Načrtovanje zelene in modre mestne infrastrukture

Načrtovanje zelene in modre infrastrukture v mestih je strateški pristop k razvoju medsebojno povezanih in večnamenskih mrež modrih in zelenih površin, ki bi lahko zagotovile najrazličnejše okoljske, družbene in gospodarske koristi ter hkrati okrepile odpornost mest na podnebne spremembe. Evropska komisija poudarja strateško načrtovanje zelenih površin na različnih prostorskih ravneh (od soseske do celotnega mesta) in spodbuja mesta, naj spodbujajo zagotavljanje ekosistemskih storitev in zaščito biotske raznovrstnosti. Urbana zelena in modra infrastruktura vključuje različne vrste modro-zelenih površin, kot so gozdovi, mokrišča, kmetijska zemljišča, javni parki, zasebni vrtovi, posamezni zeleni elementi (ulična drevesa, zelene strehe itd.) ali ribniki in potoki. Ti imajo ključno vlogo pri krepitvi zmogljivosti za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev ter zmanjševanju negativnih učinkov nevarnosti podnebnih sprememb, kot so vročinski valovi, poplave in suša v mestih.  

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 so navedeni konkretni ukrepi za spodbujanje sonaravnih rešitev, ki bi jih bilo treba sistematično vključiti v urbanistično načrtovanje. Evropska komisija opredeljuje sonaravne rešitve kot „rešitve, ki jih navdihuje in podpira narava, so stroškovno učinkovite, hkrati zagotavljajo okoljske, socialne in gospodarske koristi ter pomagajo krepiti odpornost“. IUCN poziva k sprejetju celostnega ekosistemskega pristopa pri izvajanju NbS in navaja: „Rešitve, ki temeljijo na naravi, uporabljajo moč delujočih ekosistemov kot infrastrukturo za zagotavljanje naravnih storitev v korist družbe in okolja“. EEA (2021) se NbS nanaša na krovni koncept za različne ukrepe in pristope politike (npr. upravljanje na podlagi ekosistema), katerih cilj je povečati odpornost proti podnebnim spremembam in hkrati zagotoviti dodatne koristi za družbo. 

V mestnih okoljih se NbS izrecno nanašajo na različne tipologije zelene in modre infrastrukture, ki uporabljajo lastne lokalne vire narave, kot so vegetacija, voda in tla. Te rešitve učinkoviteje obravnavajo okoljske, družbene in podnebne izzive kot „konvencionalne“ sive infrastrukture. Prostorski obseg NbS v mestih se lahko razlikuje od velikih gozdnih območij do majhnih sistemov meteornih voda. Poleg tega se lahko vloga človeškega nadzora ali tehnoloških rešitev v NbS zelo razlikuje od samoreguliranih naravnih ekosistemov (kot je nadzor poplav, ki ga zagotavljajo mestna mokrišča), ki ne zahtevajo človeških posegov ali pa so ti omejeni, do hibridnih sivo-zelenih rešitev (kot so sistemi za upravljanje padavinskih voda in odtekanja urbanih padavinskih voda, npr. biofiltri), pri katerih imata tehnologija in človekov poseg pomembno vlogo. 

NbS izboljšujejo življenjske pogoje za vse in zagotavljajo priložnosti tako prebivalcem kot obiskovalcem v mestih, katerih gospodarstva so odvisna od turizma. Zlasti kadar se UGI nahaja v bližini pomembnih območij kulturne dediščine, je lahko vključen v ponudbo mestnega turizma, del poti obiskovalcev ali vključen v oblikovanje mestnih blagovnih znamk, s čimer se nazadnje dodaja vrednost mestnemu turizmu (Terkenly idr., 2020).

Potrebni so participativni pristopi pri načrtovanju mestne zelene infrastrukture ter pri oblikovanju, izvajanju in postopku ocenjevanja nacionalnih strategij za biotsko raznovrstnost. Sodelovanje z različnimi deležniki krepi prenos znanja med akterji, odpravljanje morebitnih socialnih ali institucionalnih ovir pa je ključno za povečanje družbene sprejemljivosti teh rešitev in iskanje najboljše možnosti, ki upošteva lokalni družbeno-politični okvir. Zlasti lokalne in regionalne oblasti imajo pomembno vlogo, zato je potrebno tesno horizontalno in vertikalno sodelovanje, pomembna pa je tudi povezava z zasebnim sektorjem.  

