam. To pomeni velike gospodarske stroške za družbo. Ozelenitev mest (npr. sajenje dreves ali vzpostavitev novega zelenega prostora), obnova degradiranih ekosistemov, izbira nizko intenzivnih praks upravljanja v parkih ali oblikovanje lokalnih sonaravnih rešitev za nadzor odtekanja vode ali poplav lahko prinesejo znatne neposredne prihranke v primerjavi s tradicionalnimi rešitvami, ki temeljijo na inženirstvu. Poleg tega imajo ti zeleni ukrepi tudi številne posredne gospodarske koristi, na primer s privabljanjem vlagateljev in ustvarjanjem novih delovnih mest za različne sektorje.  Vse več je tudi gospodarskih razlogov za vključitev sive barve v zelene ukrepe. Sive rešitve običajno vključujejo visoke začetne kapitalske naložbe in dolgoročnejše letne stroške vzdrževanja v času trajanja projekta v primerjavi z rešitvami z zelenimi komponentami (poročilo o politiki platforme za učenje o politikah za bolj zeleno Evropo, 2024). Znanstvene raziskave kažejo, da je infrastruktura NbS v povprečju ocenjena na 42 % cenejša in ustvarja 36 % večjo vrednost kot infrastrukturne rešitve, ki so popolnoma sive. To se zgodi, če se upoštevajo širše dodatne koristi NbS (Bechauf idr., 2022). Vendar bi bilo treba vedno izvesti posebno analizo stroškov in koristi ter podpreti izbiro najboljše rešitve za vsak primer posebej ob upoštevanju lokalnih razmer.

Stroški vzdrževanja

Stroški načrtovanja UGI in izvajanja NbS se lahko zelo razlikujejo. Odvisni so od številnih notranjih dejavnikov, kot so prostorski obseg, uporaba tehnologije v rešitvah, pogostost vzdrževanja in potreba po popravilu. Stroški vzdrževanja so običajno najnižji v naravnih ekosistemih, kot so preostali habitati (npr. mestni gozdovi ali mokrišča) ali polnaravni ekosistemi (npr. zamenjava travnikov s travniki). Stroške vzpostavitve in vzdrževanja nekaterih vrst NbS delno ali v celoti krijejo državljani (npr. mestno kmetijstvo), nevladne organizacije (npr. ukrepi za obnovo degradiranih habitatov) ali zasebna podjetja (vodni bazeni za upravljanje odtočnih voda). Evropska unija si je zelo prizadevala za mobilizacijo NbS v Evropi. EU olajšuje krepitev prenosa znanja o uspešnih primerih (npr. Urban Nature Atlas) in ponudnikom javnih digitalnih platform za spodbujanje sodelovanja z zasebnim in javnim sektorjem (trg pametnih mest) ter ponuja finančno podporo v okviru evropskega zelenega dogovora.  Sredstva za vključitev zelene in modre infrastrukture v urbanistično načrtovanje je mogoče pridobiti iz pobude za novi evropski Bauhaus, tj. pobude politike in financiranja, ki „zeleni prehod omogoča v grajenem okolju in zunaj njega, da je prijeten, privlačen in priročen za vse“. Na voljo so različna orodja, vključno s smernicami za vlagatelje, za preverjanje, kako in zakaj je mogoče naložbe v projekte grajenega okolja uskladiti z novim evropskim Bauhausom.

Ugodnosti

Zelene površine in NbS v mestih lahko prispevajo k zmanjšanju tveganja nesreč, izboljšanju upravljanja voda in lokalnim učinkom hlajenja, da bi se bolje spopadli z visokimi temperaturami in vročinskimi valovi. Poleg reševanja posebnih okoljskih izzivov ponuja zelena in modra infrastruktura dodatne koristi, ki presegajo njihov prvotni namen. Parki in vodna telesa lahko na primer izboljšajo lepoto mesta, hkrati pa služijo tudi kot prostori za prosti čas ter spodbujajo duševno in telesno dobro počutje (Nilsson in Johansson, 2021).

