Načrtovanje zelene in modre infrastrukture v mestih

Potrebniso participativni pristopi pri načrtovanju zelene mestne infrastrukture ter pri načrtovanju, izvajanju in postopkuocenjevanja omrežnih storitev. Sodelovanje z različnimi deležniki krepi prenos znanja med akterji, medtem ko jeobravnavanjemorebitnihdružbenih ali institucionalnih ovir ključno za povečanje družbene sprejemljivosti teh rešitev in iskanje najboljše možnosti, ki upošteva lokalni družbenopolitični okvir . Pomembnovlogoimajo zlasti lokalne in regionalne oblasti, zato je potrebnotesno horizontalno in vertikalno sodelovanje,pomembna pa je tudipovezava z zasebnim sektorjem.  

Upravljanje mestne krajine je zapleten proces, ki je predmet nasprotujočih si načrtov, kot so stanovanja, promet, komercialna infrastruktura in gospodarstvo. Urbana zelena infrastruktura potrebuje celovito načrtovanje in vzdrževanje. Vzpostavitev omrežja zelenih površin za celotno mesto s povezanimi koridorji je treba pretehtati in ovrednotiti kot eno od ključnih vrst rabe zemljišč skupaj z drugimi ključnimi sektorji rabe zemljišč. Konkurenčni in nasprotujoči si interesi glede rabe zemljišč, šibko sodelovanje s ključnimi deležniki (npr. lastniki zemljišč, gradbenim sektorjem, vlagatelji) ali ozko razmišljanje v mestni upravi lahko delujejo kot močni omejevalni dejavniki. Pomanjkljivo znanje o koristih ali izkušnje pri izvajanju ali oblikovanju omrežnih podatkovnih storitev lahko povzročijo negativen odnos med strokovnimi delavci, oblikovalci politik ali državljani. 

Lokalni okoljski, družbeni, kulturni in institucionalni okvir močno vpliva na uspeh načrtovanja in izvajanja posebnih omrežnih storitev. Zato so bili razviti z dokazi podprti standardi in smernice za mesta, da se zagotovi učinkovito in participativno načrtovanje in upravljanje UGI različnih omrežnih storitev, na primer v več projektih, ki jih financira EU (npr. GREEN SURGE,ThinkNature, Naturvation). Poleg tega so integrativni in vključujoči pristopi k upravljanju, kot je „mozaično“ upravljanje (združevanje mikroravni aktivnega državljanstva z makroravnjostrateškega urbanističnega načrtovanja, Buijs idr., 2019), dobri načini za spodbujanje socialno povezanega in sodelovalnega načrtovanja, izvajanja in vzdrževanja UGI.

Izguba zelenih površin, degradacija naravnega ekosistema, zgoščevanje strukture mest in vse večji delež asfaltiranih tal negativno vplivajo na vodni cikel, kakovost zraka in lokalno temperaturo ter zmanjšujejo odpornost mest proti podnebnim spremembam. Te imajo velike gospodarske stroške za družbo in ozelenitev mest (npr. sajenje dreves ali vzpostavitev novega zelenega prostora), obnova degradiranih ekosistemov, izbira nizko intenzivnih praks upravljanja v parkih ali gradnja lokalnih rešitev, ki temeljijo na naravi, lahko prinesejo znatne neposredne prihranke za nadzor nad odtekajočo vodo ali poplavami v primerjavi s tradicionalnimi rešitvami, ki temeljijo na inženirstvu. Poleg tega imajo ti zeleni ukrepi tudi številne posredne gospodarske koristi, npr. s privabljanjem vlagateljev in ustvarjanjem novih delovnih mest v različnih sektorjih.  Druge koristi so lahko povezane s povečanjem turističnega gospodarstva. Razpoložljivost zelenih površin ima lahko pomembno vlogo pri tem, kaj mesta lahko ponudijo (Terkenli, et a. 2020 ), pričemer se izbira preusmeri k njim, zlasti v destinacijah, ki so izpostavljene vročinskemu stresu (npr. v vročem sredozemskem poletju).