Upravljanje mestne krajine je zapleten proces, ki je predmet nasprotujočih si načrtov, kot so stanovanja, promet, komercialna infrastruktura in gospodarstvo. Urbana zelena infrastruktura potrebuje celovito načrtovanje in vzdrževanje. Vzpostavitev omrežja zelenih površin za celotno mesto s povezanimi koridorji je treba pretehtati in ovrednotiti kot eno od ključnih vrst rabe zemljišč skupaj z drugimi ključnimi sektorji rabe zemljišč. Konkurenčni in nasprotujoči si interesi glede rabe zemljišč, šibko sodelovanje s ključnimi deležniki (npr. lastniki zemljišč, gradbenim sektorjem, vlagatelji) ali ozko razmišljanje v mestni upravi so lahko močni omejevalni dejavniki. Pomanjkanje znanja o koristih ali izkušenj s tem, kako izvajati ali oblikovati NbS, lahko povzroči negativen odnos med strokovnimi delavci, oblikovalci politik ali državljani.  

Lokalni okoljski, socialni, kulturni in institucionalni okvir močno vpliva na uspeh načrtovanja UGI in izvajanja specifičnih NbS. Zato so bili razviti na dokazih temelječi standardi in smernice za mesta, da bi zagotovili učinkovito in participativno načrtovanje in upravljanje UGI različnih nacionalnih storitev, na primer v več projektih, ki jih financira EU (npr. Naturvation). Poleg tega so celostni in vključujoči pristopi k upravljanju, kot je „mozaično“ upravljanje (združevanje mikro ravni aktivnega državljanstva z makro ravnjo strateškega urbanističnega načrtovanja, Buijs idr., 2019), dobri načini za spodbujanje socialno povezanega in sodelovalnega načrtovanja, izvajanja in vzdrževanja splošnih geografskih označb.

Izguba zelenih površin, degradacija naravnega ekosistema, zgoščevanje mestne strukture in vse večji delež tlakovanih tal negativno vplivajo na vodni krog, kakovost zraka in lokalno temperaturo ter zmanjšujejo odpornost mest proti podnebnim spremembam. Ti imajo velike gospodarske stroške za družbo in ekologizacijo mest (npr. sajenje dreves ali vzpostavitev novega zelenega prostora), obnovo degradiranih ekosistemov, izbiro nizko intenzivnih praks upravljanja v parkih ali oblikovanje lokalnih sonaravnih rešitev lahko prinesejo znatne neposredne prihranke pri nadzoru odtekanja vode ali poplav v primerjavi s tradicionalnimi rešitvami, ki temeljijo na inženirstvu. Poleg tega imajo ti zeleni ukrepi tudi številne posredne gospodarske koristi, na primer s privabljanjem vlagateljev in ustvarjanjem novih delovnih mest za različne sektorje.  Druge koristi so lahko povezane s povečanjem turističnega gospodarstva. Razpoložljivost zelenih površin ima lahko pomembno vlogo pri določanju, kaj lahko mesta ponudijo (Terkenli idr., 2020), pri čemer se izbira preusmeri nanje, zlasti v destinacijah, ki so izpostavljene vročinskim obremenitvam (npr. v vročem mediteranskem poletju).

Stroški načrtovanja UGI in izvajanja NbS se lahko zelo razlikujejo glede na številne notranje dejavnike, kot so prostorski obseg, uporaba tehnologije v rešitvah, pogostost vzdrževanja in potreba po popravilu. Stroški vzdrževanja so običajno najnižji v naravnih ekosistemih, kot so preostali habitati (npr. mestni gozdovi ali mokrišča) ali polnaravni ekosistemi (npr. zamenjava travnikov s travniki). Stroške vzpostavitve in vzdrževanja nekaterih vrst NbS delno ali v celoti krijejo državljani (npr. mestno kmetijstvo), nevladne organizacije (npr. ukrepi za obnovo degradiranih habitatov) ali zasebna podjetja (vodni bazeni za upravljanje odtočnih voda). Evropska unija si je zelo prizadevala za mobilizacijo NbS v Evropi z nudenjem finančne podpore v okviru evropskega zelenega dogovora, krepitvijo prenosa znanja o uspešnih primerih (npr. Urban Nature Atlas) in nudenjem javnih digitalnih platform za spodbujanje sodelovanja z zasebnim in javnim sektorjem (trg pametnih mest). 