Druge dodatne koristi vključujejo: podpiranje biotske raznovrstnosti v mestih, shranjevanja ogljika (blaženje), blaženja onesnaženosti zraka, ponujanja prostorov za rekreacijo, izkušenj v naravi ter zagotavljanja večjega socialnega, telesnega in duševnega dobrega počutja. Nacionalne strategije za mesta na mestnih območjih lahko prispevajo k več ciljem trajnostnega razvoja, zlasti k ciljem za trajnostna mesta (11). 

Gospodarske koristi se lahko končno nanašajo na povečanje turističnega gospodarstva. Razpoložljivost zelenih površin ima lahko pomembno vlogo pri določanju, kaj lahko mesta ponudijo (Terkenli idr., 2020). To lahko povzroči preusmeritev turistov k njim, zlasti v destinacijah, ki so izpostavljene vročinskim obremenitvam (npr. v vročem sredozemskem poletju).

V številnih državah članicah EU so urbana zelena infrastruktura in sonaravne rešitve že podprte z nacionalno zakonodajo, povezano z načrtovanjem rabe zemljišč, upravljanjem meteornih voda, površinskimi vodami ali varstvom biotske raznovrstnosti. Spodbude in plačila spodbujajo izvajanje NbS in UGI namesto tradicionalne sive infrastrukture.

Številna mesta imajo vzpostavljene strategije za izboljšanje in razširitev zelene infrastrukture v mestnem okolju. , V hamburški strategiji je na primer predvidena razširitev zelenih streh. Cilj programa Superblock v Barceloni je preoblikovati urbano okolje, vključno s pravosodnimi vidiki. Poleg tega se lahko pri določanju lokalnih območij uporabijo posebna orodja za načrtovanje, kot je faktor površine biotopov, da se zahteva, da del območja ostane zeleni prostor (glej berlinsko študijo primera) . Podobno smernice na nacionalni ravni olajšujejo vključevanje zelene in modre infrastrukture v zasnovo mesta. Na Švedskem je na primer nacionalni odbor za stanovanja, gradnjo in načrtovanje izdal priročnik o vključevanju ekosistemskih storitev v načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje grajenega okolja, ki vključuje tudi informacije o vrednosti narave za prilagajanje podnebnim spremembam. Švedska agencija za varstvo okolja je objavila nacionalne smernice za sonaravne rešitve, orodje za prilagajanje podnebnim spremembam in druge družbene izzive.

Evropska unija odločno podpira koncept zelene infrastrukture in sonaravnih rešitev za krepitev odpornosti proti podnebnim spremembam, trajnostnega upravljanja voda ter dobrobiti ljudi in biotske raznovrstnosti v evropskih mestih. UGI in NbS se na primer obravnavata kot ključna koncepta v strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (2020) skupaj s pravili EU o obnovi narave, strategijo EU za zeleno infrastrukturo (2013) in okvirno direktivo EU o vodah. Nazadnje je v strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz leta 2021 poudarjen pomen spodbujanja sonaravnih rešitev za prilagajanje, tudi z njihovim razširjanjem na ravni mest. 

Čas izvajanja je odvisen od prostorskega obsega, od nekaj mesecev do več let. Na primer, izvajanje majhnih NbS, kot so zelene stene ali lokalni biofiltri, je precej hiter proces in dejanski čas gradnje traja manj kot eno leto. Vendar lahko načrtovanje in oblikovanje, pridobivanje uradnih dovoljenj, vključevanje v druge procese načrtovanja in razvoja podaljšajo čas izvajanja. Obsežno načrtovanje in izvajanje zelenih površin (npr. razvoj večnamenskega parka) lahko traja več let. Tehnično izvajanje novih zelenih površin je tudi krajše od celovitega ekološkega izvajanja. Lahko traja več let, preden vegetacija, zasajena na zelenih površinah ali posameznih NbS, kot so zelene strehe, v celoti izpolni svoje ekosistemske funkcije (npr. blažitev podnebnih sprememb ali zmogljivost zadrževanja vode in hranil).  

Pričakovana življenjska doba med seboj povezane mestne zelene infrastrukture bi morala biti zelo dolga, veliko daljša kot pri posameznih stavbah ali infrastrukturi. Starost posameznega zelenega prostora lahko sega od več sto let (npr. zgodovinski parki) do nekaj let (npr. zelene strehe). Življenjska doba enega N bS se lahko razlikuje, vendar je cilj dolgoročno vzdrževanje.