Stroški načrtovanja UGI in izvajanja NbS se lahko zelo razlikujejo glede na številne notranje dejavnike, kot so prostorski obseg, uporaba tehnologije v rešitvah, pogostost vzdrževanja in potreba po popravilu. Običajno so stroški vzdrževanja najnižji v naravnih ekosistemih, kot so preostali habitati (npr. mestni gozdovi ali mokrišča) ali polnaravni ekosistemi (npr. zamenjava travnikov s travniki). Stroške vzpostavitve in vzdrževanja nekaterih vrst omrežnih storitev delno ali v celoti krijejo državljani (npr. mestno kmetijstvo), nevladne organizacije (npr. obnovitveni ukrepi za degradirane habitate) ali zasebna podjetja (bazeni z neurjem za upravljanje odtekajoče vode). Evropska unija si je močno prizadevala za mobilizacijo omrežnih storitev v Evropi, tako da je ponudila finančno podporo v okviru evropskega zelenega dogovora, okrepila prenos znanja o uspešnih primerih (npr. Urban Nature Atlas)in ponudila javne digitalne platforme za spodbujanje sodelovanja z zasebnim in javnim sektorjem (trgpametnih mest). 

Zelene površine in sonaravne rešitve v mestih lahko prispevajo k zmanjšanju tveganja nesreč, izboljšanju gospodarjenja z vodo in ustvarjanju lokalnih hladilnih učinkov za boljše spopadanje z visokimi temperaturami in vročinskimi valovi. Zelena in modra infrastruktura poleg reševanja posebnih okoljskih izzivov prinašata tudi dodatne koristi, ki presegajo njihov prvotni namen. Parki in vodna telesa lahko na primer izboljšajo lepoto mesta, hkrati pa služijo kot prostori za prosti čas ter spodbujajo duševno in telesno dobro počutje (Nilssonin Johansson, 2021).

Druge dodatne koristi vključujejo: podpiranje biotske raznovrstnosti v mestih, shranjevanje ogljika (blažitev), blažitev onesnaženosti zraka, zagotavljanje prostorov za rekreacijo in naravnih izkušenj ter zagotavljanje večjega socialnega, telesnega in duševnega dobrega počutja. Sonaravne rešitve na mestnih območjih lahko prispevajo k več ciljem trajnostnega razvoja, zlasti k ciljem za trajnostna mesta (11). 

V številnih državah članicah EU so zelena mestna infrastruktura in sonaravne rešitve že podprte z nacionalno zakonodajo v zvezi z načrtovanjem rabe zemljišč, upravljanjem meteornih voda, površinskimi vodami ali varstvom biotske raznovrstnosti. Razvite so bile spodbude in plačila, ki spodbujajo izvajanje omrežnih storitev in storitev splošnega pomena namesto tradicionalne sive infrastrukture. Poleg tega se lahko v lokalnem določanju območij uporabijo posebna orodja za načrtovanje, kot je faktor površine biotopov (glej na primer berlinsko študijo primera), da se zahteva, da del območja ostane zeleni prostor. Evropska unija odločno podpira koncept zelene infrastrukture in sonaravnih rešitev pri krepitvi odpornosti proti podnebnim spremembam, trajnostnega gospodarjenja z vodami ter dobrobiti ljudi in biotske raznovrstnosti v evropskih mestih. UGI in NbS se na primer obravnavata kot ključni koncept v: Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (2020), strategija EU za zeleno infrastrukturo (2013) in okvirna direktiva EU o vodah. Nazadnje, v strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz leta 2021 je poudarjen pomen spodbujanja sonaravnih rešitev za prilagajanje, tudi z njihovim širjenjem na mestni ravni. 

Časizvajanja se razlikuje glede na prostorski obseg, in sicer odnekaj mesecev do več let. Na primer, izvajanje majhnih NbS, kot so zelene steneali lokalni biofiltri, je precej hiter proces in dejanski čas gradnje traja manj kot eno leto. Vendar pa lahko načrtovanje in oblikovanje, pridobivanje uradnih dovoljenj, integracija z drugimi procesi načrtovanja in razvoja podaljšajo čas izvajanja. Obsežno načrtovanje in izvajanje zelenih površin (npr. razvoj večnamenskega parka) lahko traja več let. Tudi tehnična izvedba novih zelenih površin je krajša od popolne ekološke izvedbe. Lahko traja več let, preden vegetacija, zasajena na zelenih površinah ali posameznih NbS, kot so zelene strehe,vceloti izpolni svoje ekosistemske funkcije (npr. blažitev podnebnih sprememb alizmogljivostzadrževanjavode in hranil).  

Pričakovana življenjska doba –časmed seboj povezane mestnezelene infrastrukture bi morala bitizelo dolga,veliko daljša kot pri posameznih stavbah ali infrastrukturi. Starost posameznega zelenega prostora je lahko od nekaj sto let (npr.zgodovinski parki) do nekaj let (npr.zelene strehe). Življenjska doba-čas posameznega NbS se lahko razlikuje, vendar je cilj dolgoročno vzdrževanje.