Zelene površine in NbS v mestih lahko prispevajo k zmanjšanju tveganja nesreč, izboljšanju upravljanja voda in lokalnim učinkom hlajenja, da bi se bolje spopadli z visokimi temperaturami in vročinskimi valovi. Poleg reševanja posebnih okoljskih izzivov ponuja zelena in modra infrastruktura dodatne koristi, ki presegajo njihov prvotni namen. Parki in vodna telesa lahko na primer izboljšajo lepoto mesta, hkrati pa služijo tudi kot prostori za prosti čas ter spodbujajo duševno in telesno dobro počutje (Nilsson in Johansson, 2021).

Druge dodatne koristi vključujejo: podpiranje biotske raznovrstnosti v mestih, shranjevanje ogljika (blaženje), blažitev onesnaženosti zraka, zagotavljanje prostorov za rekreacijo in izkušenj v naravi ter zagotavljanje večjega socialnega, telesnega in duševnega dobrega počutja. Nacionalne strategije za mesta na mestnih območjih lahko prispevajo k več ciljem trajnostnega razvoja, zlasti k ciljem za trajnostna mesta (11). 

V številnih državah članicah EU so urbana zelena infrastruktura in sonaravne rešitve že podprte z nacionalno zakonodajo, povezano z načrtovanjem rabe zemljišč, upravljanjem meteornih voda, površinskimi vodami ali varstvom biotske raznovrstnosti. Vzpostavljene so bile spodbude in plačila, ki spodbujajo izvajanje NbS in UGI namesto tradicionalne sive infrastrukture. Poleg tega se lahko pri določanju lokalnih območij uporabijo posebna orodja za načrtovanje, kot je faktor površine biotopov (glej na primer berlinsko študijo primera), da se zahteva, da del območja ostane kot zelena površina. Evropska unija odločno podpira koncept zelene infrastrukture in sonaravnih rešitev za krepitev odpornosti proti podnebnim spremembam, trajnostnega upravljanja voda ter dobrobiti ljudi in biotske raznovrstnosti v evropskih mestih. UGI in NbS na primer veljata za ključni koncept v strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (2020), strategiji EU za zeleno infrastrukturo (2013) in okvirni direktivi EU o vodah. Nazadnje je v strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz leta 2021 poudarjen pomen spodbujanja sonaravnih rešitev za prilagajanje, tudi z njihovim razširjanjem na ravni mest. 

Čas izvajanja je odvisen od prostorskega obsega, od nekaj mesecev do več let. Na primer, izvajanje majhnih NbS, kot so zelene stene ali lokalni biofiltri, je precej hiter proces in dejanski čas gradnje traja manj kot eno leto. Vendar lahko načrtovanje in oblikovanje, pridobivanje uradnih dovoljenj, vključevanje v druge procese načrtovanja in razvoja podaljšajo čas izvajanja. Obsežno načrtovanje in izvajanje zelenih površin (npr. razvoj večnamenskega parka) lahko traja več let. Tehnično izvajanje novih zelenih površin je tudi krajše od celovitega ekološkega izvajanja. Lahko traja več let, preden vegetacija, zasajena na zelenih površinah ali posameznih NbS, kot so zelene strehe, v celoti izpolni svoje ekosistemske funkcije (npr. blažitev podnebnih sprememb ali zmogljivost zadrževanja vode in hranil).  

Pričakovana življenjska doba med seboj povezane mestne zelene infrastrukture bi morala biti zelo dolga, veliko daljša kot pri posameznih stavbah ali infrastrukturi. Starost posameznega zelenega prostora lahko sega od več sto let (npr. zgodovinski parki) do nekaj let (npr. zelene strehe). Življenjska doba enega N bS se lahko razlikuje, vendar je cilj dolgoročno vzdrževanje.